7. okt. 2012

Polovica

Minili so meseci, ne da bi kaj napisala. Vmes nisem umrla, nisem hudo zbolela, nisem se poročila, le volje mi je zmanjkalo in zazdelo se mi je nemogoče pisati o čem lepem. Čeprav sem preživela sončno, dolgo, mokro poletje, mi figovci in palme niso nič pametnega na skrivaj prišepnili, tudi morje je bilo modro tiho, sama pa sem polnila glavo z nepomembnimi podatki iz trenutne zakonodaje, učinkovito sem si  ogledala vse dele vseh štirinajstih must see nanizank, še bolj učinkovito se pri osemindvajsetih nisem čustveno niti za malenkost odcepila od svoje družine in nenazadnje niti enega samega vikenda nisem preživela z dragim J.

Moj značaj je super woman značaj, ne potrebujem moškega, ki mi odpira vrata, mi kupuje darila, me poljublja pred drugimi, mi pripravlja večerje, me pelje v svojem avtomobilu na izlete... Potrebujem prijatelja, sopotnika, sostanovalca, ljubimca, pol svojega srca. Ta polovica pa je letošnje leto vgriznila v trd oreh, si polomila zobe, obrabila gležnje, ožuljila roke in pljuvala kri, medtem ko sem jaz mirno, žalostno, na skrivaj nestrpno, čakala, da bom mu bom lahko lizala rane, ne zavedajoč se, da sem tudi sama že hudo razparana in objokana. Moj super woman značaj se je to poletje izkazal za zajčjega. Moja polovica postelje me je zaprašena čakala takšna, kot sem jo postlala, tik preden sem se vsakič odpravila nekam brez njega, z namenom, da mu ne otežujem dela s svojimi apokaliptičnimi idejami o selitvi v kakšno italijansko vas in o osvobajanju Azawada. Ko pa sem se ponoči z rjuho pokrivala čez glavo in si brisala solze, je bila pa druga polovica postelje praviloma prazna do zgodnjih jutranjih ur. Še preden pa sem spila prvo kavo, me je v kuhinji že čakala umazana ponev in zasušen rumenjak na krožniku. Še dobro, da ima poletje lep obraz in vse slabo je malenkost boljše, kot v ostalih letnih časih. Zato nisem dobila čira na želodcu in povešenih ustnic. 

Spalnica danes diši po jeseni, tole pišem sama, hladilnik je prazen, ker se zaradi logističnih težav prehranjujeva ločeno, obnova dnevne sobe se zdi projekt naslednjega tisočletja. Naslednji teden proslavljava devetko. On bo razmišljal o vektorjih in vbodni žagi, jaz pa samo o enem šopku svežih rož in chicken nuggetsih v postelji, kjer bova oba v volnenih nogavicah in  pižami. 

Aha, in da bova jutro začela istočasno.

V resnici sem super woman, ta si ne bi želela nič več kot to.

4. apr. 2012

Krasna nova pomlad

April traja že štiri dni. V teh štirih dneh se je zemlja napila, moje ocene so končno postale dvomestne številke, poliestrske pletenine sem zložila v najgloblji in najbolj temačen predal, misli mi divjajo in poletne želje počasi dobivajo obliko. In tale blog je napol mrtva stoletna pohabljena želva, ki je častna sodelavka Agencije RS za okolje, ker vsak post začnem s podatki o vremenu in edino imena mesecev ter količina padavim v meni zbuja željo po pisanju. In čisto vseeno mi je, ker je april moj mesec in mi ga nihče ne more vzeti in si želim, da bi trajal do leta 3015 in jaz bi tudi takrat živela, s sivimi lasmi in letečo toyoto, prebivala bi na planetu Aerth, kjer bi jedli zvončke in pili martini. Četudi malce drugačna situacija 2012, politično ozračje, ki diši po zasušenem bruhanju prelitem s prevretim red bullom, ekspanzija neoliberalističnih idej, ki mejijo na fašizem, Francija kot sinonim začetka križarskih vojn...ugh, resnično se mi je izmuznila pozitivna misel, ki naj bi sledila tem gnilim dejstvom. Kakorkoli že, v aprilski hiši ljubčka in ljubice se veliko študira, pišejo se diplome, pečejo se ribe, kopičijo se ideje, posteljnina cveti, zbuja naju zloben sončni kvadrat, jaz plešem v plisiranem krilu in včasih zajtrkujem v kopalkah, čisto tako, iz užitka. Zelo težko je uživati, mi pravi mama, nekateri trdijo, da je to danes skoraj nemogoče, večina pa pripomni, da tudi užitek ne more trajati večno. Zares škoda, ker tudi jaz namreč ne trajam večno. Bližam se polnoletnosti, če je verjeti zimzeleni trideseta so nova dvajseta, tudi zaradi tega sem vzhičena in napeta in malce me oblije pot ob misli na rojstni dan. Ne zaradi starosti, ali morda zaradi tega, ker nimam službe, ker nimam otroka, ker (še) nimam diplome, nimam poznanstev v pravosodju, ker sta moje kolo in olympus mju vse moje bogastvo. Ne zaradi tega, ampak zaradi daril, se razume!

29. jan. 2012

Januarji

Sedim za kuhinjsko mizo, zrem skozi okno, majhna fluorescentna pomaranča vzhaja v daljavi, dim se počasi vali iz kockastih hišic, jaz pa čakam, da se moja kava ohladi, ker ne smem piti vročih napitkov. Deficit zobovja namreč. Kaj me tare minule in trenutne dni. Januarji. Začetki leta, obetavni dnevi, polni vzhičenja, optimizma, upanja v lepše leto. Januarji mojega življenja. Ti so vsakič trajali natanko enaintrideset dni in vsak dan je trajal štirindvajset ur, jaz pa sem vsako minuto tega meseca nekako preživela. Lansko leto sem divjala, šumelo mi je v ušesih. Predlanski januar sem stoično čakala febraur in Ameriko. Januar 2009 sem preživela delno v Milanu in delno v Tel Avivu. Prvi mesec leta 2008 pa sem veliko smučala. Lahko grem daleč v preteklost, vendar moj namen ni obujanje sentimentalnih spominov. Je preprosto razmišljanje o tem, zakaj sem letos tako žalostna. Tolažim se, da je neznosna črnina, ki me je prekrila, nekaj, kar sem že doživela, ampak se ne morem spomniti, kdaj bi to lahko bilo. Glede na to, da vem kako sem pozimi leta 1990 vsem svojim nogavicam s škarjami odrezala prste in pete, da se spomnim jezne mame in mojega kesanja skozi noč, se mi takšno malodušje torej še ni pripetilo. Nič zato. Moja narava ni tako črna, da bi si dovolila deževne misli predolgo. Kakor mesec počasi polzi h koncu, se tudi moja glava bistri. Leta 2013 bom lahko zapisala, da sem januarja 2012 opravljala izpit, za katerega predavanja so bila leta 2008, da sem se nekajkrat sprehodila po Ljubljani, da sem nekaj dni preživela v bolnišnici ob Dinku, da sem se naučila uporabljati pomivalni stroj, da sem si zlomila zob in da sem se vsak dan spraševala o smislu življenja. Lepše bi zvenelo, da sem tekla na smučeh, da sem se naučila speči prekmursko gibanico, da sem napredovala v službi in da sem naredila izpit za avto. Sedim za kuhinjso mizo, gledam v vzhod, pomaranča se veča in meni se svita, od kod ta melanholija.