Hiša ga je rešila

Letos se je že tretjič stemnilo. Všeč so mi nova leta, novi začetki, nekakšno opravičilo za vse, česar nisem še storila in za vse, s čimer nisem bila zadovoljna. Tega je ogromno. Ampak naj se pohvalim, da sem v preteklem letu tudi marsikaj naredila, za druge in zase. Zase malo več. Fakultetne obveznosti se postavljajo na noge in kletvice v zvezi z njimi sem znatno omejila. Številčno in po kvaliteti. Saj poznate tiste sočne, izjemno domiselne, bosanske kletvice. Verjetno jih ne uporabljam v tolikšni meri tudi zato, ker me ne obkrožajo več vsakodnevno. Me pa zelo veseli, če mi kakšna uide in se sploh ne zavedam, da jo poznam, se mi je pa nezavestno vsidrala v spomin, največkrat, ko je mami norela v kuhinji ali na cesti, in sva se Dinko in jaz krohotala, ker mami pač ne sme tako govoriti pred otroci. Miljenko Jergović je zapisal, da bosanska domiselnost in duhovitost, ko pride do kovanja psovk, nima meja. Še posebej zanimiv je razvoj določenih večbesednih kletvic, njihova prilagodljivost tehnološkemu napredku in družbenim/političnim spremembam. Nekoč ti jebem Titu, primitivne gospodinjske aparate (fritezo, mlinček za kavo), danes pa druge politične akterje (pri nas doma npr. Dodika, EU in črne voditelje zahodnih evropskih držav, ampak tukaj je možno nešteto variacij, odvisnih od političnega prepričanja in kreativnosti) ter aparate z elektromagnetnim valovanjem. Moj oče je celo nadgradil kletvice, in sicer tako, da se razjezi (na Dinka največkrat), si izmisli kletvico (ali pa kar uporabi svojo najljubšo Sunce ti žarko...) in potem se fizično znese nad neko stvarjo. V preteklosti so bile te stvari najpogosteje izdelki za mobilno telefonijo in ročne ure z zelo sumljivim poreklom. Dinko je namreč verjel, da ima podjetniško žilico in se je pogumno odpravil v menjavo blaga v sosednji blok, ter domov prinesel rabljene mobilne telefone, baterije, polnilce... Moj oče, poštenjak, ni nikoli maral takšnega 'ciganluka', Dinko se pa ni zavedal svoje naivnosti, saj je bil zaslepljen s fužinsko ideologijo 'več mobitelov imaš, več veljaš', zato je velikokrat prišel domov z veliko slabšim telefonom, kot tistim, ki ga je imel prej. Hja, trgovina je kompleksna branža. Oče tudi ne spada med najbolj tolerantne ljudi in tako nikoli ni dopuščal, da bi se njegovi otroci klatili po blokih ter domov prinašali tuje reči. Njegov sarajevski temperament je v takšnih sitacijah pripomogel k treznemu ravnanju. Ker Dinko nikogar ne uboga (t.j. dejstvo), se tako tudi ni odzval na očetove pol prošnje pol grožnje, da se znebi sumljivih izdelkov ter domov prinese svoje stvari. Oče je arbitrarno zagrabil mobilni telefon ter ga z vso močjo zalučal čez balkon. Takrat smo živeli v bloku. Iz našega stanovanja je letelo veliko stvari. CD-ji, ure, polnilci, telefoni... Nekoč je vrgel svoj lastni mobilni telefon. Ne spomnim se zakaj, mislim pa da mu ga je Dinko pokvaril, ko ga je imel v začasni uporabi, medtem, ko je bil on brez svojega telefona, verjetno zaradi kakšnih nepričakovanih zapletov v blokovski menjavi blaga. Oče ni bil zadovoljen, kako je Dinko s telefonom ravnal, zato se je, iz hude jeze in razočaranosti v sinovo nespoštovanje tuje lastnine, odločil znebiti telefona po najhitrejšem in najbolj efektivnem postopku. Ta pripetija ima simpatičen konec. Oče se je naslednji dan zavedel, da telefon vseeno potrebuje, zato ga je odšel ven iskat. Telefon pa je bil pokvarjen. Nekaj let je tako ležal v predalu, oguljen, opraskan, izkrivljen, in nekega dne se je oče odločil, da vseeno potrebuje mobilni telefon. Vzel ga je iz predala ter ga popravil. Še dandanes ga uporablja. Eno od pravnih načel je, da se ni možno pravdati o stvari, katera ne obstaja. Iz izkušenj vem, da v praksi to načelo deluje. Oče ga je dosledno izvajal tudi v prepirih glede hrane. Če sva se Dinko in jaz skregala zaradi zadnjega koščka kolača, je le-ta letel v koš za smeti. Mama se je zmeraj s solznimi očmi držala za glavo, midva sva pa vzajemno sovraštvo združila ter ga usmerila do očeta. Danes več ne živijo v bloku in metanje stavri skozi okno bi bilo nesmiselno, celo smešno, tega pa si noben izvršitelj pravnega načela ne sme dopustiti. Jaz sem v bloku in ne vem, če to kaj pomeni. Vem pa, da je temperament deden.

Ščepec domotožja v goveji juhi

Težko prenašam spremembe, tudi tiste na boljše. Lažem sebi, drugim pa še bolj, da imam neverjetno sposobnost prilagajanja okolju, novim ljudem, novim dnevnim ritualom, novemu sostanovalcu... Od vsega naštetega je edino neverjetno to, da se pri svojih šestindvajsetih sploh ne poznam, in še huje, da precenjujem svojo čustveno inteligenco. Navadna miš sem, kot tista majhna bela miš, ki živi v moji bivši hiši z mojimi bivšimi sostanovalci. Tista podarjena miš, ki sem jo velikodušno ponujala naključnemu dobrovoljcu, ljubitelju majhnih glodalcev s krvavimi očmi. Toliko na znanje, ta miš se je izkazala za pravo malo gospodinjo, kuha, pomiva in sesa, lahko vam je žal, da je niste vzeli. Oh, kako jih pogrešam, moje družinske člane. Kako lepi ljudje so, kako dobri, potrpežljivi, širokosrčni... Naj vam povem kratko grozljivo zgodbico. Bilo je novembra, natanko pred desetimi dnevi, ko sem dokončno zapustila svoj brlog. Doma ni bilo nikogar, le Dinko in miš hruška (tako ji je ime, ker je njena oblika telesa dobila nenavadno obliko hruške v zadnjem mesecu, verjetno, ker sva jo Dinko in jaz hranila z ostanki marmornega kolača in s suhimi slivami, kar je morda čudno vplivalo na razporeditev maščobe po njenem telescu). Jaz sem odvihrala, ko je Dinko še spal, zadovoljna, novim zmagam naproti, počutila sem se odpadniško in čutila sem močne sunke vetra iz Kavkaza, ki so pihali po Zaloški cesti direktno v moje srce in mi šepetali vzpodbujajoče besede, kar mi je dajalo še boljši občutek glede mojega odhoda. Občutek, da lahko vse, da je napočil moj čas, vrhunec samostojnosti blablabla, ki se je kot balon napihnil, jaz sem z njim poletela na Glavarjevo, zložila sem svoje pajkice in najkice v omare, skuhala čaj, odprla radiatorje, se podrsala po parketu in zaživela. A le za kratek čas. Balon se je zmanjševal vse do torka (minili sta torej dve noči zdoma), ko sem se zbudila sama, zmedena, tujka v lastni koži, v tujih rjuhah, še džezva za kavo se mi tisto jutro ni prilegala v dlan, pogled skozi okno na čudaške strehe čudaških hiš od čudaških ljudi, nikjer Ljubljanice, nikjer rac, nikjer dimnika toplarne. Radio Študent in zvoki medicinskih pripomočkov, katerim oni pravijo glasba za torkovo jutro, stiskalo me je v želodcu, obsedela sem na wc školjki nekajkrat v eni uri, občutek sem imela, da bom izbruhala še tisti majhen ostanek duše in da bom ostala tako prazna v praznem stanovanju, kjer bom navsezadnje tudi umrla sama, medtem, ko se v mojem bivšem domu peče pita, Dinko zbira kovance za stave, oče posluša radio od gledanju televizije in igra šah z računalnikom, mama pa brusi stekla za očala z eno roko in polni sarme v drugi roki. Zmogla sem toliko moči, da sem se očedila, obrisala ogaben madež samosmiljenja s svojega obraza ter odšla na avtobus Domov. Prišla sem pod krinko dvigniti položnice in vzeti svoj zeleni čaj ter depilator, ampak v resnici sem se trgala na notri, kolena so se mi šibila in zvonilo mi je v glavi. Balon je počil, ko je mama predme položila krožnik z govejo juho. Planila sem v jok. V prvovrstni otroški hlipajoč stok. Starševsko sočustvovanje je preseglo meje dobrega okusa, jaz sem v tem živalsko in brez zadržkov uživala. Prepustila sem se toplini in ljubezni doma kot nikoli doslej. (Vzemimo si čas za katarzo).
Vrnila sem se v svoj novi domov. Počasi in previdno sem začela spoznavati vsak predal, vsako ploščico, zvok wc splakovalnika in hitrost drsnih vrat. Ne prehitevam svojih misli, spim napol budna ter označujem vsak kot. Spoznala sem nekaj golobov, dreves, vozni red avtobusa 14 in verjetno še kaj. Zaenkrat postaja najin novi dom vse bolj topel, ne vem ali je to zaradi vse močnejšega ogrevanja lokalnega dobavitelja toplote ali pa je to zaradi naju.

Kjer je dim,...

Dinko kadi. Dolgo časa se je skrival, medtem ko mu je iz ušes uhajal dim. To ne bi bil noben problem, če mati ne bi bila prepričana, da kajenje vpliva na njegovo kilažo. Njegova kilaža, najlažje izmerjena in izražena v dekagramih, je po maminih besedah huda in resna bolezen, s cigaretami pa Dinko svoje bolezensko stanje samo še slabša. Naj omenim še, da se svoje mamice iz otroštva spomnim kot ženske z blond trajno pričesko, rdečimi dolgimi nohti in s cigareto med prsti. Zdaj že dolgo ne kadi, ampak zgodilo se ji je to, kar se zgodi vsem ozdravljencem, postala je pasivno agresivna do vseh kadilcev, dim jo kar naenkrat moti in cigarete so sinonim za morilsko orodje. Enako kot novopečeni vegetarijanci, ki sovražijo meso bolj kot fašiste, politični spreobrnjenci, ozdravljeni narkomani, novonastali fanatični verniki.... Zaradi maminih prepričanj, Dinko ne sme doma kaditi. Zaradi Dinkove neposlušnosti in trme, Dinko kadi doma, v svoji sobi, naskrivaj. To nas vse jezi. Dinko je namreč otrok in nima kaj dosti pravic v naši hiši. Jaz sem tisti otrok, ki je nekako uspel prepričati starše o svoji uspešnosti in intelektualnih ambicijah, da sem si izborila veliko pravic, verjetno tudi pravico do kajenja, če bi seveda kadila. Oče je pa pač oče, človek vladar, moški tiran, glava družine, strastni kadilec, ljubitelj hercegovske škije, ki sme kaditi doma. Pri nas je torej še zmeraj čutiti tisti čudoviti jugoslovanski "kancelarijski" vonj, ki je po letu 1990 magično izginil iz puritanskih slovenskih domov in so ga nadomestili osvežilci zraka. Kot novopečena Slovenka sem tudi jaz pristašica vonja po alpskih dolinah, provansalskega cvetja in babičinega vrta. Ampak do danes nisem vedela, da bolj kot to ljubim jutranji vonj močne turške kave in dima prve zvite cigarete. Tega očetu nikoli ne bi priznala, saj se vendar stalno jezim in kričim, da je kajenje butasta razvada, da je nezdravo, da mi smrdijo oblačila... Če bi mu to priznala, bi bila večna poraženka v vseh najinih verbalnih vojnah. Amapk ne glede na vsa prerekanja in moje histerične izpade, moj oče tako začne svoj dan, zraven še pripomni, da ni naključje, da sva Hitler in jaz rojena 1 dan narazen. Hm. Trenutno je na svojem kreativnem dopustu na morju in njegove jutranje rutine ne voham že dva meseca, danes pa je Dinko naskrivaj začel svoj dan tako kot oče. Zadišalo mi je po ojdipovem kompleksu. Ugotovila sem, da me najbolj jezijo tisti, ki jih imam najraje, in da najbolj pogrešam tiste, ki me najbolj jezijo. Now you figure it out!

L

Po petih urah spanja sem se zbudila neizmerno žalostna, z ogromno luknjo v duši. Sedem let nazaj sva šla v park Tivoli, zrak je bil hladen, držala sva se za roke in imela sva prepotene dlani, dolgo časa sva vadila sprehode drug ob drugem, v vseh izložbah sem si ogledovala novonastalo dvojino, nisem mu mogla blizu, otrpnila sem vsakič, ko sem začutila njegov dih na mojem obrazu, težavo sva rešila z buteljko vina, poljubila sva se, določila sem dan začetka nečesa lepega, včerajšnji dan. Storila sem napako, ko sem sama, neodvisna, proslavila sedmico do sedmih zjutraj, stisnilo me je ob polnoči, skoraj sem se zadušila. Uživam v svoji samostojnosti, ne maram razlagati o zaupanju, o predanosti, še manj ljubim neme očitke, najmanj pa čestitke. Takole gre: "Opa, ti takole sama, kje je mož, čestitam, 7 let praviš!?" Poleg tega dobim zraven še gratis mehek dotik mojih las, jaz pripomnim, da nič ne vidim skozi goščavo na čelu. Predvidljive misli mi gredo skozi glavo, spet sem razočarana nad trivialnostjo pogovorov in nad lastnimi pričakovanji o svežini človeških umov. Perspektive pijanih noči! V ihti sem odšla domov, utopila sem svojo žalost, ki je proti jutru priplavala na površje, dodala sem ščepec samopomilovanja, krvav pljunek in grenko solzo. Zaspala sem v nogavicah, odeta v volneno jopo, nastrojena proti Ljubljani, K4, sebi, hrepeneča po drugačnem večeru, ki se ni zgodil. Vse bi bilo drugače, če se datum ne bi ujemal, in ne glede na vse poskuse, da ignoriram osladne obletnice, poljubčke in kičaste ljubkovalnice, sem si še bolj škodovala. Spravila sem se v situacijo, kjer si mazohistično dokazujem, da sem odrasla. Če bi bila odrasla, bi bilo to nepotrebno. Zdaj se oživljam, zbujam, srce mi tolče, ljubim ljubiti njega. Ljubim, kako spoznavam globino svojih čustev na nenavadne načine, všeč mi je, da to delam sama, se malce trpinčim in njemu postrežem z izpiljeno verzijo

Je t'aime

Dear Diary

Zares bi morala spati, imam rdeče veke in raztrgan prsni koš od kašlja, ampak ne morem sanjati, obračam se budna v nočni mori, kjer čas polzi, jaz pa čakam kot na kakšni plaži, zleknjena in popolnoma neobremnjena, pokrita s flis dekico, sprašuejm se, če bo mami opazila, ko jo bom odnesla v novo stanovanje...Blog spi in verjetno bo še nekaj časa tako, ker preprosto ne zmorem iz sebe iztisniti nobenega hudomušnega spomina ali romantične pripovedke. Moje hišne zgodbe se končujejo, rojevajo se stanovanjske zgodbice, manj akterjev, moški in ženska, mlad par, najstniška preteklost in veliki upi. Želim si mirnih noči, ker spim kot zajec, vse slišim. V familiji Pište Hufnagela (lik iz češke risanke Miazgovci; od kadar pomnim, imenuje oče našo družino tako) živijo nočne ptice, ki motijo moj zajčji spanec, lahko rečem, da sem kronično neprespana odkar sem se rodila, verjetno me je mama rodila v nepravem trenutku, ko sem morda trdno spala...Ampak spanec ni edina težava, ki me tare pretekle dni. Postala sem absolventka. Lotevajo se me alergije, ker odlašam z izpiti, diploma lebdi nekje med Saturnom in Uranom, jaz lebdim nekje v Ljubljani, vročična in ogorčena, opravljam bedasto študentsko delo. Silim se v optimizem. Saj je vendar september, zmeraj se mi je zdelo prav, da bi novo leto praznovali jeseni. So novi začetki, nove šole, službe, ljubezni, hiše, barve in volitve. Tudi jaz sem nova, prerojena iz poletne pubertete prihajam sama sebi naproti, si žugam s prstom, viham nos, pljunila bi si v obraz, ker sem sinonim za lenobo in lenoba je sinonim za me. Govorim o univerzitetnih obveznostih, ker za vse drugo imam čas. Kopljem v rudniku, rešujem polarne medvede in se učim jadranja, vse to namesto upravnega prava. In upravnega spora, in upravnega postopka. Naj se gredo solit. Lažem si, da imam nujnejša opravila, pakiram poceni h&m majice, toaster, skodelice, mamimo marmelado, likalnik za lase. Same diplomatske reči, nimam časa za šolo. Jaz odhajam, siromašna in obogatena, tukaj puščam ljudi, ki so me vzgojili, naj se znajdejo brez mene. Upam, da se bom jaz brez njih. Še dobro, da je oče na morju in ne bere mojih neumnosti, lahko mu ukradem nekaj knjig, on ima zares najlepšo zbirko, ki sem jih kadarkoli videla. Še dobro, da je mama v Zagrebu in ne bere mojih neumnosti, lahko ji ukradem pekač za torto. Še dobro, da je Dinko tukaj, da ne morem jokati. Bilo bi me namreč sram. I'm a big sister! Velike sestre odhajajo ponosno in brez solz.

Smrti

S tistimi, ki ne umrejo naključno, so pa stvari takšne: s prerezanimi žilami umirajo ženske in homoseksualci, naboj v glavo si izstrelijo vojaki in grobijani, s tabletami se pokončajo igralci in romantiki, v srce si streljajo nestrpneži in nevrotiki, obešajo se neobveščeni in perverzneži, z mostov skačejo častihlepni in slabiči, s streh in visokih nadstropij skačejo obupani in teoretiki.

Miljenko Jergović, Sarajevski Marlboro

Ljudje in kolesarji

Malo o ljudeh. O hitreje premikajočih se ljudeh. O navadnih kolesarjih in veleumnih policijskih kolesarjih. Obstaja svet, v katerem živijo kolesarji, tisti gologlavi in tisti zaščiteni pred vsemi pretečimi cestnimi nezgodami. V kolesarskem svetu imajo čelade približno tak pomen kot diptrijska očala v prvem razredu osnovne šole, nekako si del skupnosti, na skrivaj se ti pa posmehujejo. In enako kot so slabovidnega osnovnošolca starši prisilili in ga po vsej verjetnosti psihično zmanipulirali, da nosi očala, je s čeladami podobno, no vsaj zdi se mi tako. Kolesarji s čeladami gredo mimo navadnih ljudi na kolesih nekako vzvišeno, mislim, da se kateri celo vzdignejo nad površino zemlje in zalebdijo za nekaj trenutkov. Tako varni so v svoji lupinici in vsi želijo, da to opazimo (se morda celo zamislimo nad svojo brezbrižnostjo), če temu ni tako, zakaj torej ne delajo prozornih čelad, da ne bi bilo tako očitno? Medtem, ko "čeladarji" lahkotno poplesujejo po cestah, se jim ljudje s plapolajočimi lasmi posmehujemo, seveda ne iz žlehtnobe, ampak preprosto ker izgledajo bebavo. Posebna vrsta premikajočih se ljudi, so pešci, ljudje, ki se požvižgajo na dosežke transportne tehnologije in še zmeraj uporabljajo svoj par nog kot edino sredstvo premikanja. Z njimi smo si bližje kot z ljudmi v oklepih (beri avtomobilih), med nami je namreč samo zrak. Ta zrak zna biti včasih zelo napet, včasih pa samo napet. Mislim, da je to odvisno predvsem od širine pločnika, obstoja kolesarske steze, tudi od števila pešcev, še posebej, če hodijo v vodoravni formaciji, kot so največkrat postavljena  mlada dekleta iz obrtniških srednjih šol, ki se tako rada pod roke primejo in ustvarijo nekakšno pisano ritasto gosenico, ki je v napoto okolju prijaznim kolesarjem. V evolucijskem smislu smo kolesarji le bolj razviti pešci, tudi nas poganjajo samo noge, in mislim, da je prav to, kar moti pešce, mi skupaj tvorimo še tisto majhno skupino gibajočih se ljudi, ki ne povzročajo izpuhov in zato si želijo poenotenja, da bi šli lahko v skupni boj proti štirikolesnikom. Ampak kolesarji smo prebrisani in vemo, da bi nam pešaki povzročili samo izgube na bojišču, zato pa imamo stanje takšno kot je. Kolesarji se vozijo po Čopovi, zvončkljajo s svojimi veselimi zvončki in vlivajo strah, trepet v pešce ter s tem povzročajo še večje sovraštvo enih do drugih. Potem so tukaj še avtomobilisti, naši naravni sovražniki z veliko boljšo municijo, v paralelnem svetu so vozniki Rusi, kolesarji smo Čečeni. Ta vojna bo trajala toliko dolgo dokler ne izčrpamo vseh zalog nafte, zato na to temo ne bom izgubljala besed, raje si odprite kroniko na portalu 24ur. In zakaj so rezltati cestnih dvobojev tako črni, je verjetno zato, ker v vojni ni pravil oziroma, če že so, jih toliko časa kršimo, dokler nismo kaznovani, s poškodbo ali z globo za prekršek. Tako se je končala tudi moja bitka z vsemi prisotnimi na Trubarjevi ulici v nedeljo zvečer, v resnici je bilo že ponedeljkovo zgodnje zgodnje jutro, ko sem počasi in previdno brez kaplje alkohola v krvi (da kdo ne bi mislil, da štejem alkoholizirane kolesarje med ta navadne, te so namreč bližje kaskaderjem ali anarhistom kot nam) polzela po cesti in ogrožala mačke, ker je moje kolo brez luči. Genialni policist, za katerega ne verjamem, da je bil v prejšnjem življenju, ali pa v kateremkoli drugem, nevrokirurg, je ocenil, da predstavljam ogromno pretnjo vsem mimoidočim (med nami, na celi poti do doma sem srečala dva klošarja, ducat potomcev priseljenih Južnih Slovanov v svojih "batmobilih", ki se premikajo hitreje od svetlobe in nekaj taxijev) in me oglobil za 80€. Jasno, jaz sem namreč tista, od katere so "batmobili" bežali tako hitro.

Boys will be boys, girls will be stupid

Curb your enthusiasm, sezona 2, del The Massage. Larry Davida po končani masaži vpraša maserka: "Can I finish you?" Larry pritrdi, nezavedajoč se, kaj ga čaka. Maserka ga začne manualno zadovoljevati, on jo prekine. Sledi scena, kako se o tem pogovarja s svojimi moškimi prijatelji, ki se vsi čudijo, zakaj jo je prekinil. Tudi jaz se čudim, tako navajena sem, da je to del naše kulture. Fantje so pač taki. Punce pa pač toleriramo marsikaj. Brala sem nekakšen članek o psiholoških vidikih moških možganov, ko zagledajo golo žensko telo, o hormonih, ki se sproščajo, o kratkotrajni vzburjenosti, kateri ne morejo uiti. Zaključek je tak, da smo si različni, da ženske moških ne moremo in ne smemo spreminjati. Fine with me! To ni nobena znanost. Ampak, ko gledam naokoli in se zavedam, da skoraj vse moje prijateljice fantom dopuščajo veliko več kakor sebi, in da sem tudi jaz ena izmed teh, me to pripravi do bruhanja. Odurna katoliška miselnost zasidrana v moji podzavesti! Kdo mi je to storil, ker vem, da tega nisem prinesla od doma, pri nas doma imamo neke vrste matriarhat, mama je glavna, vozi avto, plačuje položnice, hodi v trgovino, z očetom gresta na morje, kadar ona reče, skratka ona nosi hlače. Pa ne, da ima oče žensko vlogo, je pač malo bolj nežne narave, trenutno veliko piše, ima rad živali in otroke, nabira zdravilna zelišča...Od žalosti je napisal tudi pesem našemu pobeglemu/umrlemu mačku. Torej nisem bila tako vzgojena, ampak v sebi imam še zmeraj nek korektiv, kako ravnam ob malce preveč pregrešnih mislih. Takrat bi se poškodovala, kaznovala, bila bi majhna in zatrta. Zrela sem za nuno. In zares sovražim to. Sedimo za mizo, pijemo kavo, natakar je privlačen, sporazumemo se in ena doda: "Ja kaj? Saj fantje to stalno delajo, lahko tudi me..." In tako je vsakič, ko pogovor nanese na lepe moške. Opravičimo svoje misli s tem, da to delajo tudi naši moški. Ukinjam ta opravičila, zavestno jih globoko obsojam in dopuščam svojim očem počitek na neznanih frajerjih. Sploh ne nameravam z nikomer pobegniti na motorju, deliti postelje ali si pošiljati vroča sporočila. Ne, to me zanima, ne zanima me, kaj ti frajerji radi jedo, kakšno glasbo ali filme obožujejo, nič, vseeno mi je, važno je samo, da so, najraje vidim, da so tiho in obstajajo. Skozi glavo mi drvijo feministične misli in prvič čutim, da takšna enakopravnost veliko obeta.

שָׁלוֹם

"Ako se želiš udavati morat ćeš naučit ispeći pitu!"
"Ali ne udajem se za Bosanca, odnosno uopče se ne udajem! Šta će mi pita?"
"Svaki muškarac će te izbaciti iz kuće, ne budeš li mu znala pite spremit'. Kontaš?"
"Kontam. Ajde naučit ću kad je to toliko važno..."
Naj mi bo. Povečala si bom vrednost v kuhinji. Ker zdaj sem vredna NIČ. Vse, kar znam je, plesti, narediti odlične muffine, bolognese omako, ročno perem perilo, lepo likam, govorim italijanščino in zlahka rešim marsikateri dednopravni problem. Ampak brez pite nič ne šteje. Sploh v moji bosanski hiši. Nič hudega.
Ko sem na kolesu, nisem vredna skoraj NIČ. Oziroma, vredna sem približno kot Renault Clio letnik 98, po možnosti karamboliran. Passat, BMW, Range Rover...vsi so nad mano. Vozniki vedo točno ceno svojega žrebička in se temu primerno obnašajo na cesti. Ceneje je poškodovati moje telo kot poškodovati avto. Normalno, jaz sem prišla iz svoje matere, krvava in popolnoma zastonj, avto je prišel iz Avtohiše, zloščen in na kredit. Za kaj je treba bolj garati? Za človeka ali avto? Welcome to Slovenia and give it a thought!
Minilo je že več kot leto odkar sem spremljala svojega brata na hudi operaciji v Izraelu. V eno od najbolj prestižnih bolnišnic na Bližnjem vzhodu sva prispela točno pet dni po zadnjem napadu izraelske vojske na Palestince. V tej isti bolnišnici je bilo tudi nekaj ranjencev iz teh istih napadov. Palestincev. V bolnišnisi so bili zaposleni samo Judje. Ti isti Judje imajo otroke, sorodnike, sosede, prijatelje, ki so sodelovali v oboroženih napadih. Skratka, prvo so jih napadli, nato so jih zdravili. Kill it and heal it. Praktično isti ljudje in skrajno nepraktični ljudje. Je to hinavščina? Absurd? In spet vprašanje, koliko so te žrtve vredne? Dinko je prestal osemurno operacijo, ki jo je izvajalo 5 kirurgov. Njegovo življenje je bilo v teh osmih urah vredno ogromno. Nekaj dni pred tem so bila življenja Dinkovih vrstnikov na drugi strani zidu vredna NIČ. In čez nekaj trenutkov se je to lahko spremenilo, lahko se je ta otrok znašel v tej ali kateri drugi bolnišnici in vrednost mu je zrasla. Več kot 90% Izraelcev je podpiralo napade na Gazo, kakšen od teh 90% se je morda znašel s kirurško iglo nad napol mrtvim Palestincem. In takrat se je odločil, da gre za deflacijo Palestincev.
Ne morem si pomagati, da se ne bi spraševala o svoji vrednosti v človeški družbi. Trud, ki ga vlagam v šolanje, trud, ki ga vlagam v svoje psihofizično zdravje, trud, ki ga vlagam v svoje kreativno življenje, vsak dan se nekaj naučim. Dostojanstvo gradim že leta, definiram se v socialnih krogih, rastem v vseh pogledih. Kdaj pa kdaj mi kdo košček vsega vzame in zavem se kako krhka in nemočna sem. Trenutno stanem nekaj več kot pred leti, cena se mi bo s časom dvignila, zelo težko in počasi. Pade pa lahko tako zlahka. Če me povozi avto, dokler se mudim na fakulteto s kolesom, ali pa če me kakšen kriminalec posili in ubije. Moja cena variira kot pri pšenici ali nafti. In še v marsičem smo si podobni, smo zamenjljivi in minljivi, možen je količinski popust in ogromno truda, da iz nas izvabijo najboljše.

Romanca

Sekundni trenutki v zasanjanih pogledih s priprtimi očmi, filmska zaljubljenost, ki ne mineva, tisoč let dolgi večeri. Namesto krvi se mi je po žilah začela valiti čokolada. Kdaj me je poletje začaralo, kdaj je pričaralo vse te ljudi z velikimi očmi? Sploh se ne sprašujem, v resnici me ne zanima. Samo ždim in verjamem, da veter piha v pravo smer. Ker me včasih oslepi s smetmi, ki mi jih napiha v oči, spet drugič odnese z mene vse odmrle celice in vse, kar je gnilo. Vsak dan se zbudim. Tako ali drugače, zato ne čutim potrebe po fatalizmu. To prepuščam slabotnim umom. Naj se zaposlijo, naj jim požene znoj skozi vse pore, naj jih zapeče nebo v ustih. Zame očitno nekdo skrbi. Danes sem dobila sporočilo, da moje bogo študentsko delo odpade, takoj za tem sem dobila sporočilo, da me mobilni operater več noče, ker ne plačujem redno položnic, in za tem še eno sporočilo od neznanke, ki želi kupiti moj artikel z Bolhe. Ha! Zasmeji se mi. Grem po sladoled, prižgem ventilator, mižim. Now, that's cool! In zaenkrat se je avgust začel obetavno. Bojim se edino, da ne pozabim sebe. Zato se opominjam, kdo sem. Otečena noga kot pri osmih letih, ko sem se s kolesom pognala po hribu navzdol in verjela, da mi jo bodo amputirali. Lepa sem bila v kratkih hlačah, poletje in rane gredo z roko v roki, ali bolje z nogo ob nekaj trdega. Hamze smo hipohondri prve klase. Že tri dni me oče kliče in natanko poizveduje v kakšnem stanju je moja oteklina. Pa brez skrbi, manjša se. Tokrat sem se poškodaovala na drugačen način, malce bolj odrasel, ali pa tudi ne. Hm. Oblečem si ogromne bombažne spodnjice iz Leclerca (kupljene v kompeltu petih), skuham odlično turško kavo, opomnim se, da je naša hiša še zmeraj brez fasade in da so vsi stroški, ki presegajo znesek nekaj deset evrov zaenkart še prestiž. But this time next year, we'll be millionaires. K svojemu opomniku dodam še to, da najlepši šopek rož zamenjam za Kishonovo kratko satiro. V resnici sploh nisem romantična.