Boys will be boys, girls will be stupid

Curb your enthusiasm, sezona 2, del The Massage. Larry Davida po končani masaži vpraša maserka: "Can I finish you?" Larry pritrdi, nezavedajoč se, kaj ga čaka. Maserka ga začne manualno zadovoljevati, on jo prekine. Sledi scena, kako se o tem pogovarja s svojimi moškimi prijatelji, ki se vsi čudijo, zakaj jo je prekinil. Tudi jaz se čudim, tako navajena sem, da je to del naše kulture. Fantje so pač taki. Punce pa pač toleriramo marsikaj. Brala sem nekakšen članek o psiholoških vidikih moških možganov, ko zagledajo golo žensko telo, o hormonih, ki se sproščajo, o kratkotrajni vzburjenosti, kateri ne morejo uiti. Zaključek je tak, da smo si različni, da ženske moških ne moremo in ne smemo spreminjati. Fine with me! To ni nobena znanost. Ampak, ko gledam naokoli in se zavedam, da skoraj vse moje prijateljice fantom dopuščajo veliko več kakor sebi, in da sem tudi jaz ena izmed teh, me to pripravi do bruhanja. Odurna katoliška miselnost zasidrana v moji podzavesti! Kdo mi je to storil, ker vem, da tega nisem prinesla od doma, pri nas doma imamo neke vrste matriarhat, mama je glavna, vozi avto, plačuje položnice, hodi v trgovino, z očetom gresta na morje, kadar ona reče, skratka ona nosi hlače. Pa ne, da ima oče žensko vlogo, je pač malo bolj nežne narave, trenutno veliko piše, ima rad živali in otroke, nabira zdravilna zelišča...Od žalosti je napisal tudi pesem našemu pobeglemu/umrlemu mačku. Torej nisem bila tako vzgojena, ampak v sebi imam še zmeraj nek korektiv, kako ravnam ob malce preveč pregrešnih mislih. Takrat bi se poškodovala, kaznovala, bila bi majhna in zatrta. Zrela sem za nuno. In zares sovražim to. Sedimo za mizo, pijemo kavo, natakar je privlačen, sporazumemo se in ena doda: "Ja kaj? Saj fantje to stalno delajo, lahko tudi me..." In tako je vsakič, ko pogovor nanese na lepe moške. Opravičimo svoje misli s tem, da to delajo tudi naši moški. Ukinjam ta opravičila, zavestno jih globoko obsojam in dopuščam svojim očem počitek na neznanih frajerjih. Sploh ne nameravam z nikomer pobegniti na motorju, deliti postelje ali si pošiljati vroča sporočila. Ne, to me zanima, ne zanima me, kaj ti frajerji radi jedo, kakšno glasbo ali filme obožujejo, nič, vseeno mi je, važno je samo, da so, najraje vidim, da so tiho in obstajajo. Skozi glavo mi drvijo feministične misli in prvič čutim, da takšna enakopravnost veliko obeta.

שָׁלוֹם

"Ako se želiš udavati morat ćeš naučit ispeći pitu!"
"Ali ne udajem se za Bosanca, odnosno uopče se ne udajem! Šta će mi pita?"
"Svaki muškarac će te izbaciti iz kuće, ne budeš li mu znala pite spremit'. Kontaš?"
"Kontam. Ajde naučit ću kad je to toliko važno..."
Naj mi bo. Povečala si bom vrednost v kuhinji. Ker zdaj sem vredna NIČ. Vse, kar znam je, plesti, narediti odlične muffine, bolognese omako, ročno perem perilo, lepo likam, govorim italijanščino in zlahka rešim marsikateri dednopravni problem. Ampak brez pite nič ne šteje. Sploh v moji bosanski hiši. Nič hudega.
Ko sem na kolesu, nisem vredna skoraj NIČ. Oziroma, vredna sem približno kot Renault Clio letnik 98, po možnosti karamboliran. Passat, BMW, Range Rover...vsi so nad mano. Vozniki vedo točno ceno svojega žrebička in se temu primerno obnašajo na cesti. Ceneje je poškodovati moje telo kot poškodovati avto. Normalno, jaz sem prišla iz svoje matere, krvava in popolnoma zastonj, avto je prišel iz Avtohiše, zloščen in na kredit. Za kaj je treba bolj garati? Za človeka ali avto? Welcome to Slovenia and give it a thought!
Minilo je že več kot leto odkar sem spremljala svojega brata na hudi operaciji v Izraelu. V eno od najbolj prestižnih bolnišnic na Bližnjem vzhodu sva prispela točno pet dni po zadnjem napadu izraelske vojske na Palestince. V tej isti bolnišnici je bilo tudi nekaj ranjencev iz teh istih napadov. Palestincev. V bolnišnisi so bili zaposleni samo Judje. Ti isti Judje imajo otroke, sorodnike, sosede, prijatelje, ki so sodelovali v oboroženih napadih. Skratka, prvo so jih napadli, nato so jih zdravili. Kill it and heal it. Praktično isti ljudje in skrajno nepraktični ljudje. Je to hinavščina? Absurd? In spet vprašanje, koliko so te žrtve vredne? Dinko je prestal osemurno operacijo, ki jo je izvajalo 5 kirurgov. Njegovo življenje je bilo v teh osmih urah vredno ogromno. Nekaj dni pred tem so bila življenja Dinkovih vrstnikov na drugi strani zidu vredna NIČ. In čez nekaj trenutkov se je to lahko spremenilo, lahko se je ta otrok znašel v tej ali kateri drugi bolnišnici in vrednost mu je zrasla. Več kot 90% Izraelcev je podpiralo napade na Gazo, kakšen od teh 90% se je morda znašel s kirurško iglo nad napol mrtvim Palestincem. In takrat se je odločil, da gre za deflacijo Palestincev.
Ne morem si pomagati, da se ne bi spraševala o svoji vrednosti v človeški družbi. Trud, ki ga vlagam v šolanje, trud, ki ga vlagam v svoje psihofizično zdravje, trud, ki ga vlagam v svoje kreativno življenje, vsak dan se nekaj naučim. Dostojanstvo gradim že leta, definiram se v socialnih krogih, rastem v vseh pogledih. Kdaj pa kdaj mi kdo košček vsega vzame in zavem se kako krhka in nemočna sem. Trenutno stanem nekaj več kot pred leti, cena se mi bo s časom dvignila, zelo težko in počasi. Pade pa lahko tako zlahka. Če me povozi avto, dokler se mudim na fakulteto s kolesom, ali pa če me kakšen kriminalec posili in ubije. Moja cena variira kot pri pšenici ali nafti. In še v marsičem smo si podobni, smo zamenjljivi in minljivi, možen je količinski popust in ogromno truda, da iz nas izvabijo najboljše.

Romanca

Sekundni trenutki v zasanjanih pogledih s priprtimi očmi, filmska zaljubljenost, ki ne mineva, tisoč let dolgi večeri. Namesto krvi se mi je po žilah začela valiti čokolada. Kdaj me je poletje začaralo, kdaj je pričaralo vse te ljudi z velikimi očmi? Sploh se ne sprašujem, v resnici me ne zanima. Samo ždim in verjamem, da veter piha v pravo smer. Ker me včasih oslepi s smetmi, ki mi jih napiha v oči, spet drugič odnese z mene vse odmrle celice in vse, kar je gnilo. Vsak dan se zbudim. Tako ali drugače, zato ne čutim potrebe po fatalizmu. To prepuščam slabotnim umom. Naj se zaposlijo, naj jim požene znoj skozi vse pore, naj jih zapeče nebo v ustih. Zame očitno nekdo skrbi. Danes sem dobila sporočilo, da moje bogo študentsko delo odpade, takoj za tem sem dobila sporočilo, da me mobilni operater več noče, ker ne plačujem redno položnic, in za tem še eno sporočilo od neznanke, ki želi kupiti moj artikel z Bolhe. Ha! Zasmeji se mi. Grem po sladoled, prižgem ventilator, mižim. Now, that's cool! In zaenkrat se je avgust začel obetavno. Bojim se edino, da ne pozabim sebe. Zato se opominjam, kdo sem. Otečena noga kot pri osmih letih, ko sem se s kolesom pognala po hribu navzdol in verjela, da mi jo bodo amputirali. Lepa sem bila v kratkih hlačah, poletje in rane gredo z roko v roki, ali bolje z nogo ob nekaj trdega. Hamze smo hipohondri prve klase. Že tri dni me oče kliče in natanko poizveduje v kakšnem stanju je moja oteklina. Pa brez skrbi, manjša se. Tokrat sem se poškodaovala na drugačen način, malce bolj odrasel, ali pa tudi ne. Hm. Oblečem si ogromne bombažne spodnjice iz Leclerca (kupljene v kompeltu petih), skuham odlično turško kavo, opomnim se, da je naša hiša še zmeraj brez fasade in da so vsi stroški, ki presegajo znesek nekaj deset evrov zaenkart še prestiž. But this time next year, we'll be millionaires. K svojemu opomniku dodam še to, da najlepši šopek rož zamenjam za Kishonovo kratko satiro. V resnici sploh nisem romantična.

Strah

Vsak ima nekaj fobij, s katerimi se je več ali manj naučil živeti. Jaz živim s svojimi v strahu, da me pokončajo. Če se o fobijah pogovarjamo, čez čas izginejo in se ne vrnejo. Tako sem se odločila narisati svoje 3 velike strahove v upanju, da ostanejo v virtualni obliki.

Majhna stopala

Majhne deklice živijo v majhnih dekliških svetovih. Svetovih polnih majhnih strahov in velikih želja. S strahovi pred volkovi, vampirji, netopirji in pajki in z željami po sladoledu, medvedkih, pravljicah o kraljičnah in velikih stopalih. Nekdo mi je rekel, da je Slovenija dežela ljudi z nadpovprečno velikimi stopali. Ne vem od kod bi lahko to izhajalo, na žalost nimam antropološkega znanja o fizioloških značilnostih Slovanov s tega področja. Ali je to zato, ker je prebivalstvo večinoma kmetovalskega porekla, vsi pa vemo, da majhna stopala ne pripomorejo k uspešnejšemo obdelovanju zemlje in na sploh kmetovanju? Velika stopala kot posledica pridnih rok. Lahko verjamem. Sama pa prihajam iz drugega okolja, kjer imajo moje ženske prednice večinoma zelo majhna stopala. V vrtcu so mi bili vsi čevlji sovrstnic preveliki in to je bila še ena stvar, za katero sem čutila, da me razlikuje od ostalih. Kar me razlikuje, me oddaljuje in povzroča v meni odpor do lastnega porekla. Sama po sebi pa ta stopala ne bi bila problematična, če ne bi velik del dekliških svetov zajemala tudi ogromna želja po čevljih. Kakor hitro sem zrasla, je zrasla tudi moja želja po čevljih in velikih stopalih. Tukaj se je zataknilo. Moja stopala niso zrasla in še kar nisem napredovala z otroškeka oddelka čevljev. Eden od mojih dekliških strahov je bil ta, da bi moja stopala zmeraj ostala tako majhna. Tako majhna, da bi komaj hodila po njih, da bi mi bili vsi čevlji tega sveta preveliki in da bi se mi vsi smejali. Predolgo sem nosila iste čevlje, katerih sem se nekajkrat že naveličala in jih spet vzljubila, preprosto ni bilo potrebe po novih obuvalih. Tako so starši prihranili nekaj denarja. Verjetno so bili zadovoljni. Jaz pa ne. Pred vsakim spanjem sem prosila boga velikih stopal, da mi naslednji dan nakloni en čudovit par stopal številka 39. Celo starše sem prepričala v to, da mi kupijo večje čevlje, ker sem čutila, da mi bodo zdaj zdaj zrasla stopala, in res bi bilo potratno, če bi mi prekmalu postali čevlji pretesni. V petem razredu osnovne šole so mi kupili dva para allstark. Ene so mi še sedaj prevelike. Moje stopalo je še zmeraj dolgo 23 cm, kar je velikost 35,5 ali 36, odvisno od proizvajalca čevljev. Strah pred majhnimi stopali je izpuhtel in zgodilo se je zadovoljstvo. Glede na to, da sem obkrožena z žensko popualcijo z nadpovprečno velikimi stopali, imam to srečo, da me na razprodajah velikokrat počaka par pepelkinih čeveljcev. Seveda le, če se v to zgodbo ne vmeša kakšna italijanska Pepelka.

priloga

Čakalnica

Modrina iz preteklih dni je obmolknila in posivela, jaz pa sem se že prehitro naveličala lenih in zdolgočasenih ljubljanskih popoldnevov. Večere pa še vseeno obožujem. Še posebno, če se zaključijo s polnočnimi prigrizki ohlajenih ostankov pite. Welcome home. Lepo je priti, si pritisniti nekaj vlažnih poljubov, izmenjati informacije o količini turistov in temperaturi morja, ter spet oditi. Se že pripravljam na ponovni pobeg. Ta bo na hribu, dišal bo po tartufih in ovit bo v filmska platna. Jaz bom na nasprotni strani platna, navkljub vsem otroškim prizadevanjem, da bom pri šestindvajsetih letih femme fatale s hišo v Cannesu. Kaj pa še hočem, tudi s križiščem dveh ljubljanskih cest sem zadovoljna. V resnici je poletje skozi moje okno navdihujoče in pomirjujoče. To je že drugo poletje s pogledom na zeleno travo, zeleno reko, zelene krošnje. Pa še vedno sem velikokrat nemirna, jezna, ogorčena, kaj bi šele bilo, če me ne bi obkrožalo zeleno. Krivo je čakanje. Odkar sem se  vrnila iz Milana, so vsi moji dnevi razvlečena stagnacija in čakanje na novo življenjsko obdobje. Nestrpnost se veča, širi, v lastni koži mi je pretesno. Zato tako rada odidem. Odidem, da si ohladim glavo, da pozabim na prazne bančne račune in manjkajoče izpite ter da zamenjam golobe za galebe. Še maček me je zapustil. Tako žalostna sem zaradi tega. Kratkoročno pa rešujem težave s spominjanjem na tisto modrino in gostoto morskega zraka. Še nekaj ga imam v pljučih, ampak šparam ga za bolj črne dni. Saj veste, tiste tadeževne, z glasovi povišenih tonov in razbitih črepinj. Pozabimo na te neumne trenutke in spomnimo se morja. Tam je pot do sonca čisto kratka. Tam govorim nekaj stotin jezikov, za katere sploh vedela nisem. Sporazumevam se z raki, palmami, čmrlji in galebi. Vzamejo me za svojo. Tam je morje mehko, bel kruh diši drugače, veter šumi skozi krošnje borovcev. Kako osladno, si mislite. Pa ni! Tam imam stalno slane ustnice, zlepljene trepalnice in nohte bele kot zakrknjen beljak. Z vsakim skokom v morje imam bolj prazno glavo. In prvič razumem očeta, ki želi umreti na barki ter oditi v morje. Naj ga sol poje. Obljubim mu to. Sebi pa obljubim lignje na žaru, čimprej.

Morski dnevnik

Dan 1: T 29 st. C

Uspavajo me škržati, zbudijo me galebi. Dišim po breskvah. Za kosilo imamo ribe, za sladico jogurtov biskvit. Nohte nalakiram v azurno barvo in od zdaj naprej lahko tikam morje. Preden izklopim mobitel, dobim sporočilo od Simobila, kako prijazni so, želijo mi zaželeti lepe in tople počitniške dni, ampak kljub besedam kot so "Spoštovani, lepo Vas prosimo...", imam občutek, da mi grozijo z odklopom iz omrežja. Nato dobim še eno sporočilo, vključena sem v veliko skupino slovenskih turistov, ki bivajo na Hrvaškem in imajo možnost popolnoma zastonj važiti se svojim sosedom, prijateljem, znancem , kako uživajo in kako sončno je pri njih, ampak le od 18-19 ure. V tej uri želim tudi jaz celotnemu imeniku sporočiti, da sem srečna in da se imam lepo. Ugotovim, da nimam številke svoje bivše razredničarke iz gimnazije, zato se odpovem takšnemu egocentrizmu. Med večerjo poslušam poročila in vremensko napoved v italijanščini, grem na sprehod in buona notte.

Dan 2:  T 30 st. C

Zajtrkujem sladoled, malaga, jagoda, pistacija. Slabo mi je. Grem še malo odspati, saj spanec vendarle pozdravi vse tegobe. Izkaže se, da je to res. Odidem na plažo, petnajstletni Čeh bulji vame, jasno, saj imam nove kopalke, ampak ne morem biti topless, nič zato. Morje je razburkano, veter prijetno pihlja, ostanem malo dlje. Ko pridem domov, opazim, da mi je veter napihal približno pol kilograma posušene morske trave v lase. Jaz sem pa mislila, da se mi prodajalec sladoleda smehlja iz drugega razloga. Pizza na rivi, občudujem svoja sončna očala in lično spedikirana stopala. Opazujemo mimoidoče turiste in se zgražamo nad poletno modo. Poceni rožaste obleke, oguljeni slamniki, pvc torbe in Crocsi. In vse to skupaj na opečeneih telesih s preveč celulita. Pokvarjen apetit. Večer podoben prejšnjemu in dober spanec.

Dan 3:  T 30 st. C

Zajtrkujem sladoled, vanilija. Spet mi je slabo, ne vem zakaj, saj je vendarle samo vanilija, to je približno tako, kot bi zajtrkovala vanilijev puding. Tudi to mine. Plaža in češki turisti, ki pridejo z volneno deko, sendviči in pivom. Piknik se grejo. To mi je neokusno, zato se premaknem k Nemcem. Nemška gospa s tremi otroci. Želi zaspati, ampak ji sinček ne dovoli. Z vodno pištolo škropi svojo mamico, ki ponori in ga nekajkrat udari s platnenim klobučkom. Otrok preneha, odide v morje, nemška mamica končno zadrema. Kaj kmalu prideta iz vode hčerkici, ki na mamico odložita mokrega napihljivega dinozavra. Gospa že spet ponori, nekaj kriči v nemščini, ne razumem, nažalost, ampak vem, da je situacija resna. Brisačo si da čez glavo in se zazre v morje, nakako žalostana se zdi, uboga nemška teta. Sočustvujem z njo. Po kosilu se namesto spanca odločim za branje. Preberem prvo poglavje Platonove Države in hitro po tem, zelo izčrpana, trdno zaspim. Zvečer se odpravim fotografirati sončni zahod s tridesetletnim fotoaparatom. Pet minut se ukvarjam z zaslonko, nato me popolnoma omami vonj pečenega mesa. Prestavim fotografiranje na kakšen drug dan, zdaj grem raje na ražnjiče. Dobra noč.

Dan 4:  T 31 st. C

Ne zajtrkujem sladoleda, temveč sezamovo kitko in jogurt. Odlično se počutim. Na plaži berem Platona in se počutim tako intelektualno. Veliko plavam, res se utrudim, malo zaspim, Platona skrijem pod kopalno brisačo, da ne bi dobil sončnih opeklin in ven potegnem "Glorijin Ljetni ljubavni roman", res je, da ima roman le 15 strani in je brezplačna priloga te velecenjene revije, ampak mene Marko in Dunja popolnoma očarata, skoraj zajočem, ko se poslavljata, ker Marko odhaja na delo v Švico, Dunja je pa noseča in on tega ne ve. Šmrk. Pojem nekaj sliv in grem domov, zagorela. Odločim se za telovadbo in čim začnem dvigivati noge v zrak opazim madež smole na zadnji strani stegna, torej za danes zaključim s telovadbo. Skozi okno ene od naših mini spalnic se vidi glavni trg in cerkveni zvonik. Ta zvoni vsako uro in me moti pri popldanskem kulturnem brezdelju, zato začnem intenzivno razmišljati, kako uničiti zvonec. Začnem s pripravo jagodnega sladoleda s hibiskusom in medom, zato pozabim na uničujoči plan. Zvečer se dolgo sprehajamo, gledamo otroke na ringišpilu, malce se mi zvrti, zato odidem domov spati.

Dan 5:  T 32 st. C

Zbudi me močan vonj sveže nabrane sivke. Zajtrkujem trdo kuhano jajce in toast. Dolgo časa preživim pred računalnikom, probavajoč vse možne kode za dostop do interneta "na črno". Ne uspe mi. Po radiu vrtijo stare italijanske kancone, toplo mi je pri srcu, najraje bi odplesala v petdeseta leta v kakšno plesno dvorano v Rim. Poslušam tudi veterinarsko oddajo o tem, kako ravnati s psmi pri visokih temperaturah. Postanem strokovnjak na tem področju in želim srečati kakšnega lastnika psa ter mu svetovati, s čim naj hrani psa, kako se najlažje znebi klopov in kako naj skrbi za štrinožca na plaži. Depiliram noge in probavam mamine kopalke. Kako sem vendar vitka. Grem v pekarno in si privoščim dva francoska rogljiča s čokolado.  Razveseli me novica, da imamo v hiši tudi palični mešalnik, zato si takoj naredim smoothie. Zvečer je na trgu sejem istrskih obrtnikov, ki ponujajo sir, med, oljčno olje, ročno izdelane suvenirje iz nekega  iglavca, nakit...Tudi tradicionalne istrske plese predstavijo v noše oblečeni mladeniči in mladenke. Večerjam palačinke z domačo figovo marmelado. Sladko zaspim.

Trije poletni okvirji

1. Po naključju so se v zadnjem tednu nabrale na mojem računalniku spodnje fotografije. Podzavest mi govori, da hrepenim po soli in vlagi. Starša sta pa zasvojena s sardelami in njuni pogledi se lovijo med ribiškimi ladjicami in valovi. Kot bi me nalašč zbadala, medtem, ko jaz odštevam dneve, šparam za hladilnik in spim zgolj na modrih rjuhah. Ko se utapljam v sen, si potiho lažem, da lebdim tik nad gladino morja in v ušesih mi zašumi. Samo še malo.

2. Stene barvava v belo. Samo v belo in če bi obstajala še bolj bela, bi jo imela. Nekateri se zgražajo, češ, da je bela dolgočasna, prazna, brez domišljije, tako passe. Imam občutek, da apelirajo name. Ampak me ne tangira... Jaz preferiram barve na krožniku, v omari, na nohtih, v vazi, ne pa na stenah. Tisoč okusov, o katerih se ne razpravlja. Skozi svoj objektiv življenja jaz lovim enake vtise kot nekdo drug, vendar se ti kopičijo v mojo zbirko. Ta se pa veča in spreminja obliko vsakodnevno. Zato te bele stene vidim popolnoma drugače kot nekdo drug. Imamo pač različne zbirke. Zelo enostavno je to razumeti, pa še vedno se mi zdi, da prevečkrat naletim na posmeh in pomilovanje. Pff, si mislim.

3. Maximum bid 15 €. Jaz sem zmagovalka in fotoaparat bo moj. Še ena luknjica skozi katero bom spuščala v svoje življenje sončne žarke, modrino vode, kamnite ulice in zvezdnato nebo. Pripravljam se na steklene poglede in to me blazno veseli, igram se kot nekoč, ko z razprtimi očmi čakam, da mi razvijejo film. Gledam fizične fotografije, vzhičena sem, kar tuj mi je ta občutek. Mar ni žalostno to, da živimo dvobitno življenje izza tekočih kristalov? Vse, kar je lepo, je v trenutku pozabljeno, klikam naprej, iščem še boljše, še lepše. Obračam se v preteklost in starši me opominjajo na prašne detajle. Brskam po mamičinih starih fotografijah in se sprašujem, kaj bom jaz lahko ponudila čez deset, dvajset let. Razpraskan cd ali morda usb ključ? Saj ne bom vendar večno živela in zares ne bi bila rada pozabljena. Zaslonko odprem do maksimuma in skoznjo vdre svetloba, jaz sem razsvetljena. To poletje bom torej analogno ovekovečila, ker se zna zgoditi, da se bom imela lepo in to bi si rada zapomnila.

Na mestu voljno

Dinko je tisti moški v mojem življenju, za katerega velja: "Can't live with him, can't live without him." O njemu nisem pisala samo iz enega preprostega razloga. Živiva skupaj, s starši, večino časa imava napete pogovore, zmeraj na meji s kregom, da se razumemo, to je njegova krivda. Ne pospravlja svojih umazanih nogavic, poje več kot polovico skupne čokolade ali kakšne druge sladice parnega števila ali pa vsaj z možnostjo abstraktne razpolovitve, jemlje moj gel gel za prhanje L'Occitane, medtem, ko je njegova koža čisto primerna za Niveo ali Fa, pošilja sporočila z mojega mobilnega telefona, ko sem v kopalnici in tako dalje, zares grem lahko v nedogled! Ampak ne bom ga več črnila. Namenila sem se pisati o nečem lepšem. Tokrat so mu planeti naklonjeni, ali primerneje rečeno, nogometne reprezentance svetovnega prvenstva so naredile najino skupno bivanje bolj kvalitetno. Komunicirava samo med polčasi in med tekmami. Takrat pa on opravlja tudi druge človeške potrebe, kot so hranjenje in umivanje, zato nama ostane zelo malo časa za pogovor, kaj šele za kreg. Mislim, da se namerno izogiba spornim temam, zato da bi si prihranil energijo za navijanje, razumno bitje je on! Tako sva oredotočena na čim hitrejše reševanje logističnih težav, v smislu: zapreti ali odpreti okno, kdo gre prej pod tuš, dostava poštnih pošiljk in svežega perila zanj, ...Prosti čas, ki ga preživljam doma, prežet z zvokom vuvuzel in Bergantovim glasom, je, moram priznati, zelo kvaliteten, nekako sem pomirjena in  ko pomislim na svojega dragega bratca ter ga opazujem, kako bolšči v zeleno površino, pravi strokovnjak je, vam pravim, se sploh ne ujezim, kvečjemu mi je simpatičen. V tem prijetnem razpoloženju sem se spomnila tudi najine skupne preteklosti, natančneje, sedemnajst let nazaj, ko je imel Dinko pet, jaz pa devet let, bilo je poletje, kot sedaj, odšli smo na morje. Oba sva se veselila že mesece vnaprej, ampak čim smo prispeli, sem si jaz premislila. Zvečer smo šli namreč vsi skupaj na sprehod ob obali in jaz sem zagledala ulične umetnike, ki portretirajo turiste. To je bil zame drug svet, drugo vesolje, začarana sem bila. Čisto sem otrpnila, ko sem videla, kako pod prsti umetnika nastaja portret debelega roza nemškega otroka. Čudovito! Nisem si želela, da bi narisal mene, jaz sem hotela narisati nekoga, no ne kar nekoga, Dinka seveda! Pozabila sem na vse morske radosti in komaj sem čakala povratek v Ljubljano med svoje barvice. Dinku se niti sanjalo ni, kaj ga čaka ob vrnitvi domov, še bolje tako, vsaj odpočil si je v miru, se naužil svežega zraka, morja in sonca, nevede se je pripravil za trpljenje doma. V Ljubljano smo se vrnili zvečer, bili smo bili izčrpani, utrujeni, zaspani od dolge poti in vsi smo se odpravili spat. No skoraj vsi, če sem natančna, mami in oči. Jaz sem iz predala potegnila svojih 36 Jolly barvic, Dinka sem posedla na stol, mu prižgala luč v obraz in začelo se je. Dinkov portret. Res je bil izmučen, zaspan, zehalo se mu je, ampak pod mojo umetniško diktatorsko roko ni smel mežkniti, kaj šele zazehati. Manjakl je le še orkester in Carmina Burana in ta trenutek bi bil zame popoln. Na belem papirju pod otroškimi prsti je nastal Dinko kožne barve, s krivimi očmi, roza ustnicami in prevelikimi ušesi. Ali krajše, pošast. Zalepila sem ga na zid pri postelji, da se je lahko občudoval preden je zaspal in takoj ko se je zbudil. Upam, da ni imel nočnih mor. Opa, zdaj mi je jasno, zakaj je tak do mene.

Za opravičilo dobi spodnji portret, ki je nastal ob njegovi odsotnosti.