Polovica

Minili so meseci, ne da bi kaj napisala. Vmes nisem umrla, nisem hudo zbolela, nisem se poročila, le volje mi je zmanjkalo in zazdelo se mi je nemogoče pisati o čem lepem. Čeprav sem preživela sončno, dolgo, mokro poletje, mi figovci in palme niso nič pametnega na skrivaj prišepnili, tudi morje je bilo modro tiho, sama pa sem polnila glavo z nepomembnimi podatki iz trenutne zakonodaje, učinkovito sem si  ogledala vse dele vseh štirinajstih must see nanizank, še bolj učinkovito se pri osemindvajsetih nisem čustveno niti za malenkost odcepila od svoje družine in nenazadnje niti enega samega vikenda nisem preživela z dragim J.

Moj značaj je super woman značaj, ne potrebujem moškega, ki mi odpira vrata, mi kupuje darila, me poljublja pred drugimi, mi pripravlja večerje, me pelje v svojem avtomobilu na izlete... Potrebujem prijatelja, sopotnika, sostanovalca, ljubimca, pol svojega srca. Ta polovica pa je letošnje leto vgriznila v trd oreh, si polomila zobe, obrabila gležnje, ožuljila roke in pljuvala kri, medtem ko sem jaz mirno, žalostno, na skrivaj nestrpno, čakala, da bom mu bom lahko lizala rane, ne zavedajoč se, da sem tudi sama že hudo razparana in objokana. Moj super woman značaj se je to poletje izkazal za zajčjega. Moja polovica postelje me je zaprašena čakala takšna, kot sem jo postlala, tik preden sem se vsakič odpravila nekam brez njega, z namenom, da mu ne otežujem dela s svojimi apokaliptičnimi idejami o selitvi v kakšno italijansko vas in o osvobajanju Azawada. Ko pa sem se ponoči z rjuho pokrivala čez glavo in si brisala solze, je bila pa druga polovica postelje praviloma prazna do zgodnjih jutranjih ur. Še preden pa sem spila prvo kavo, me je v kuhinji že čakala umazana ponev in zasušen rumenjak na krožniku. Še dobro, da ima poletje lep obraz in vse slabo je malenkost boljše, kot v ostalih letnih časih. Zato nisem dobila čira na želodcu in povešenih ustnic. 

Spalnica danes diši po jeseni, tole pišem sama, hladilnik je prazen, ker se zaradi logističnih težav prehranjujeva ločeno, obnova dnevne sobe se zdi projekt naslednjega tisočletja. Naslednji teden proslavljava devetko. On bo razmišljal o vektorjih in vbodni žagi, jaz pa samo o enem šopku svežih rož in chicken nuggetsih v postelji, kjer bova oba v volnenih nogavicah in  pižami. 

Aha, in da bova jutro začela istočasno.

V resnici sem super woman, ta si ne bi želela nič več kot to.

Krasna nova pomlad

April traja že štiri dni. V teh štirih dneh se je zemlja napila, moje ocene so končno postale dvomestne številke, poliestrske pletenine sem zložila v najgloblji in najbolj temačen predal, misli mi divjajo in poletne želje počasi dobivajo obliko. In tale blog je napol mrtva stoletna pohabljena želva, ki je častna sodelavka Agencije RS za okolje, ker vsak post začnem s podatki o vremenu in edino imena mesecev ter količina padavim v meni zbuja željo po pisanju. In čisto vseeno mi je, ker je april moj mesec in mi ga nihče ne more vzeti in si želim, da bi trajal do leta 3015 in jaz bi tudi takrat živela, s sivimi lasmi in letečo toyoto, prebivala bi na planetu Aerth, kjer bi jedli zvončke in pili martini. Četudi malce drugačna situacija 2012, politično ozračje, ki diši po zasušenem bruhanju prelitem s prevretim red bullom, ekspanzija neoliberalističnih idej, ki mejijo na fašizem, Francija kot sinonim začetka križarskih vojn...ugh, resnično se mi je izmuznila pozitivna misel, ki naj bi sledila tem gnilim dejstvom. Kakorkoli že, v aprilski hiši ljubčka in ljubice se veliko študira, pišejo se diplome, pečejo se ribe, kopičijo se ideje, posteljnina cveti, zbuja naju zloben sončni kvadrat, jaz plešem v plisiranem krilu in včasih zajtrkujem v kopalkah, čisto tako, iz užitka. Zelo težko je uživati, mi pravi mama, nekateri trdijo, da je to danes skoraj nemogoče, večina pa pripomni, da tudi užitek ne more trajati večno. Zares škoda, ker tudi jaz namreč ne trajam večno. Bližam se polnoletnosti, če je verjeti zimzeleni trideseta so nova dvajseta, tudi zaradi tega sem vzhičena in napeta in malce me oblije pot ob misli na rojstni dan. Ne zaradi starosti, ali morda zaradi tega, ker nimam službe, ker nimam otroka, ker (še) nimam diplome, nimam poznanstev v pravosodju, ker sta moje kolo in olympus mju vse moje bogastvo. Ne zaradi tega, ampak zaradi daril, se razume!

Januarji

Sedim za kuhinjsko mizo, zrem skozi okno, majhna fluorescentna pomaranča vzhaja v daljavi, dim se počasi vali iz kockastih hišic, jaz pa čakam, da se moja kava ohladi, ker ne smem piti vročih napitkov. Deficit zobovja namreč. Kaj me tare minule in trenutne dni. Januarji. Začetki leta, obetavni dnevi, polni vzhičenja, optimizma, upanja v lepše leto. Januarji mojega življenja. Ti so vsakič trajali natanko enaintrideset dni in vsak dan je trajal štirindvajset ur, jaz pa sem vsako minuto tega meseca nekako preživela. Lansko leto sem divjala, šumelo mi je v ušesih. Predlanski januar sem stoično čakala febraur in Ameriko. Januar 2009 sem preživela delno v Milanu in delno v Tel Avivu. Prvi mesec leta 2008 pa sem veliko smučala. Lahko grem daleč v preteklost, vendar moj namen ni obujanje sentimentalnih spominov. Je preprosto razmišljanje o tem, zakaj sem letos tako žalostna. Tolažim se, da je neznosna črnina, ki me je prekrila, nekaj, kar sem že doživela, ampak se ne morem spomniti, kdaj bi to lahko bilo. Glede na to, da vem kako sem pozimi leta 1990 vsem svojim nogavicam s škarjami odrezala prste in pete, da se spomnim jezne mame in mojega kesanja skozi noč, se mi takšno malodušje torej še ni pripetilo. Nič zato. Moja narava ni tako črna, da bi si dovolila deževne misli predolgo. Kakor mesec počasi polzi h koncu, se tudi moja glava bistri. Leta 2013 bom lahko zapisala, da sem januarja 2012 opravljala izpit, za katerega predavanja so bila leta 2008, da sem se nekajkrat sprehodila po Ljubljani, da sem nekaj dni preživela v bolnišnici ob Dinku, da sem se naučila uporabljati pomivalni stroj, da sem si zlomila zob in da sem se vsak dan spraševala o smislu življenja. Lepše bi zvenelo, da sem tekla na smučeh, da sem se naučila speči prekmursko gibanico, da sem napredovala v službi in da sem naredila izpit za avto. Sedim za kuhinjso mizo, gledam v vzhod, pomaranča se veča in meni se svita, od kod ta melanholija.

Volk in Ada

Dinko se je rodil, ko sem bila stara štiri leta. Mama je imela rizično nosečnost, morda se je zaradi tega rodil droben deček, ki je v zgodnjem otroštvu stalno bolehal in bil silno občutljiv. Preden se je rodil, sem čutila, da na svet prihaja oseba, ki jo bosta imela starša raje kot mene. Pri štirih letih sem začela lulati v posteljico in tisti dan, ko se je Dinko rodil, sem tudi prenehala. Pravijo, da sem v porodnišnici samo zamahnila z roko in rekla "ah, to ni nič", ko sem ga zagledala. Takoj sem ga vzljubila in moja ljubezen je samo naraščala, ko sem ugotovila kako nebogljen je, kaj vse lahko počnem z njim, on pa je popolnoma nemočen, še govoriti ne zna! Kmalu so Dinku zrasli prvi zobki, njegov obrazek je bil okrogel z velikimi očmi in nenormalno dolgimi trepalnicami. Vse vzgojiteljice v vrtcu so ga oboževale, jaz pa sem bila samo navaden petletni otrok, ki se uči pesmice in piše pisma Miklavžu ter Dedku Mrazu. Takrat sem zopet začutila strah, da bitka ni končana, da mi odžira oboževalce in da tekmujeva v resnem dvoboju. Dinko je pa že zelo zgodaj postal močno navezan name, zaupal mi je vse, bila sem velika sestra, ki ga ščiti pred grdim svetom. To mi je laskalo, hkrati pa sem vedela, da lahko njegovo zaupanje izkoriščam za lastne otroške sadistične igrice. Dobro sem vedela, da se najbolj boji, če je z odejo pokrit čez glavo, kakšno naključje, to pa je bila moja najljubša igrica. Z rjuhami, dekami in odejami sem ga pokrivala in mu tiščala glavo, da je začel močno jokati. Velikokrat sta me starša hudo kaznovala zaradi takšnih eksperimentov, ampak še naprej sem  vztrajno izmišljala nove in nove načine/igrice, kako ga spraviti v jok in iz njega izvabiti strah ter grozo. Očitno se je tudi sam zavedal moje starostne, in s tem pogojene fizične premoči, da se ni preveč upiral. Kasneje se je spremenil v hiperaktivnega otroka, ki je spal z eno žogo na levi in drugo žogo na desni strani. Skupaj sva gledala Rdečelaso Sonjo, Konana, Terminatorja in Komandosa. Jaz sem zbirala prtičke, on pa figurice iz Kinder jajčkov. Jaz sem lepila Barbie nalepke v album, on pa nogometaše državnih reprezentanc. Ko sva se igrala skupaj, sem jaz praviloma zmagovala, ker sva se igrala moje izmišljene igre z mojimi nemogočimi pravili. Živeli smo v majhnem stanovanju, zato sta naju imela starša stalno na očeh, z lahkoto sta nadzirala moje agresivne izpade moči nad Dinkom, tako da sem morala biti skrajno previdna, ko sem se lotevala kakšnih smrtonosnih prijemov. Starša sta mi zapovedala, da naj se igrava kakšno igrico, v kateri me bo Dinko premagal, zaradi krepitve njegove samozavesti. Neumnost, sem si mislila, ampak kaj sem mogla, pristala sem tudi na to in dopustila Dinku, naj si izmisli kakšno igrico, nisem pa mu povedala, da se bom pustila premagati. Izmislil si je igro Volk in Ada, kjer naj bi se ravsala, on bi imel supermoči volka, jaz pa bi bila samo navaden otrok. In tako sva se večkrat igrala to igrico, v kateri sem jaz vztrajno umirala, Volk pa me je vsakič znova premagal.

Zdaj sva oba odrasla, vem da mu s "sestrsko ljubeznijo" nisem preveč škodovala. Trenutno sva v Tel Avivu, kjer je že drugič prestal grozovito operacijo in še enkrat dokazal, da je Volk, jaz pa sem samo Ada. 

Dobro jutro, zvezde

Ne morem več pisati hišnih zgodb, ker ne obstajajo več. Zdaj se mi v glavi rojevajo nekakšne pozne adolescentne zgodbe, trajajo kakšen dan, ničesar si ne zapomnim, kaj šele, da bi kaj napisala. Čeprav sem prejšnji mesec doživela tudi morski hišni teden z mojo bivšo ekipo. Spet sem se spomnila na vse muhe in kaprice, fižolove juhe in dolge nočne pogovore o iranski islamski revoluciji in urugvajski nogometni reprezentanci. Tako živijo moji najbližji. Oče je postal ribič, mati nabiralka zelišč, Dinko pa morski galeb. Jaz pa sem ostala absolventka, s tisočimi idejami, kako spremeniti svet, kako premagati recesijo, se prekvalificirati v veterinarko, začeti uvažati zobotrebce, ki svetijo v temi, se preseliti v Italijo in plesti kilometrske šale ter obirati paradižnike. Naslednji dan pa na vse pozabiti ter znova začeti sanjariti. Nekje sem se izgubila, ampak tuki takšno tavanje je izjemno sladko. Kot da me luna nosi. Danes sem začutila močno željo po izgubi kontrole, najraje bi se napotila v neko luknjo na Trubarjevo, naročila bi nekaj močnega in zjutraj bi prišla domov. Mmm. Če mi le ne bi bilo treba zjutraj podaljšati zdravstvenega zavarovanja. Že nekaj tednov sem prava upokojena duša in mogoče je jesen ravno pravšnja, da se zbudim. Takšne napake mi pašejo, spati podnevi poleti ter se zbujati ob zvezdah pozimi. Tako komaj čakam na prvi jesenski dež, da spere vse kičaste barvaste oblekice in športne kratke hlačke z ljubljanskih ulic. Da bom lahko v dvoje čepela pod streho neke hiše, z mrzlo sapico in vlažnimi lasmi čakala, da neha deževati. Predolgo že jem poletne solate in sladoled, tudi belo vino bi nadomestila z rdečim. Tudi sogovorniki ob kozarcih tega vina se bodo spremenili, nekateri so odšli, novi so prišli. Všeč so mi ti cikli, všeč mi je nepredvidljivost mojih želja in preferenc, tudi leto se mi ne zdi tako kratko. Lani sem zapisala, da čutim jesen kot novo leto. Zato imam tudi letos kup zaobljub in načrtov, o katerih bom pisala v teh mesecih. O izraelski zimi in palmah, o Dinku, prvem snegu, stanovanjski obletnici, diplomskem delu, minusu na računu, podočnjakih ob sobotah zjutraj, korenčkovih tortah, očetovi poeziji, prazni omari... Dobro jutro!

nedelja

Kontinentalni ponedeljek

In že spet je avgust in konec mojega poletja sredi poletja. Valjam se po belih rjuhah, plačujem položnice prek Klika s kozarcem hvarskega plavca v roki ter sanjarim, zabuljena v bele svetleče oblake, ki pokrivajo Ljubljano. Mislim, da sem srečna, ali pa se mi je samo znižal inteligenčni ter čustveni kvocient na morju, kar se domnevno zgodi, če preveč časa preživiš na plaži, kakor trdi nemški psiholog Siegfried Lehrl. Kakorkoli že, čutim veselje in zadovoljstvo pa naj Zig trdi, kar hoče, predvidevam pa, da ni preživel čudovitih dveh tednov na zelenem dalmatinskem otoku, kjer je bil polovico časa pod vodo, polovico pa pod borovci v Zamjatinovi in Andrićevi družbi, jedoč grozdje in razmišljujoč, kako enostavno je živeti včasih. Resnično dvomim v to. Ne verjamem, da je Ziga kdo presenetil s sadikami agave, da se je vozil po jadranski magistrali s slanim vetrom v prsih ter umazanimi nogami na armaturi, da je štel švigajoče otoke na svoji desni in si žvižgal Stewartovo I'm sailing, ker se je počutil natanko tako, kot se je verjetno Rod pred štiridesetimi leti, ker je čutil svobodo v svojem primarnem, prvinskem pomenu, da ni preteklosti ali prihodnosti zanj, da je bil tisti trenutek na jadrih, pa čeprav samo na jadrih valovite brezkončne razbeljene ceste, ki je peljala na cilj, k ljubljeni ali k nečemu lepemu, nedoživetemu, nedolžne sinje barve in neizmerjenih globin. Verjamem pa, da je imel Zig v vsakem primeru dobre namene, četudi so to že ničkolikokrat slišana opozorila glede prekomernega sončenja. Vračam se na začetni konec poletja, ki nič slabega, kvečjemu oddih, da sem se naužila poletja v veliki meri in da nimam potrebe po tarnanju in sprenevedanju, da ne morem k delu, ker me je zima tako hudo izčrpala, da potrebujem počitnice od rutine. Vse jokerje izgovorov o pomanjaknju časa za diplomsko delo sem izčrpala. Za začetek si bom sliko mentorja v diptihu s fotografijo Sodome in Gomore namestila na ozadje računalnika, Kafka pa bo postal tisti moški v spalnici, ki počiva na moji levi. Za razliko od prejšnjih mesecev, me ta misel zdaj pomirja, segla sem si v roko in veselim se nepričakovanemu kontinentalnemu začetku.

Čisto navaden poletni post

"Jednog čarobnog jutra ćete shvatiti da je ljeto tek počelo", mi pravi horoskop, čudno, nikjer pa ne piše, da se mi bo to zgodilo vsako jutro. Odkar sem se vrnila z morja, kjer mi je največje težave povzročal Pascal, nemško govoreči 4/5letnik, ki je vsak dan z vodno pištolo brezsramno škropil turiste v horizontali, vključno z mano, sem pomirjena. Uspešno sem že v Ljubljani zaklenila vse težave in težavice v škatlico, katero sem zaklenila v predal, katerega sem zaklenila v omaro, katero sem zaklenila v klet, ključ od kleti sem pa odnesla do hrvaške obale, ga vrgla v morje in se isti trenutek zavedla, da sem osvobojena vseh misli zamegljenih s smogom, ne samo zaradi nerešenih morskih vprašanj med državama, ampak tudi zaradi burje, ki mi je razbistrila um, in slane vode, ki mi je prodrla skozi vse pore, ta pa razkužuje, če se ne motim. In tako sem preživela lep teden za Bežigradom. V spodnjih hlačah sem kosila sladoled in poslušala Beach Fossils, Best Coast ter Beach Boys. To ni naključje. Najraje sem se pogovarjala s tistimi, ki jih tako dobro poznam, da sem lahko tiho ter da nikomur več ne pustim, da mi pokvari eno samo minuto preostalega poletja in preostalega življenja z aroganco in poskusi, da me očara z 'brand dropping' ali visokimi evrskimi ciframi. Preveč sem skromna za takšno Ljubljano in takšne ljudi, ki nas vse kdaj pa kdaj obkrožajo. Nekdo od takih mi je povedal, da so razprodaje, odpravila sem se v Emporium, v platneni vrečki mi je pod roko šumel čips, medtem, ko sem gledala prekrasno usnjeno jakno, ki stane toliko kot povratna letalska karta do Mehike. V isti vrečki je počivala tudi Neznosna lahkost bivanja. In tako sem zapustila trgovino. Ob sladkem zavedanju, da je pot od doma do centra s kolesom dolga ravno toliko, da se mi posušijo lasje, da na Hvaru rastejo agave in kaktusi in da bom jutri zvečer zaprla računalnik, ob poslušanju Miles Davisa spila mrzlo limonado na balkonu ter trikrat preverila, če sem spakirala masko za potapljanje. Adijo do avgusta.

Za in proti in nič

Preživljam dneve pod vprašaji. Postavljam si zelo poenostavljena eksistencialna vprašanja, na katera verjetno sploh ne obstajajo odgovori, vendar si tega ne priznam in se zato blazno razžalostim, ko si nanje ne znam odgovoriti. Začetek poletja, ki ima okus po prekisli topli limonadi, mi v resnici prija, ravno zaradi tega, ker so vremenske razmere identične tistim v moji glavi in duši. Blisk, ploha, sonce, veter... nočni počitek in nov dan. Kot nalašč se družim z ljudmi, ki imajo podobne težave kot jaz, z namenom, da si vzajemno pihamo na dušo in se lažno podpiramo v brezizhodnih situacijah takoimenovanih "ne morem dokončati študija, ker me ne zanima dovolj, da bi se potrudila, diplomirala in ubrala eno izmed dveh poti: a) da bi opravljala monotono in rutinsko pisarniško delo v pravni službi podjetja X na Brezovici (to je v primeru neambicioznega skoka  na Zavod za zaposlovanje, kjer bi našla zaposlitev za določen čas po večmesečnem tarnanju o elitizmu študija prava, prefinjenosti diplomiranih pravnikov in krivci, ki se mi godi, za kar je seveda kriva naša zavožena država, ampak konec srečen, vsi srečni, pod blazino bi tiščala pogodbo o zaposlitvi in vsakič ko bi streslo Japonsko ali bi se kje razlila nafta, bi svojo kopijo pogodbice poljubila in se v nebo zahvalila, da sem tista srečnica, kateri je za zmeraj prizanešeno vse hudo tega sveta ali b) da bi odmislila načrte o potovanju po Mehiki, šiviljskem tečaju, ležernim večtedenskim počitnicam v Istri, učenju ruščine in počasnemu prebiranju ruske literature in bi se v popolnosti posvetila preučevanju prava človekovih pravic, vsaka moja celica bi bila do skrajnosti okupirana samo z eno mislijo, kako priti do Strasbourga in se tam usidrati. Nimam moči. Sem lena in ambiciozna. V zadnjih dveh letih mi je uspelo, kar staršem ni v petindvajestih, razvadila sem se do stopnje perverznega brezdelja, prostituiram se po spletnih skupnostih, trapasto študenstko delo me samo ločuje od kraljične ulice, planiram dopust od počitnic in pri vsem tem sem izpilila nekaj prvorazrednih različic izgovorov, katere hinavsko podtikam staršem, ko se dotakneta teme izpitov, da se mi na koncu še opravičita, ker sta brezglavo odprla to bolečo temo. Mesec gre h koncu, pada vlada, nisem šla na referendum, ker nisem bila, tako kot vsi, za, ali pa, tako kot vsi ostali, proti. Moti me premalo možnosti za odločitev oziroma ponudba dveh izjemno slabih možnosti, posutih z neizbežnim ščepcem krivde, ne glede na volilčevo izbiro. Na lastni koži, kjer se jasno vidi, da sem hči radikalnega anarho-liberalca, pa to čutim kot podcenjevanje mojih državljanskih pravic in sposobnosti, da se optimalno odločim za kakovost lastne usode. Zdi pa se, da je moj mini možganski ustroj podoben vladnemu in da sem si tudi sama postavila samo dve neumni in ekstremni poti po koncu študija, zato se očitno ne odločam za nobeno in raje čakam na pametno politično potezo, da dobim dober zgled in morda kakšno idejo.

Love me four times

Preden sem se nocoj odpravila ven, sem na dnu make up torbice našla metro vozovnico iz Pariza. Kako sem žalostna, ker nisem Parižanka. Moje stanovanje bi dišalo po starih knjigah, maslu, listnatem testu in No. 5. Na večer kot je današnji, bi zalivala rože in se s cigareto v ustih nagibala skozi okno. Imela bi zbirko cabernet sauvignonov in on in jaz bi nosila espadrile in trenč celo poletje. I'll always have Paris.
Tudi Makedonka bi bila rada, temne polti in temnih dolgih las, s svojo čredo ovac bi vsak dan polzela po zelenih gričih in vdihovala redek zrak. V družbi šarplaninca bi strmela v zasnežene vrhove in si potiho momljala Ja izlezi stara majko. Vsakič, ko bi spekla dišeč kruh, bi me oče z raskavimi rokami pogladil po mojih hladnih licih, moje srce bi bilo polno. Ohrid te sakam.
Bosanka sem, ampak nisem "ono pravo". Zato sem žalostna. Ker v omari ne hranim narodne noše, ker ne nosim priglavk, ker ne pečem pite in nisem htrih in bistrih misli. Imela bi črno ruto v spomin Kraljici Katarini, moj moški bi delal v Nemčiji, jaz bi pa s "komšinicami pekla kafu i mezila baklavu". Jebo zemlju koja Bosne nema.
Nocoj sem Ljubljančanka. Odpravljam se spati, sama. Nikoli nisem znala biti sama. Zmeraj me je bilo strah, zato me starši kot deklico skoraj nikoli niso puščali same. Ko sem bila stara sedem let, sem morala po pouku zaradi izrednih okoliščin ostati sama doma preden sem se odpravila na tečaj angleščine. Ponavadi me je eden od staršev pričakal doma in me pospremil na tečaj, tokrat pa sem se morala dočakati in pospremiti sama. Dobro se spomnim, da sem prišla domov, v prazno stanovanje, če bi se lahko, bi se 6 krat zaklenila, srce mi je tolklo, v zimski puhovki sem se ulegla v mamino posteljo, se z odejo pokrila čez glavo in trdno zaspala. Prespala sem angleščino, prespala sem strah in si ponaredila pogum. Tudi dandanes se počutim neprijetno, ko sem popolnoma sama. Dan še prenesem, noči pa se mi zdijo pretemne in nepredvidljive. Slišim šume po vodovodnih ceveh, brnenje hladilnika, ropot v 8. nadstropju, glasbo iz okoliških barov in avtomobilov. Spomnim se vseh grozovitih zgodb iz črne kronike in ne najdem niti enega samega razloga, da nocojšnja noč ni tista, ko me bo nekdo hladnokrvno razkosal in moje dele telesa odvrgel v Ljubljanico. Kar živahne so noči v mestu. Takrat, ko nisem sama pa slišim samo svoje misli, bitje mojega srca in njegov dih. Tako mirno zaspim. Ampak nocoj se bom po otroško pretentala, pod odejo sem nabasala nekaj blazin, sedaj pa moram samo še dvakrat hitreje dihati, da se bo zdelo, kot da sva dva. Lahko noč, Ljubljena.