Ščepec domotožja v goveji juhi

Težko prenašam spremembe, tudi tiste na boljše. Lažem sebi, drugim pa še bolj, da imam neverjetno sposobnost prilagajanja okolju, novim ljudem, novim dnevnim ritualom, novemu sostanovalcu... Od vsega naštetega je edino neverjetno to, da se pri svojih šestindvajsetih sploh ne poznam, in še huje, da precenjujem svojo čustveno inteligenco. Navadna miš sem, kot tista majhna bela miš, ki živi v moji bivši hiši z mojimi bivšimi sostanovalci. Tista podarjena miš, ki sem jo velikodušno ponujala naključnemu dobrovoljcu, ljubitelju majhnih glodalcev s krvavimi očmi. Toliko na znanje, ta miš se je izkazala za pravo malo gospodinjo, kuha, pomiva in sesa, lahko vam je žal, da je niste vzeli. Oh, kako jih pogrešam, moje družinske člane. Kako lepi ljudje so, kako dobri, potrpežljivi, širokosrčni... Naj vam povem kratko grozljivo zgodbico. Bilo je novembra, natanko pred desetimi dnevi, ko sem dokončno zapustila svoj brlog. Doma ni bilo nikogar, le Dinko in miš hruška (tako ji je ime, ker je njena oblika telesa dobila nenavadno obliko hruške v zadnjem mesecu, verjetno, ker sva jo Dinko in jaz hranila z ostanki marmornega kolača in s suhimi slivami, kar je morda čudno vplivalo na razporeditev maščobe po njenem telescu). Jaz sem odvihrala, ko je Dinko še spal, zadovoljna, novim zmagam naproti, počutila sem se odpadniško in čutila sem močne sunke vetra iz Kavkaza, ki so pihali po Zaloški cesti direktno v moje srce in mi šepetali vzpodbujajoče besede, kar mi je dajalo še boljši občutek glede mojega odhoda. Občutek, da lahko vse, da je napočil moj čas, vrhunec samostojnosti blablabla, ki se je kot balon napihnil, jaz sem z njim poletela na Glavarjevo, zložila sem svoje pajkice in najkice v omare, skuhala čaj, odprla radiatorje, se podrsala po parketu in zaživela. A le za kratek čas. Balon se je zmanjševal vse do torka (minili sta torej dve noči zdoma), ko sem se zbudila sama, zmedena, tujka v lastni koži, v tujih rjuhah, še džezva za kavo se mi tisto jutro ni prilegala v dlan, pogled skozi okno na čudaške strehe čudaških hiš od čudaških ljudi, nikjer Ljubljanice, nikjer rac, nikjer dimnika toplarne. Radio Študent in zvoki medicinskih pripomočkov, katerim oni pravijo glasba za torkovo jutro, stiskalo me je v želodcu, obsedela sem na wc školjki nekajkrat v eni uri, občutek sem imela, da bom izbruhala še tisti majhen ostanek duše in da bom ostala tako prazna v praznem stanovanju, kjer bom navsezadnje tudi umrla sama, medtem, ko se v mojem bivšem domu peče pita, Dinko zbira kovance za stave, oče posluša radio od gledanju televizije in igra šah z računalnikom, mama pa brusi stekla za očala z eno roko in polni sarme v drugi roki. Zmogla sem toliko moči, da sem se očedila, obrisala ogaben madež samosmiljenja s svojega obraza ter odšla na avtobus Domov. Prišla sem pod krinko dvigniti položnice in vzeti svoj zeleni čaj ter depilator, ampak v resnici sem se trgala na notri, kolena so se mi šibila in zvonilo mi je v glavi. Balon je počil, ko je mama predme položila krožnik z govejo juho. Planila sem v jok. V prvovrstni otroški hlipajoč stok. Starševsko sočustvovanje je preseglo meje dobrega okusa, jaz sem v tem živalsko in brez zadržkov uživala. Prepustila sem se toplini in ljubezni doma kot nikoli doslej. (Vzemimo si čas za katarzo).
Vrnila sem se v svoj novi domov. Počasi in previdno sem začela spoznavati vsak predal, vsako ploščico, zvok wc splakovalnika in hitrost drsnih vrat. Ne prehitevam svojih misli, spim napol budna ter označujem vsak kot. Spoznala sem nekaj golobov, dreves, vozni red avtobusa 14 in verjetno še kaj. Zaenkrat postaja najin novi dom vse bolj topel, ne vem ali je to zaradi vse močnejšega ogrevanja lokalnega dobavitelja toplote ali pa je to zaradi naju.