Start spreading the news

Klišejsko, a vseeno. Nocoj grem v New York. Že dolgo časa si želim tja, nikoli ni bilo prave priložnosti. Tokrat gre zares. V super zasedbi, stanovanje v Sohu, 15 dni, sneg in drsanje v Central parku. To je tudi edina stvar, za katero vem, da se bo zgodila. Vse ostalo prepuščam svojemu razpoloženju. Nič ne pričakujem, nič si ne obetam. Naj bo to mesto nekaj novega. Vselej njegovo ime nakazuje na to. Starši mi podtikajo južne bisere ob vsakem histeričnem izpadu. Ode nam dijete u Ameriku. Kukulele! Jao meni! Jaz pa samo hočem tam obstajati in imeti skuštrane lase.

Bobby McGee se pelje po obvoznici

Kdaj ste dobili svoj prvi glasbeni stolp? Jaz v petem razredu. To je bil poseben dan. Oddrvela sem v center po svoj prvi cd, Deep Purple Purpendicular. V tem obdobju so me vznemirjali hippie časi. Kaj je bilo tako posebnega, ne vem. Verjetno to, da nikoli nisem živela teh časov in zato sem konzumirala le dobre, fine, lepe produkte šestdesetih, sedemdesetih let. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi dozdeva, da ravno nismo imeli velike izbire glasbe. Minili so časi Čukov in podobnih skupin z odrov vrtcev in Gospodarskega razstavišča. Bili so Viva časi. Danes smešna glasba, takrat niti malo, Tic Tac Toe, Scooter, Backstreet Boys...Ti me niso navduševali. Posegla sem po Jugotonovih kasetah staršev. Dober okus za glasbo, lepa reč. Ob gledanju njunih starih fotografij, oblečena v očetovo usnjeno jakno, sem poslušala Boba Dylana. Podoživljala sem trenutke, ki jih nikoli nisem doživela. Moja glasbena zbirka se je večala. V lokalni knjižnici sem si sposojala cd-je in jih pridno presnemavala na kasete. Tako resna in zrela sem bila. Kakšen Plavi orkestar! Previdno izbran in pripravljen zunanji nastop. V allstarkah mrmram besedilo Stonsove Angie. Za zaprtimi vrati pa vadim francoski poljub na lastni roki. Resnost pa taka. Glede inštrumentalne glasbe, še to. Zmeraj sem čutila veliko ljubezen do klasične glasbe. Hodila sem tudi na ure klavirje. Spomnim se, da sem si za majhen denar privoščila mega pack desetih cd-jev klasične glasbe. O, kako se mi je vrtelo od vseh teh not! Feeling was born to stay. Zakaj pišem to, pred kratkim sem se peljala v avtu, na radiu Janis Joplin in Bobby McGee. Nič nenavadnega, ampak jaz sem se naježila in podoživela podoživet nedoživljen trenutek.

Mamina Buba

Stara sem osem let, oblečeno imam rdečo parko in poslušam Tajči na roza walkmanu. Tega mi je prinesla Zobna miška. Sedim na zadnjem sedežu s kapuco čez glavo in ignoriram brnenje volkswagnovega hrošča iz šestdesesetih let. Moj sram je velik kot eifflov stolp, ko stopim iz avtomobila pred vrstniki. Ampak avto še ni dovolj, le-tega vozi mamica. Nimamo Lade Samare in oče je vedno sovoznik. Počutim se nenormalno, kot bi rep skrivala pod oblekami. Nihče se ne trudi biti normalen. Sem v letih, ko opažam okolico in se venomer primerjam, s sošolci, sosedi, prijatelji. Oblikujem si vrednostni sistem in domača sfera se nekako ne poklapa z zunanjo. To me tišči, boli im  spravlja me v zadrego. Oče mi pove, da ima naš avto motor kot Porsche. Ferdinand Porsche je bil namreč tudi konstruktor Hrošča. Pa ja! To povem sošolcem, nihče mi ne verjame. Roko na srce, tudi jaz mu ne verjamem. To je bil začetek zavedanja, da smo rahlo drugačni. Zavračanje drugačnosti kaže človeško nemoč. To so mi dopovedovali celo otroštvo. Nisem mogla tega razumeti, morda tudi nisem hotela. Želela sem si, da sem kot ostali. Primerjala sem svoj "privatni jaz" z "javnimi jazi" sovrstnikov. Kakšen prepad! Videla sem svoje starše, očeta, s katerim se pogovarjam v bosanskem jeziku, človeka, ki ne nosi kratkih rokavov, človeka, ki ne hodi v službo ob sedmih zjutraj, ampak dela od doma, mamico, ki vozi Hrošča, žensko, ki peče sladice vsak drugi dan, žensko, ki nima bratov, sester, očeta in svojo mamo kliče po imenu, žensko, ki zna ročno izdelati okvir za očala. Rock on my parents! Ampak meni je šlo na bruhanje, ko me je oče pospremil na tečaj angleščine in se pred vsemi otroci z mano pogovarjal v NEslovenščini! "Tiho bodi! Sovražim te!",  mi je zvonilo v glavi. In še tisočkrat tako. Kako sem odrasla in prerasla vse te mini nočne more, v nadaljevanju. Danes ni nič drugače, le jaz sem velika. Ne jemo kosil skupaj, oče piše knjige in vozi kolo, mamica ima avto s petimi prestavami. Meni je postalo všeč.

Slovo o čovjeku

Prvo

Satvoren u tijelu zatvoren u koži
Sanjaš da se nebo vrati i umnoži

Zatvoren u mozak zarobljen u srce
U toj tamnoj jami vječno sanjaš sunce

Zarobljen u meso zarobljen u kosti
Prostor taj do neba

Kako da premosti?

Drugo

Zatvoren u rebra zarobljen od srebra
I kad si visokan bjelji od srebra

Satvoren u tijelu zatvoren u koži
Sanjaš da se nebo sa tom zemljom složi

Otrgnut od neba žudiš hljeba vina
Al u domu tvome

Kad će domovina?

Treće

Zatvoren u meso zarobljen u kosti
Pa će tvoje kosti tvoje meso bosti

Otrgnut od neba želiš hljeba vina
Kamena i idma samo ima svima

Od te ruke dvije tvoja jedna nije
Jedna drugu ko

Hoće da pobije?

Četvrto

Zatvoren u mozak zarobljen u srce
U toj tamnoj jami vječno zoveš sunce

Sanjaš da se nebo približi i vrati
Tijelo se kroz vlati u pijanstvu klati

U žilište slišćen zatvoren u krvi
U tom kolu bola

Potonji il'
Prvi?

Peto

U tom kolu bola ni potonji ni prvi
Igrište si strvi i ročište crvi

Zaplijenjen od tijela greb za sebe djela
Kad će tijelo samo da

Postane djelo?

Mak Dizdar