Dear Diary

Zares bi morala spati, imam rdeče veke in raztrgan prsni koš od kašlja, ampak ne morem sanjati, obračam se budna v nočni mori, kjer čas polzi, jaz pa čakam kot na kakšni plaži, zleknjena in popolnoma neobremnjena, pokrita s flis dekico, sprašuejm se, če bo mami opazila, ko jo bom odnesla v novo stanovanje...Blog spi in verjetno bo še nekaj časa tako, ker preprosto ne zmorem iz sebe iztisniti nobenega hudomušnega spomina ali romantične pripovedke. Moje hišne zgodbe se končujejo, rojevajo se stanovanjske zgodbice, manj akterjev, moški in ženska, mlad par, najstniška preteklost in veliki upi. Želim si mirnih noči, ker spim kot zajec, vse slišim. V familiji Pište Hufnagela (lik iz češke risanke Miazgovci; od kadar pomnim, imenuje oče našo družino tako) živijo nočne ptice, ki motijo moj zajčji spanec, lahko rečem, da sem kronično neprespana odkar sem se rodila, verjetno me je mama rodila v nepravem trenutku, ko sem morda trdno spala...Ampak spanec ni edina težava, ki me tare pretekle dni. Postala sem absolventka. Lotevajo se me alergije, ker odlašam z izpiti, diploma lebdi nekje med Saturnom in Uranom, jaz lebdim nekje v Ljubljani, vročična in ogorčena, opravljam bedasto študentsko delo. Silim se v optimizem. Saj je vendar september, zmeraj se mi je zdelo prav, da bi novo leto praznovali jeseni. So novi začetki, nove šole, službe, ljubezni, hiše, barve in volitve. Tudi jaz sem nova, prerojena iz poletne pubertete prihajam sama sebi naproti, si žugam s prstom, viham nos, pljunila bi si v obraz, ker sem sinonim za lenobo in lenoba je sinonim za me. Govorim o univerzitetnih obveznostih, ker za vse drugo imam čas. Kopljem v rudniku, rešujem polarne medvede in se učim jadranja, vse to namesto upravnega prava. In upravnega spora, in upravnega postopka. Naj se gredo solit. Lažem si, da imam nujnejša opravila, pakiram poceni h&m majice, toaster, skodelice, mamimo marmelado, likalnik za lase. Same diplomatske reči, nimam časa za šolo. Jaz odhajam, siromašna in obogatena, tukaj puščam ljudi, ki so me vzgojili, naj se znajdejo brez mene. Upam, da se bom jaz brez njih. Še dobro, da je oče na morju in ne bere mojih neumnosti, lahko mu ukradem nekaj knjig, on ima zares najlepšo zbirko, ki sem jih kadarkoli videla. Še dobro, da je mama v Zagrebu in ne bere mojih neumnosti, lahko ji ukradem pekač za torto. Še dobro, da je Dinko tukaj, da ne morem jokati. Bilo bi me namreč sram. I'm a big sister! Velike sestre odhajajo ponosno in brez solz.

Smrti

S tistimi, ki ne umrejo naključno, so pa stvari takšne: s prerezanimi žilami umirajo ženske in homoseksualci, naboj v glavo si izstrelijo vojaki in grobijani, s tabletami se pokončajo igralci in romantiki, v srce si streljajo nestrpneži in nevrotiki, obešajo se neobveščeni in perverzneži, z mostov skačejo častihlepni in slabiči, s streh in visokih nadstropij skačejo obupani in teoretiki.

Miljenko Jergović, Sarajevski Marlboro

Ljudje in kolesarji

Malo o ljudeh. O hitreje premikajočih se ljudeh. O navadnih kolesarjih in veleumnih policijskih kolesarjih. Obstaja svet, v katerem živijo kolesarji, tisti gologlavi in tisti zaščiteni pred vsemi pretečimi cestnimi nezgodami. V kolesarskem svetu imajo čelade približno tak pomen kot diptrijska očala v prvem razredu osnovne šole, nekako si del skupnosti, na skrivaj se ti pa posmehujejo. In enako kot so slabovidnega osnovnošolca starši prisilili in ga po vsej verjetnosti psihično zmanipulirali, da nosi očala, je s čeladami podobno, no vsaj zdi se mi tako. Kolesarji s čeladami gredo mimo navadnih ljudi na kolesih nekako vzvišeno, mislim, da se kateri celo vzdignejo nad površino zemlje in zalebdijo za nekaj trenutkov. Tako varni so v svoji lupinici in vsi želijo, da to opazimo (se morda celo zamislimo nad svojo brezbrižnostjo), če temu ni tako, zakaj torej ne delajo prozornih čelad, da ne bi bilo tako očitno? Medtem, ko "čeladarji" lahkotno poplesujejo po cestah, se jim ljudje s plapolajočimi lasmi posmehujemo, seveda ne iz žlehtnobe, ampak preprosto ker izgledajo bebavo. Posebna vrsta premikajočih se ljudi, so pešci, ljudje, ki se požvižgajo na dosežke transportne tehnologije in še zmeraj uporabljajo svoj par nog kot edino sredstvo premikanja. Z njimi smo si bližje kot z ljudmi v oklepih (beri avtomobilih), med nami je namreč samo zrak. Ta zrak zna biti včasih zelo napet, včasih pa samo napet. Mislim, da je to odvisno predvsem od širine pločnika, obstoja kolesarske steze, tudi od števila pešcev, še posebej, če hodijo v vodoravni formaciji, kot so največkrat postavljena  mlada dekleta iz obrtniških srednjih šol, ki se tako rada pod roke primejo in ustvarijo nekakšno pisano ritasto gosenico, ki je v napoto okolju prijaznim kolesarjem. V evolucijskem smislu smo kolesarji le bolj razviti pešci, tudi nas poganjajo samo noge, in mislim, da je prav to, kar moti pešce, mi skupaj tvorimo še tisto majhno skupino gibajočih se ljudi, ki ne povzročajo izpuhov in zato si želijo poenotenja, da bi šli lahko v skupni boj proti štirikolesnikom. Ampak kolesarji smo prebrisani in vemo, da bi nam pešaki povzročili samo izgube na bojišču, zato pa imamo stanje takšno kot je. Kolesarji se vozijo po Čopovi, zvončkljajo s svojimi veselimi zvončki in vlivajo strah, trepet v pešce ter s tem povzročajo še večje sovraštvo enih do drugih. Potem so tukaj še avtomobilisti, naši naravni sovražniki z veliko boljšo municijo, v paralelnem svetu so vozniki Rusi, kolesarji smo Čečeni. Ta vojna bo trajala toliko dolgo dokler ne izčrpamo vseh zalog nafte, zato na to temo ne bom izgubljala besed, raje si odprite kroniko na portalu 24ur. In zakaj so rezltati cestnih dvobojev tako črni, je verjetno zato, ker v vojni ni pravil oziroma, če že so, jih toliko časa kršimo, dokler nismo kaznovani, s poškodbo ali z globo za prekršek. Tako se je končala tudi moja bitka z vsemi prisotnimi na Trubarjevi ulici v nedeljo zvečer, v resnici je bilo že ponedeljkovo zgodnje zgodnje jutro, ko sem počasi in previdno brez kaplje alkohola v krvi (da kdo ne bi mislil, da štejem alkoholizirane kolesarje med ta navadne, te so namreč bližje kaskaderjem ali anarhistom kot nam) polzela po cesti in ogrožala mačke, ker je moje kolo brez luči. Genialni policist, za katerega ne verjamem, da je bil v prejšnjem življenju, ali pa v kateremkoli drugem, nevrokirurg, je ocenil, da predstavljam ogromno pretnjo vsem mimoidočim (med nami, na celi poti do doma sem srečala dva klošarja, ducat potomcev priseljenih Južnih Slovanov v svojih "batmobilih", ki se premikajo hitreje od svetlobe in nekaj taxijev) in me oglobil za 80€. Jasno, jaz sem namreč tista, od katere so "batmobili" bežali tako hitro.