Čisto navaden poletni post

"Jednog čarobnog jutra ćete shvatiti da je ljeto tek počelo", mi pravi horoskop, čudno, nikjer pa ne piše, da se mi bo to zgodilo vsako jutro. Odkar sem se vrnila z morja, kjer mi je največje težave povzročal Pascal, nemško govoreči 4/5letnik, ki je vsak dan z vodno pištolo brezsramno škropil turiste v horizontali, vključno z mano, sem pomirjena. Uspešno sem že v Ljubljani zaklenila vse težave in težavice v škatlico, katero sem zaklenila v predal, katerega sem zaklenila v omaro, katero sem zaklenila v klet, ključ od kleti sem pa odnesla do hrvaške obale, ga vrgla v morje in se isti trenutek zavedla, da sem osvobojena vseh misli zamegljenih s smogom, ne samo zaradi nerešenih morskih vprašanj med državama, ampak tudi zaradi burje, ki mi je razbistrila um, in slane vode, ki mi je prodrla skozi vse pore, ta pa razkužuje, če se ne motim. In tako sem preživela lep teden za Bežigradom. V spodnjih hlačah sem kosila sladoled in poslušala Beach Fossils, Best Coast ter Beach Boys. To ni naključje. Najraje sem se pogovarjala s tistimi, ki jih tako dobro poznam, da sem lahko tiho ter da nikomur več ne pustim, da mi pokvari eno samo minuto preostalega poletja in preostalega življenja z aroganco in poskusi, da me očara z 'brand dropping' ali visokimi evrskimi ciframi. Preveč sem skromna za takšno Ljubljano in takšne ljudi, ki nas vse kdaj pa kdaj obkrožajo. Nekdo od takih mi je povedal, da so razprodaje, odpravila sem se v Emporium, v platneni vrečki mi je pod roko šumel čips, medtem, ko sem gledala prekrasno usnjeno jakno, ki stane toliko kot povratna letalska karta do Mehike. V isti vrečki je počivala tudi Neznosna lahkost bivanja. In tako sem zapustila trgovino. Ob sladkem zavedanju, da je pot od doma do centra s kolesom dolga ravno toliko, da se mi posušijo lasje, da na Hvaru rastejo agave in kaktusi in da bom jutri zvečer zaprla računalnik, ob poslušanju Miles Davisa spila mrzlo limonado na balkonu ter trikrat preverila, če sem spakirala masko za potapljanje. Adijo do avgusta.