Na mestu voljno

Dinko je tisti moški v mojem življenju, za katerega velja: "Can't live with him, can't live without him." O njemu nisem pisala samo iz enega preprostega razloga. Živiva skupaj, s starši, večino časa imava napete pogovore, zmeraj na meji s kregom, da se razumemo, to je njegova krivda. Ne pospravlja svojih umazanih nogavic, poje več kot polovico skupne čokolade ali kakšne druge sladice parnega števila ali pa vsaj z možnostjo abstraktne razpolovitve, jemlje moj gel gel za prhanje L'Occitane, medtem, ko je njegova koža čisto primerna za Niveo ali Fa, pošilja sporočila z mojega mobilnega telefona, ko sem v kopalnici in tako dalje, zares grem lahko v nedogled! Ampak ne bom ga več črnila. Namenila sem se pisati o nečem lepšem. Tokrat so mu planeti naklonjeni, ali primerneje rečeno, nogometne reprezentance svetovnega prvenstva so naredile najino skupno bivanje bolj kvalitetno. Komunicirava samo med polčasi in med tekmami. Takrat pa on opravlja tudi druge človeške potrebe, kot so hranjenje in umivanje, zato nama ostane zelo malo časa za pogovor, kaj šele za kreg. Mislim, da se namerno izogiba spornim temam, zato da bi si prihranil energijo za navijanje, razumno bitje je on! Tako sva oredotočena na čim hitrejše reševanje logističnih težav, v smislu: zapreti ali odpreti okno, kdo gre prej pod tuš, dostava poštnih pošiljk in svežega perila zanj, ...Prosti čas, ki ga preživljam doma, prežet z zvokom vuvuzel in Bergantovim glasom, je, moram priznati, zelo kvaliteten, nekako sem pomirjena in  ko pomislim na svojega dragega bratca ter ga opazujem, kako bolšči v zeleno površino, pravi strokovnjak je, vam pravim, se sploh ne ujezim, kvečjemu mi je simpatičen. V tem prijetnem razpoloženju sem se spomnila tudi najine skupne preteklosti, natančneje, sedemnajst let nazaj, ko je imel Dinko pet, jaz pa devet let, bilo je poletje, kot sedaj, odšli smo na morje. Oba sva se veselila že mesece vnaprej, ampak čim smo prispeli, sem si jaz premislila. Zvečer smo šli namreč vsi skupaj na sprehod ob obali in jaz sem zagledala ulične umetnike, ki portretirajo turiste. To je bil zame drug svet, drugo vesolje, začarana sem bila. Čisto sem otrpnila, ko sem videla, kako pod prsti umetnika nastaja portret debelega roza nemškega otroka. Čudovito! Nisem si želela, da bi narisal mene, jaz sem hotela narisati nekoga, no ne kar nekoga, Dinka seveda! Pozabila sem na vse morske radosti in komaj sem čakala povratek v Ljubljano med svoje barvice. Dinku se niti sanjalo ni, kaj ga čaka ob vrnitvi domov, še bolje tako, vsaj odpočil si je v miru, se naužil svežega zraka, morja in sonca, nevede se je pripravil za trpljenje doma. V Ljubljano smo se vrnili zvečer, bili smo bili izčrpani, utrujeni, zaspani od dolge poti in vsi smo se odpravili spat. No skoraj vsi, če sem natančna, mami in oči. Jaz sem iz predala potegnila svojih 36 Jolly barvic, Dinka sem posedla na stol, mu prižgala luč v obraz in začelo se je. Dinkov portret. Res je bil izmučen, zaspan, zehalo se mu je, ampak pod mojo umetniško diktatorsko roko ni smel mežkniti, kaj šele zazehati. Manjakl je le še orkester in Carmina Burana in ta trenutek bi bil zame popoln. Na belem papirju pod otroškimi prsti je nastal Dinko kožne barve, s krivimi očmi, roza ustnicami in prevelikimi ušesi. Ali krajše, pošast. Zalepila sem ga na zid pri postelji, da se je lahko občudoval preden je zaspal in takoj ko se je zbudil. Upam, da ni imel nočnih mor. Opa, zdaj mi je jasno, zakaj je tak do mene.

Za opravičilo dobi spodnji portret, ki je nastal ob njegovi odsotnosti.

Zaspi, Ljubljana!

Pobirala sem smeti v petek in v soboto. Danes sem v pižami in citiram svoje življenje v Sirijinih besedah:
I'm reading The Dawn, I'm tossing anything too tight, I'm keeping my chin up, I'm buying fresh flowers and second hand furniture, I'm listening to Best Coast, I'm drinking homemade ginger fizz, I'm watching "Summer lovers" and Rohmer's "Six moral tales", I'm wishing for a dip in the Adriatic sea.
Zares potrebujem oddih od ljubljanskih fac, falične umetnosti, fluorescentnih barv in zastarelih prepričanj o tem, kaj je freš in kaj ne. Končala sem kletne noči, odpovedujem se koncertu New Young Pony Club in namesto tega rezerviram karte za Kralja Leara na Malem Brijunu. Ekspresivnost mi ne paše, ne najdem skupnega z jezika z nikomer, vse je banalno in površinsko. In resnica v besedilu Coconut records...The girls all look the same, The drinks all taste the same, And the nights all end the same...Upanje na sobotno muzejsko noč, ki se mi je v spomin vtisnila kot vroč dan, topla noč, kopica neznancev, preveč grisinov zalitih z vinom ob občudovanju fotografij ter tradicionalen zaključek v MGLC-ju s še več hrane, s še bolj sladkim vinom in z dobrim koncertom. Namesto tega, jesenski večerni post, vsa dela že videna in zopet zastarela prepričanja o tem, da je disco pop fluo trashy art tisto pravo! Postarani moški in njihove starikave dame, ki se bašejo s kosi potice, ki jo nudijo v eni od ljubljanskih galerij, fini ljudje so to, je opaziti iz dragih čevljev in suknjičev, ampak mastni prsti, drobtine hrane na obrazu, kozarec za kozarcem in dejstvo, da pograbijo vso potico v nekaj sekundah (celo zaloge si naredijo), jih izdajo. Grem raje domov. Odprem konzervo tune, jo pomažem z belim kruhom in berem pesmice o Ljubljani. "...je pa lahko Ljubljana tudi hladna kot kača in mrzla kot led zato pobegneš od nje v neznani svet..." (V. Möderndorfer)

I < 3 Zagreb

Prijetni poletni trenutki v sivini hrvaške prestolnice. Za nekaj dni sem pozabila na morje in vse kamne iz trebuha sem pustla doma, pod posteljo. Na sporedu vroč beton, vrele tramvajske tračnice, statičen zrak, preveč coca cole klokota v želodcu, vsi v startaskah, design time! Svidja mi se kak' pričaju, svidja mi se kak' se nose a fakat mi se svidja i njihova nonšalantnost. Lahko si to privoščijo, saj imajo široke ulice, več trgov, sobotno špico, tramvaje, šik trgovine in kino v centru mesta. Ljubljana se mi zdi infantilna na trenutke. Če bi se rodila še enkrat, bi bila Zagrebčanka ali Milančanka, jasno! Mama je nosečnost in prvo leto mojega življenja preživela tam. Nekaj se je zasidralo vame globoko v kri in kosti. Nič mi ni tuje in ugotavljam, da je moja identiteta zložena iz delčkov spominov, sorodnikov, hrane, vonjav, glasbe, jezika...En del prihaja iz Zagreba, en je iz Sarajeva, en iz Ljubljane, razraščam se pa tudi na druge konce sveta. Je tudi mesto, ki je nama skupno, poleg Hvara. Če se ne bi spoznala v Ljubljani, bi trčila en ob drugega na Cvjetnom trgu ali v hvarskem pristanišču. Jaz bi nosila svileno modro obleko in klobuk, on bi bil pa zagorel in imel bi odpeto srajco ter zavihane hlače. Jedla bi ribe in jaz bi se smejala njegovim šalam. Najina zagrebška romanca ni bila nič manj vzburljiva. Oblekla sem belo obleko, on je imel zavihane kavbojke, lizala sva sladoled, kosila sva čevape na Tkalči, jaz sem listala Elle na tramvaju. In smejala sem se njegovim šalam. I <3 him in Zagreb!

Popravni izpit iz fižola

Moj doživljajski spis o jeseni iz tretjega razreda je šel (v skarjšani obliki) takole: "Nekoč je živela poročena gospa, ki je imela dva otroka. Bila je gospodinja in nekega dne je možu ter otrokoma pripravila kosilo. Skuhala je juho, ki je bila preslana, zato jo je morala vreči stran. Skuhala je novo juho, ta pa je bila tako okusna, da je vso pojedla sama. Ko se je mož z otrokoma vrnil domov, so morali jesti kruh in maslo."  Jesen? Učiteljica te mojstrovine ni ocenila, pripomnila je le, da ji je všeč, kako razmišljam, spisa pa ni mogla oceniti negativno, ker je bil slovnično pravilen, pa tudi stil se ji je verjetno dopadel. Ne vem, danes ugibam, zakaj je bilo tako, predvidevam, da zato, ker sem bila odlična učenka, zelo angažirana in na sploh pridna ter resna. Negativna ocena bi me mogoče popeljala v zgodnje alkoholiziranje ali narkomanijo. Kdo ve?! Danes mi je zelo zanimivo to, da sem bila zelo premlada, da bi se na takšen način zoperstavljala učiteljici in ignorirala njena navodila. Ali sem to storila, ker sem bila naveličana enovrstnega pisanja, zmeraj je šlo namreč za pomlad, cvetove, počitnice na morju, odpadanje jesenskega listja...ali ker sem preprosto kazala zametke anarhičnega razmišljanja že takrat? Zavedala sem se posledic svojega ravnjanja in ni mi bilo mar. Takšnih kreativnih izpadov nisem imela veliko, sem pa ves čas osnovnošolskega izobraževanja imela vzvišeno držo do učiteljic. Vem, zakaj je bilo tako, moj oče je takrat zelo veliko pisal ter objavljal v vseh jugoslovanskih časopisih, kar so meni dale do znanja tudi učiteljice. Moja računica je bila enostavna, ali bolje, poenostavljena. Meni nadrejene učiteljice so cenile nekoga meni bližnjega, torej meni nekdo bližnji je nad njimi, torej jaz sem nad njimi. Tako! Sama sebi sem se zdela izjemno pametna, velikokrat sem osvojila prvo mesto na raznoraznih tekmovanjih, vse bralne značke, obšolske dejavnosti in moj ego. Že v zelo zgodnjem otroštvu so starši začutili, da je pamet moja šibka točka, najbolj me je bilo strah, da bi se zbudila in pozabila poštevanko. Če česa nisem marala jesti, so mi rekli, da je to dobro za pamet in na silo sem zbasala dva krožnika meni neljube jedi. Tako ima še danes fižol poseben status v naši kuhinji. Odvraten mi je bil, ampak verjamem, da noben otrok ni pojedel toliko fižola v svojem otroštvu kot jaz. Pred vsako kontrolno nalogo so me nahranili s fižolom jaz pa sem verjela, da se z vsako žlico povečuje moj IQ. Danes ga jem iz navade. Pa brez pomote, nikoli nisem bila na kakršenkoli način nesramna do učiteljic, bila sem samozavestna in nisem čutila strahospoštovanja. Preobrat v gimnaziji, ali zona somraka, kakor bi ji rekli moji starši. Podivjani hormoni, želja za znanjem velika kot zrno fižola in zaljubljenost vase ter več fantov hkrati. Vsi so bili morski dečki, v času pouka sem nekajkrat zbežala na morje, dobila prepoved vstopa na Hrvaško, si nakopala več kot stopetdeset neopravičenih ur, imela nakajkrat pogovor z ravnateljem, kup neocenjenih predmetov, en popravni izpit. Vedela sem, da sem ga dobila zelo napravično, kar sem dokazala sebi s tem, da sem šla na izpit brez enega dneva učenja in ga uspešno opravila. Noben od staršev nikoli ni izvedel za popravni izpit. Razmišljam o tem, da jim danes povem, verjetno so si opomogli od vseh šokov iz preteklosti. Izpit sem pa naredila zahvaljujoč fižolu.

Hot&healthy

Dnevi so postali neskončno dolgi, po mojem okusu bi morali biti le bolj svetli, a vseeno ne grem ven brez sončnih očal. Jutranja telovadba, posledično boleče mišice, kavo menjam za limonado in upam na vroč poletni val. Na dan, ko se bom zbudila, zapustila dom brez odvečnih slojev in nogavic, odšla na vrt Gajo in tam srkala vino pozno v noč s prekrižanimi zlepljenimi nogami. Danes sem kupila sedemnajsto belo majico. Ker to je edini kos oblačila, ki ga potrebujem za poletje. Najboljši editoriali zmeraj vključujejo jeans, moške CK spodnjice, robusten nakit in bele majice. Neobremenjena 90s romantika in surov seksipil. Ne potrebujemo več svilenih toalet, umetnih trepalnic ali steznikov in ne skrivamo pomanjkljivosti v zadimljenih prostorih pod sloji pudra. Nova era pilatesa, sadnih sokov in obrazov brez make-upa. Svežina in lahkotnost sta in. Ne glede na in ali out, to je stanje, ki je naravno in zdravo, zdravje je bilo pa zmeraj in (če zanemarimo heroin chic iz prejšnjega desetletja). Kakorkoli, tudi moja omara daje tak vtis, polna belih majic in kavbojk, PJ Harvey v ozadju, i'm free! Ženstvenost, ki je popolnoma neobremenjena in neodvisna. Za naše babice je to nekaj tujega, moja se čudi, ko ji dopovedujem, da bom njeno staro kombinežo nosila kot poletno obleko. Brez modrčka. Hvala za "bra-burning" damam iz šestdesetih. In res je vse dovoljeno, prosojne majice, prekratka krila, Kierkegaard pod roko. Očala z dioptrijo v kombinaciji z golimi prsmi nikoli niso bila tako sexy. To je res najbolj vroča kombinacija, fit in zdrava bodoča intelektualka.