Ohrid confidential

ali Kako potolažiti otroka:


Tata:

ada, dinko kaže da si na vezi

jaz:

ja

evo me

upravo je bilo glupi xyz na večeri

i naš mentor

Tata:

je li se šepurio kao paun?

jaz:

i rekao je mentoru da iduče godine kada bude birao takmičare napravi s njima IQ test

Tata:

na koga je to mislio, na cijelu tvoju ekipu?

jaz:

na cijelu da

Tata:

jesi li ti na ona njegova teoretska pitanja znala odgovore?

jaz:

tata ja sam bila u takvom šoku da nisam znala šta me ispituje, ali znala sam odgovore valjda, ne znam! možda i nisam!

Tata:

jesi li mu odgovorila?

jaz:

jesam, uh

ali u nekoliko pokušaja, razmišljala sam pa sam nešto rekla

uopče se ne sječam

al nije važno to, jer ja sad znam da znam sve odgovore koje me je pitao

Tata:

ok, bila si zbunjena, imala si tremu, sve ok, on je htio ispasti važan, što se ne pravi pametan u razgovoru s recimo Slavojem Žižekom?

jaz:

i rekao mu je nešto u smislu da njegovi fantki i punčke (to smo mi) nemaju pojma o ustavnom kazenskom procesnom pravu (to je njegova knjiga)

Tata:

kako je mentor odgovorio?

jaz:

ne znam, ali to nije važno

Tata:

ok, ne brini, neka ti to bude pouka, moraš puno više znati da se možeš odbraniti od takvih nasrtaja i nasrtljivaca, ja sam, hajd da se malo pohvalim, bio majstor

jaz:

ojoj

Tata:

šta ojoj

jaz:

da znam kakav si ti bio, ali ja nisam takva. ali ipak mi je krivo i žalosna sam

Tata:

zar još uvijek žalosna?

jaz:

pa sad da

Tata:

zašto?

jaz:

na koji se nivo spustio! zamisli!

Tata:

on se spustio, ne ti i tvoji kolege!

jaz:

on da

mi ne

mi smo studenti

Tata:

ok, neka ti ga ne bude žao, tip je snob, pokazuje mišiće djeci, to se ne radi tako, pa iako mislim da se on zapravo sveti, osvećuje svojim nekadašnjim kolegama na pravnom fakultetu.

hoće preko vaših leđa njima poručiti kako su loši učitelji, kako vas nisu naučili dobro, kako su počinili grijeh jer vas nisu natjerali da napamet, kao sveto pismo naučite njegovu knjigu. idiot!

tip je prozviždo, tvrdi da je svijet ovakav kakav je zbog pesticida, da su muški poženščeni, da su u predojdipovskom stanju, i tako to, ima fiks ideje, kažem ti prolupo, glumi ekscentrika, a šupalj

reci ti meni iskreno, je li te to tako pogodilo da si još uvijek žalosna, jesi li nakon večere plakala?

jaz

ma nisam plakala

ok sam

Tata:

malo si povrijeđena, rekao vam je da niste inteligentni, je li to?

jaz:

da to je to

Tata:

slušaj, ovo nije utjeha, neću ti citirati kanta immanuela, predug je citat, ali on otprilike kaže da ima ljudi koji mogu postati i akademici, predavati drugima ono što su drugi napisali, ali sami nisu kreativni, fali im malo zdravog razuma, mudrosti, to se ne da naučiti, ili imaš ili nemaš. dakle to što ne znaš nešto što su drugi napisali nije problem, problem je ako sam nisi sposoban nešto smilsiti.

ja znam da si inteligentna, kreativna, a to što ne znaš sve što su drugi napisali može ti biti i od koristi. svašta se piše

bolje je i ne znati nego znati gluposti!

u svakom slučaju inteligentna osoba ne bi se pravila važna i pametna pred učenicima, a xyz je upravo to učinio

pričat ćemo kad stigneš, ne uzimaj to k srcu, taj osebek uistinu nije neko do čijeg bi ti mišljenja o tebi i drugima trebalo biti stalo. tip ima funkciju, i nastupa se te pozicije, zato se vaš mentor tako boji. za svoje učenike, makar i ne bili u pravu, čovjek se mora boriti, ali ne osuđuj ga!

jaz:

nema veze

on me ne ljuti

Tata:

ljuti li te još neko ili još nešto?

jaz:

ne niko više

samo xyz

i zamisli na takmičenju iz europske konvencije on nas je pitao stvari iz one svoje knjige

Tata:

čuj, moj asistent, dr. leo šešerko, na prvoj godini faksa, slovenski nisam uopće razumio, pred cijelim razredom, dvjesto ljudi mi je, kasnije su mi preveli, nazvao glupim, usporedio s konjem, da, baš s konjem koji studira filozofiju, ja sam na hodniku, kasnije, da i on čuje rekao da će on mene još citirati. i citirao je. kad sam polagao ispit iz filozofije, on je bio izašao, nije me pratio, samo što se nije onesvijestio kad mu je profesor debenjak rekao da mi upiše osmicu. petnaestak godina kasnije, kad je ušao u politiku citirao ne moje novinske tekstove. a xyz je očito povrijeđen da njegovo remek djelo niko ne učio naizust. ako je remek djelo što ga kao udžbenik ne koriste na svim europskim pravnim faluktetima?

daj dušo, pusti kompleksaše, uzmi se svoga posla!

ako ti neko nanese uvredu, ako ti je nesklon, učini ti zlo, najbolje ćeš mu vrattiti uspjehom, ništa ih ne boli kao uspjeh ljudi koje ne vole, da ne kažem drugačije..

jaz:

ok hvala

več sam bolje

Tata:

ma daj, znam da te povrijedio, samo pokušaj s druge strane pogledati. misliš li da je on inteligentniji od tebe, pusti to što više zna, i tri put je stariji? ako misliš da nije od tebe inteligentniji, onda znaj da on već ne može ocijeniti koliko si ti inteligentna

jaz:

nije

Tata:

eto vidiš

moraš biti bolji da bi ocijenio slabijeg, manje nadarenog, nikad obrnuto

jaz:

uh, idem spavat, umorna sam. hvala ti! vidimo se u ljubljani, jedva čekam.

Tata:

ajde, laku noć

nedelja

Žaba

Ko sem bila majhna, sem si obljubila, da se moram do smrti naučiti govoriti nemško, igrati klavir in obvladati eno borilno veščino. Znam italijansko, všeč mi je Satie in če res močno stisnem kamen v pest, lahko koga resno poškodujem. Skratka, daleč sem od uresničevanja življenjske domače naloge. Vmes sem seveda tudi pozabila na obveznosti in se bolj posvetila Matiji, Martinu, Matku, Žigi, modrim senčilom, barvnim maskaram,  prenizkim kavbojkam, neocenjeni biologiji in fiziki. Smešno je, kako se vsako leto sebi zdim na vrhuncu zrelosti, in gledam nazaj, berem blog, to sem otročja jaz, od kod potreba, da se razgaljam, da pišem o neumnostih, s slabo dikcijo, kupom slovničnih napak, in poglej me, že spet delam isto, ampak tokrat se nasmiham sama sebi, kako sem zrela letos, lepše pišem in več veljam. Enajstega aprila prihodnje leto imam zmenek z današnjo sabo. Prinesem si ukradene rože in Milko. Do takrat pa malce živim, da bom lahko nekoč pripovedovala kratke zgodbice. Ko sem si zadala nalogo vseh znanj in veščin, sem bila zaljubljena v Ivora. Ivor je imel goste črne lase in igral je tenis. Živel je v majhni hišici s svojo družino. Pred hišico je bila velika magnolija in dobro se je videla skozi okno babičinega stanovanja. Babica mi je naredila kakav, jaz pa sem ga počasi srkala z okenske police in ure in ure strmela v Ivorjevo hišico. Ko je igral tenis, sem se tudi jaz igrala nekje v bližini. Skakala sem gumitvist s svojimi zagrebškimi prijateljicami, nabirala sem marjetice in polže, oblečena v sintetične mavrične kolesarke, še brez podočnikov in s palmo na glavi. Le kako me Ivor ne bi ljubil. Nekoč je s kredo napisal svoje ime na pločnik pred hišo in jaz, lisička, sem napisala svoje ime zraven njegovega, seveda, na skrivaj. Včasih me je gledal, ko se je vračal s tenisa, vlažne lase je imel, jaz sem sanjala o poroki in odštevala dneve. Nihče ni vedel, da sem samo njegova, dobro sem skrivala, vsaj mislila sem tako, dokler ni babica nekega dne zakričala iz kuhinje, naj se vendar že odlepim od balkona in neham buljit v "kuću onog malog" in pridem na kosilo. Osramotila me je, ni mi bila več ljuba, kako je v trenutku zmanjšala pomen zgodovinske romance do velikosti grahovega zrna. Gnilega grahovega zrna. Babi, babi! Ampak tako močna veza je tudi takšno ponižanje preživela in se samo ojačala. Naslednji dan je Ivor igral tenis, bila je topla poletna noč, Dinko, bratranec in jaz smo sedeli v travi, čakala sem konec treninga, da se bova spet srečala in si v pogledih izmenjala besede večne zaobljube in naklonjenosti. Ivor se je približeval, s svojim očetom je bil, morala sem opozoriti nase, da me ne bi spregledal, zato sem hitro ujela žabo in jo s ponosom začela kazati svojemu občinstvu, dvema petletnikoma, ki sta se glasno zgražala, Ivor pa je šel mimo mene, kot da ne obstajam. Jaz pa z žabo v roki, ki sem jo ujela samo zanj, strmim vanj, gledam kako odhaja in se ne ozira. Potočila sem solzo, nagnala Dinka in bratranca domov, kaj onadva vendar delata zunaj, na živce sta mi šla, saj sta bila kriva za vse hudo, kar se je tisti trenutek zgodilo v vesolju, uboga otroka. Ivor in njegov lopar sta počasi izginila v temo, polizala sem solze, ki so se stekale v usta, odložila sem hladno vlažno žival, si obrsala roke ob majico in odšla domov. Tudi Ivorjevi lasje so za zmeraj postali žabje hladni in vlažni.

nedelja

Divji ringlo

Letos praznujem Valentinovo. Včeraj sem preživela navaden sobotni absolventski ljubljanski februarski večer ali po domače pub surfing, čeprav je šlo samo za dve stalnici, Bikofe in Žmauc. Nujna oprema je vlažen zrak, cigaretni dim, parfum, polni kozarci, zmrznjeni prsti, moški glas, banalni klepet, in lahko noč. Sladke rosno mokre sanje. O moji ljubljeni Ljubljani. Obožujem jo, predana sem ji, ne pljuvam po njej in občudujem vse lepo v njej. Pomladni teden me je prebudil, znova sem se zaljubila, v iste tlakovce in v isto vodo. Ne morem mimo spominov, ki me vežejo na ulice, zgradbe, tukaj sem odrasla in postala jaz. Ko sem se v soboto zvečer peljala, sem šla po Zaloški, mimo Fužin, mimo mojega zadnjega, predzadnjega, predpredzadnjega in predpredpredzadnjega doma v moj novi dom. Veliko sem se selila. Nostalgično sem se ozirala skozi okno avtomobila, vsak košček betona poznam, slepa bi našla vse skrite kotičke v naselju, toplo mi je bilo pri srcu, kot če bi žvečila le zrak in čutila vsako drobtino babičinih piškotov v ustih. Čez en mesec se bodo drevesa pred blokom na Preglovem trgu 1 in 2 razcvetela, čudovito bo, zagotavljam, četudi bo trajalo le kratek čas. Takrat bo vsaka vestna gospodinja z omenjenih naslovov odrezala vejo ali dve in si okrasila kuhinjo. Čez pet mesecev bodo na istih drevesih zrasli plodovi, podobni slivam, otroci jih bodo glodali, čeprav bodo kisli in neokusni. Čez manj kot eno leto bo hrib zasnežen, otroci se bodo sankali, pubertetniki jim bodo nagajali. Čez pet let bodo otroci z balkonov metali vodne balone mimoidočim na glave. Peš bodo hodili v osnovno šolo, od doma se bodo odpravili natanko 7 minut pred začetkom pouka. Čez deset let se bodo vozili z avtobusom številka 20 na poljansko gimnazijo. Želeli si bodo, da bi bi bili doma v centru mesta. Življenje se jim bo obrnilo na glavo, nihče jih ne bo razumel, oni pa ne bodo hoteli razumeti nikogar. Slabe ocene, neopravičene ure, neprespane noči, neuslišane ljubezni, prepiri s starši... Čez šestindvajset let se bodo peljali skozi Fužine domov za Bežigrad, mimo blokov in dreves, komaj bodo čakali, da se spet razcvetijo. Želeli si bodo doživeti vse še enkrat, ali pa vsaj spomniti se vsake malenkosti, ki jih je oblikovala v osebe, ki so. Zato sem rada iz Ljubljane, zato ker sem zrasla z njo in zato ker uživam z njo. Ker so ljudje, ki jih imam najraje, iz Ljubljane, in ker je vsako leto drugačna. Ker se v Ljubljani noro zabavam, dobro jem, malo študiram, veliko berem, kvalitetno spim in ker vsako leto spoznavam druge ljudi, ki so prišli v Ljubljano. In ker nekateri odidejo iz Ljubljane in se vrnejo (!) in ker tudi jaz včasih odidem in se vsakič vrnem. Z vsakim odhodom in prihodom spoznavam sebe in Ljubljano bolj. Še zdaleč pa naju ne poznam dovolj dobro. Do konca življenja imam čas, da nama pridem do dna.

Hiša ga je rešila

Letos se je že tretjič stemnilo. Všeč so mi nova leta, novi začetki, nekakšno opravičilo za vse, česar nisem še storila in za vse, s čimer nisem bila zadovoljna. Tega je ogromno. Ampak naj se pohvalim, da sem v preteklem letu tudi marsikaj naredila, za druge in zase. Zase malo več. Fakultetne obveznosti se postavljajo na noge in kletvice v zvezi z njimi sem znatno omejila. Številčno in po kvaliteti. Saj poznate tiste sočne, izjemno domiselne, bosanske kletvice. Verjetno jih ne uporabljam v tolikšni meri tudi zato, ker me ne obkrožajo več vsakodnevno. Me pa zelo veseli, če mi kakšna uide in se sploh ne zavedam, da jo poznam, se mi je pa nezavestno vsidrala v spomin, največkrat, ko je mami norela v kuhinji ali na cesti, in sva se Dinko in jaz krohotala, ker mami pač ne sme tako govoriti pred otroci. Miljenko Jergović je zapisal, da bosanska domiselnost in duhovitost, ko pride do kovanja psovk, nima meja. Še posebej zanimiv je razvoj določenih večbesednih kletvic, njihova prilagodljivost tehnološkemu napredku in družbenim/političnim spremembam. Nekoč ti jebem Titu, primitivne gospodinjske aparate (fritezo, mlinček za kavo), danes pa druge politične akterje (pri nas doma npr. Dodika, EU in črne voditelje zahodnih evropskih držav, ampak tukaj je možno nešteto variacij, odvisnih od političnega prepričanja in kreativnosti) ter aparate z elektromagnetnim valovanjem. Moj oče je celo nadgradil kletvice, in sicer tako, da se razjezi (na Dinka največkrat), si izmisli kletvico (ali pa kar uporabi svojo najljubšo Sunce ti žarko...) in potem se fizično znese nad neko stvarjo. V preteklosti so bile te stvari najpogosteje izdelki za mobilno telefonijo in ročne ure z zelo sumljivim poreklom. Dinko je namreč verjel, da ima podjetniško žilico in se je pogumno odpravil v menjavo blaga v sosednji blok, ter domov prinesel rabljene mobilne telefone, baterije, polnilce... Moj oče, poštenjak, ni nikoli maral takšnega 'ciganluka', Dinko se pa ni zavedal svoje naivnosti, saj je bil zaslepljen s fužinsko ideologijo 'več mobitelov imaš, več veljaš', zato je velikokrat prišel domov z veliko slabšim telefonom, kot tistim, ki ga je imel prej. Hja, trgovina je kompleksna branža. Oče tudi ne spada med najbolj tolerantne ljudi in tako nikoli ni dopuščal, da bi se njegovi otroci klatili po blokih ter domov prinašali tuje reči. Njegov sarajevski temperament je v takšnih sitacijah pripomogel k treznemu ravnanju. Ker Dinko nikogar ne uboga (t.j. dejstvo), se tako tudi ni odzval na očetove pol prošnje pol grožnje, da se znebi sumljivih izdelkov ter domov prinese svoje stvari. Oče je arbitrarno zagrabil mobilni telefon ter ga z vso močjo zalučal čez balkon. Takrat smo živeli v bloku. Iz našega stanovanja je letelo veliko stvari. CD-ji, ure, polnilci, telefoni... Nekoč je vrgel svoj lastni mobilni telefon. Ne spomnim se zakaj, mislim pa da mu ga je Dinko pokvaril, ko ga je imel v začasni uporabi, medtem, ko je bil on brez svojega telefona, verjetno zaradi kakšnih nepričakovanih zapletov v blokovski menjavi blaga. Oče ni bil zadovoljen, kako je Dinko s telefonom ravnal, zato se je, iz hude jeze in razočaranosti v sinovo nespoštovanje tuje lastnine, odločil znebiti telefona po najhitrejšem in najbolj efektivnem postopku. Ta pripetija ima simpatičen konec. Oče se je naslednji dan zavedel, da telefon vseeno potrebuje, zato ga je odšel ven iskat. Telefon pa je bil pokvarjen. Nekaj let je tako ležal v predalu, oguljen, opraskan, izkrivljen, in nekega dne se je oče odločil, da vseeno potrebuje mobilni telefon. Vzel ga je iz predala ter ga popravil. Še dandanes ga uporablja. Eno od pravnih načel je, da se ni možno pravdati o stvari, katera ne obstaja. Iz izkušenj vem, da v praksi to načelo deluje. Oče ga je dosledno izvajal tudi v prepirih glede hrane. Če sva se Dinko in jaz skregala zaradi zadnjega koščka kolača, je le-ta letel v koš za smeti. Mama se je zmeraj s solznimi očmi držala za glavo, midva sva pa vzajemno sovraštvo združila ter ga usmerila do očeta. Danes več ne živijo v bloku in metanje stavri skozi okno bi bilo nesmiselno, celo smešno, tega pa si noben izvršitelj pravnega načela ne sme dopustiti. Jaz sem v bloku in ne vem, če to kaj pomeni. Vem pa, da je temperament deden.

Ščepec domotožja v goveji juhi

Težko prenašam spremembe, tudi tiste na boljše. Lažem sebi, drugim pa še bolj, da imam neverjetno sposobnost prilagajanja okolju, novim ljudem, novim dnevnim ritualom, novemu sostanovalcu... Od vsega naštetega je edino neverjetno to, da se pri svojih šestindvajsetih sploh ne poznam, in še huje, da precenjujem svojo čustveno inteligenco. Navadna miš sem, kot tista majhna bela miš, ki živi v moji bivši hiši z mojimi bivšimi sostanovalci. Tista podarjena miš, ki sem jo velikodušno ponujala naključnemu dobrovoljcu, ljubitelju majhnih glodalcev s krvavimi očmi. Toliko na znanje, ta miš se je izkazala za pravo malo gospodinjo, kuha, pomiva in sesa, lahko vam je žal, da je niste vzeli. Oh, kako jih pogrešam, moje družinske člane. Kako lepi ljudje so, kako dobri, potrpežljivi, širokosrčni... Naj vam povem kratko grozljivo zgodbico. Bilo je novembra, natanko pred desetimi dnevi, ko sem dokončno zapustila svoj brlog. Doma ni bilo nikogar, le Dinko in miš hruška (tako ji je ime, ker je njena oblika telesa dobila nenavadno obliko hruške v zadnjem mesecu, verjetno, ker sva jo Dinko in jaz hranila z ostanki marmornega kolača in s suhimi slivami, kar je morda čudno vplivalo na razporeditev maščobe po njenem telescu). Jaz sem odvihrala, ko je Dinko še spal, zadovoljna, novim zmagam naproti, počutila sem se odpadniško in čutila sem močne sunke vetra iz Kavkaza, ki so pihali po Zaloški cesti direktno v moje srce in mi šepetali vzpodbujajoče besede, kar mi je dajalo še boljši občutek glede mojega odhoda. Občutek, da lahko vse, da je napočil moj čas, vrhunec samostojnosti blablabla, ki se je kot balon napihnil, jaz sem z njim poletela na Glavarjevo, zložila sem svoje pajkice in najkice v omare, skuhala čaj, odprla radiatorje, se podrsala po parketu in zaživela. A le za kratek čas. Balon se je zmanjševal vse do torka (minili sta torej dve noči zdoma), ko sem se zbudila sama, zmedena, tujka v lastni koži, v tujih rjuhah, še džezva za kavo se mi tisto jutro ni prilegala v dlan, pogled skozi okno na čudaške strehe čudaških hiš od čudaških ljudi, nikjer Ljubljanice, nikjer rac, nikjer dimnika toplarne. Radio Študent in zvoki medicinskih pripomočkov, katerim oni pravijo glasba za torkovo jutro, stiskalo me je v želodcu, obsedela sem na wc školjki nekajkrat v eni uri, občutek sem imela, da bom izbruhala še tisti majhen ostanek duše in da bom ostala tako prazna v praznem stanovanju, kjer bom navsezadnje tudi umrla sama, medtem, ko se v mojem bivšem domu peče pita, Dinko zbira kovance za stave, oče posluša radio od gledanju televizije in igra šah z računalnikom, mama pa brusi stekla za očala z eno roko in polni sarme v drugi roki. Zmogla sem toliko moči, da sem se očedila, obrisala ogaben madež samosmiljenja s svojega obraza ter odšla na avtobus Domov. Prišla sem pod krinko dvigniti položnice in vzeti svoj zeleni čaj ter depilator, ampak v resnici sem se trgala na notri, kolena so se mi šibila in zvonilo mi je v glavi. Balon je počil, ko je mama predme položila krožnik z govejo juho. Planila sem v jok. V prvovrstni otroški hlipajoč stok. Starševsko sočustvovanje je preseglo meje dobrega okusa, jaz sem v tem živalsko in brez zadržkov uživala. Prepustila sem se toplini in ljubezni doma kot nikoli doslej. (Vzemimo si čas za katarzo).
Vrnila sem se v svoj novi domov. Počasi in previdno sem začela spoznavati vsak predal, vsako ploščico, zvok wc splakovalnika in hitrost drsnih vrat. Ne prehitevam svojih misli, spim napol budna ter označujem vsak kot. Spoznala sem nekaj golobov, dreves, vozni red avtobusa 14 in verjetno še kaj. Zaenkrat postaja najin novi dom vse bolj topel, ne vem ali je to zaradi vse močnejšega ogrevanja lokalnega dobavitelja toplote ali pa je to zaradi naju.

Kjer je dim,...

Dinko kadi. Dolgo časa se je skrival, medtem ko mu je iz ušes uhajal dim. To ne bi bil noben problem, če mati ne bi bila prepričana, da kajenje vpliva na njegovo kilažo. Njegova kilaža, najlažje izmerjena in izražena v dekagramih, je po maminih besedah huda in resna bolezen, s cigaretami pa Dinko svoje bolezensko stanje samo še slabša. Naj omenim še, da se svoje mamice iz otroštva spomnim kot ženske z blond trajno pričesko, rdečimi dolgimi nohti in s cigareto med prsti. Zdaj že dolgo ne kadi, ampak zgodilo se ji je to, kar se zgodi vsem ozdravljencem, postala je pasivno agresivna do vseh kadilcev, dim jo kar naenkrat moti in cigarete so sinonim za morilsko orodje. Enako kot novopečeni vegetarijanci, ki sovražijo meso bolj kot fašiste, politični spreobrnjenci, ozdravljeni narkomani, novonastali fanatični verniki.... Zaradi maminih prepričanj, Dinko ne sme doma kaditi. Zaradi Dinkove neposlušnosti in trme, Dinko kadi doma, v svoji sobi, naskrivaj. To nas vse jezi. Dinko je namreč otrok in nima kaj dosti pravic v naši hiši. Jaz sem tisti otrok, ki je nekako uspel prepričati starše o svoji uspešnosti in intelektualnih ambicijah, da sem si izborila veliko pravic, verjetno tudi pravico do kajenja, če bi seveda kadila. Oče je pa pač oče, človek vladar, moški tiran, glava družine, strastni kadilec, ljubitelj hercegovske škije, ki sme kaditi doma. Pri nas je torej še zmeraj čutiti tisti čudoviti jugoslovanski "kancelarijski" vonj, ki je po letu 1990 magično izginil iz puritanskih slovenskih domov in so ga nadomestili osvežilci zraka. Kot novopečena Slovenka sem tudi jaz pristašica vonja po alpskih dolinah, provansalskega cvetja in babičinega vrta. Ampak do danes nisem vedela, da bolj kot to ljubim jutranji vonj močne turške kave in dima prve zvite cigarete. Tega očetu nikoli ne bi priznala, saj se vendar stalno jezim in kričim, da je kajenje butasta razvada, da je nezdravo, da mi smrdijo oblačila... Če bi mu to priznala, bi bila večna poraženka v vseh najinih verbalnih vojnah. Amapk ne glede na vsa prerekanja in moje histerične izpade, moj oče tako začne svoj dan, zraven še pripomni, da ni naključje, da sva Hitler in jaz rojena 1 dan narazen. Hm. Trenutno je na svojem kreativnem dopustu na morju in njegove jutranje rutine ne voham že dva meseca, danes pa je Dinko naskrivaj začel svoj dan tako kot oče. Zadišalo mi je po ojdipovem kompleksu. Ugotovila sem, da me najbolj jezijo tisti, ki jih imam najraje, in da najbolj pogrešam tiste, ki me najbolj jezijo. Now you figure it out!

L

Po petih urah spanja sem se zbudila neizmerno žalostna, z ogromno luknjo v duši. Sedem let nazaj sva šla v park Tivoli, zrak je bil hladen, držala sva se za roke in imela sva prepotene dlani, dolgo časa sva vadila sprehode drug ob drugem, v vseh izložbah sem si ogledovala novonastalo dvojino, nisem mu mogla blizu, otrpnila sem vsakič, ko sem začutila njegov dih na mojem obrazu, težavo sva rešila z buteljko vina, poljubila sva se, določila sem dan začetka nečesa lepega, včerajšnji dan. Storila sem napako, ko sem sama, neodvisna, proslavila sedmico do sedmih zjutraj, stisnilo me je ob polnoči, skoraj sem se zadušila. Uživam v svoji samostojnosti, ne maram razlagati o zaupanju, o predanosti, še manj ljubim neme očitke, najmanj pa čestitke. Takole gre: "Opa, ti takole sama, kje je mož, čestitam, 7 let praviš!?" Poleg tega dobim zraven še gratis mehek dotik mojih las, jaz pripomnim, da nič ne vidim skozi goščavo na čelu. Predvidljive misli mi gredo skozi glavo, spet sem razočarana nad trivialnostjo pogovorov in nad lastnimi pričakovanji o svežini človeških umov. Perspektive pijanih noči! V ihti sem odšla domov, utopila sem svojo žalost, ki je proti jutru priplavala na površje, dodala sem ščepec samopomilovanja, krvav pljunek in grenko solzo. Zaspala sem v nogavicah, odeta v volneno jopo, nastrojena proti Ljubljani, K4, sebi, hrepeneča po drugačnem večeru, ki se ni zgodil. Vse bi bilo drugače, če se datum ne bi ujemal, in ne glede na vse poskuse, da ignoriram osladne obletnice, poljubčke in kičaste ljubkovalnice, sem si še bolj škodovala. Spravila sem se v situacijo, kjer si mazohistično dokazujem, da sem odrasla. Če bi bila odrasla, bi bilo to nepotrebno. Zdaj se oživljam, zbujam, srce mi tolče, ljubim ljubiti njega. Ljubim, kako spoznavam globino svojih čustev na nenavadne načine, všeč mi je, da to delam sama, se malce trpinčim in njemu postrežem z izpiljeno verzijo

Je t'aime

Dear Diary

Zares bi morala spati, imam rdeče veke in raztrgan prsni koš od kašlja, ampak ne morem sanjati, obračam se budna v nočni mori, kjer čas polzi, jaz pa čakam kot na kakšni plaži, zleknjena in popolnoma neobremnjena, pokrita s flis dekico, sprašuejm se, če bo mami opazila, ko jo bom odnesla v novo stanovanje...Blog spi in verjetno bo še nekaj časa tako, ker preprosto ne zmorem iz sebe iztisniti nobenega hudomušnega spomina ali romantične pripovedke. Moje hišne zgodbe se končujejo, rojevajo se stanovanjske zgodbice, manj akterjev, moški in ženska, mlad par, najstniška preteklost in veliki upi. Želim si mirnih noči, ker spim kot zajec, vse slišim. V familiji Pište Hufnagela (lik iz češke risanke Miazgovci; od kadar pomnim, imenuje oče našo družino tako) živijo nočne ptice, ki motijo moj zajčji spanec, lahko rečem, da sem kronično neprespana odkar sem se rodila, verjetno me je mama rodila v nepravem trenutku, ko sem morda trdno spala...Ampak spanec ni edina težava, ki me tare pretekle dni. Postala sem absolventka. Lotevajo se me alergije, ker odlašam z izpiti, diploma lebdi nekje med Saturnom in Uranom, jaz lebdim nekje v Ljubljani, vročična in ogorčena, opravljam bedasto študentsko delo. Silim se v optimizem. Saj je vendar september, zmeraj se mi je zdelo prav, da bi novo leto praznovali jeseni. So novi začetki, nove šole, službe, ljubezni, hiše, barve in volitve. Tudi jaz sem nova, prerojena iz poletne pubertete prihajam sama sebi naproti, si žugam s prstom, viham nos, pljunila bi si v obraz, ker sem sinonim za lenobo in lenoba je sinonim za me. Govorim o univerzitetnih obveznostih, ker za vse drugo imam čas. Kopljem v rudniku, rešujem polarne medvede in se učim jadranja, vse to namesto upravnega prava. In upravnega spora, in upravnega postopka. Naj se gredo solit. Lažem si, da imam nujnejša opravila, pakiram poceni h&m majice, toaster, skodelice, mamimo marmelado, likalnik za lase. Same diplomatske reči, nimam časa za šolo. Jaz odhajam, siromašna in obogatena, tukaj puščam ljudi, ki so me vzgojili, naj se znajdejo brez mene. Upam, da se bom jaz brez njih. Še dobro, da je oče na morju in ne bere mojih neumnosti, lahko mu ukradem nekaj knjig, on ima zares najlepšo zbirko, ki sem jih kadarkoli videla. Še dobro, da je mama v Zagrebu in ne bere mojih neumnosti, lahko ji ukradem pekač za torto. Še dobro, da je Dinko tukaj, da ne morem jokati. Bilo bi me namreč sram. I'm a big sister! Velike sestre odhajajo ponosno in brez solz.