Volk in Ada

Dinko se je rodil, ko sem bila stara štiri leta. Mama je imela rizično nosečnost, morda se je zaradi tega rodil droben deček, ki je v zgodnjem otroštvu stalno bolehal in bil silno občutljiv. Preden se je rodil, sem čutila, da na svet prihaja oseba, ki jo bosta imela starša raje kot mene. Pri štirih letih sem začela lulati v posteljico in tisti dan, ko se je Dinko rodil, sem tudi prenehala. Pravijo, da sem v porodnišnici samo zamahnila z roko in rekla "ah, to ni nič", ko sem ga zagledala. Takoj sem ga vzljubila in moja ljubezen je samo naraščala, ko sem ugotovila kako nebogljen je, kaj vse lahko počnem z njim, on pa je popolnoma nemočen, še govoriti ne zna! Kmalu so Dinku zrasli prvi zobki, njegov obrazek je bil okrogel z velikimi očmi in nenormalno dolgimi trepalnicami. Vse vzgojiteljice v vrtcu so ga oboževale, jaz pa sem bila samo navaden petletni otrok, ki se uči pesmice in piše pisma Miklavžu ter Dedku Mrazu. Takrat sem zopet začutila strah, da bitka ni končana, da mi odžira oboževalce in da tekmujeva v resnem dvoboju. Dinko je pa že zelo zgodaj postal močno navezan name, zaupal mi je vse, bila sem velika sestra, ki ga ščiti pred grdim svetom. To mi je laskalo, hkrati pa sem vedela, da lahko njegovo zaupanje izkoriščam za lastne otroške sadistične igrice. Dobro sem vedela, da se najbolj boji, če je z odejo pokrit čez glavo, kakšno naključje, to pa je bila moja najljubša igrica. Z rjuhami, dekami in odejami sem ga pokrivala in mu tiščala glavo, da je začel močno jokati. Velikokrat sta me starša hudo kaznovala zaradi takšnih eksperimentov, ampak še naprej sem  vztrajno izmišljala nove in nove načine/igrice, kako ga spraviti v jok in iz njega izvabiti strah ter grozo. Očitno se je tudi sam zavedal moje starostne, in s tem pogojene fizične premoči, da se ni preveč upiral. Kasneje se je spremenil v hiperaktivnega otroka, ki je spal z eno žogo na levi in drugo žogo na desni strani. Skupaj sva gledala Rdečelaso Sonjo, Konana, Terminatorja in Komandosa. Jaz sem zbirala prtičke, on pa figurice iz Kinder jajčkov. Jaz sem lepila Barbie nalepke v album, on pa nogometaše državnih reprezentanc. Ko sva se igrala skupaj, sem jaz praviloma zmagovala, ker sva se igrala moje izmišljene igre z mojimi nemogočimi pravili. Živeli smo v majhnem stanovanju, zato sta naju imela starša stalno na očeh, z lahkoto sta nadzirala moje agresivne izpade moči nad Dinkom, tako da sem morala biti skrajno previdna, ko sem se lotevala kakšnih smrtonosnih prijemov. Starša sta mi zapovedala, da naj se igrava kakšno igrico, v kateri me bo Dinko premagal, zaradi krepitve njegove samozavesti. Neumnost, sem si mislila, ampak kaj sem mogla, pristala sem tudi na to in dopustila Dinku, naj si izmisli kakšno igrico, nisem pa mu povedala, da se bom pustila premagati. Izmislil si je igro Volk in Ada, kjer naj bi se ravsala, on bi imel supermoči volka, jaz pa bi bila samo navaden otrok. In tako sva se večkrat igrala to igrico, v kateri sem jaz vztrajno umirala, Volk pa me je vsakič znova premagal.

Zdaj sva oba odrasla, vem da mu s "sestrsko ljubeznijo" nisem preveč škodovala. Trenutno sva v Tel Avivu, kjer je že drugič prestal grozovito operacijo in še enkrat dokazal, da je Volk, jaz pa sem samo Ada. 

Dobro jutro, zvezde

Ne morem več pisati hišnih zgodb, ker ne obstajajo več. Zdaj se mi v glavi rojevajo nekakšne pozne adolescentne zgodbe, trajajo kakšen dan, ničesar si ne zapomnim, kaj šele, da bi kaj napisala. Čeprav sem prejšnji mesec doživela tudi morski hišni teden z mojo bivšo ekipo. Spet sem se spomnila na vse muhe in kaprice, fižolove juhe in dolge nočne pogovore o iranski islamski revoluciji in urugvajski nogometni reprezentanci. Tako živijo moji najbližji. Oče je postal ribič, mati nabiralka zelišč, Dinko pa morski galeb. Jaz pa sem ostala absolventka, s tisočimi idejami, kako spremeniti svet, kako premagati recesijo, se prekvalificirati v veterinarko, začeti uvažati zobotrebce, ki svetijo v temi, se preseliti v Italijo in plesti kilometrske šale ter obirati paradižnike. Naslednji dan pa na vse pozabiti ter znova začeti sanjariti. Nekje sem se izgubila, ampak tuki takšno tavanje je izjemno sladko. Kot da me luna nosi. Danes sem začutila močno željo po izgubi kontrole, najraje bi se napotila v neko luknjo na Trubarjevo, naročila bi nekaj močnega in zjutraj bi prišla domov. Mmm. Če mi le ne bi bilo treba zjutraj podaljšati zdravstvenega zavarovanja. Že nekaj tednov sem prava upokojena duša in mogoče je jesen ravno pravšnja, da se zbudim. Takšne napake mi pašejo, spati podnevi poleti ter se zbujati ob zvezdah pozimi. Tako komaj čakam na prvi jesenski dež, da spere vse kičaste barvaste oblekice in športne kratke hlačke z ljubljanskih ulic. Da bom lahko v dvoje čepela pod streho neke hiše, z mrzlo sapico in vlažnimi lasmi čakala, da neha deževati. Predolgo že jem poletne solate in sladoled, tudi belo vino bi nadomestila z rdečim. Tudi sogovorniki ob kozarcih tega vina se bodo spremenili, nekateri so odšli, novi so prišli. Všeč so mi ti cikli, všeč mi je nepredvidljivost mojih želja in preferenc, tudi leto se mi ne zdi tako kratko. Lani sem zapisala, da čutim jesen kot novo leto. Zato imam tudi letos kup zaobljub in načrtov, o katerih bom pisala v teh mesecih. O izraelski zimi in palmah, o Dinku, prvem snegu, stanovanjski obletnici, diplomskem delu, minusu na računu, podočnjakih ob sobotah zjutraj, korenčkovih tortah, očetovi poeziji, prazni omari... Dobro jutro!