Volk in Ada

Dinko se je rodil, ko sem bila stara štiri leta. Mama je imela rizično nosečnost, morda se je zaradi tega rodil droben deček, ki je v zgodnjem otroštvu stalno bolehal in bil silno občutljiv. Preden se je rodil, sem čutila, da na svet prihaja oseba, ki jo bosta imela starša raje kot mene. Pri štirih letih sem začela lulati v posteljico in tisti dan, ko se je Dinko rodil, sem tudi prenehala. Pravijo, da sem v porodnišnici samo zamahnila z roko in rekla "ah, to ni nič", ko sem ga zagledala. Takoj sem ga vzljubila in moja ljubezen je samo naraščala, ko sem ugotovila kako nebogljen je, kaj vse lahko počnem z njim, on pa je popolnoma nemočen, še govoriti ne zna! Kmalu so Dinku zrasli prvi zobki, njegov obrazek je bil okrogel z velikimi očmi in nenormalno dolgimi trepalnicami. Vse vzgojiteljice v vrtcu so ga oboževale, jaz pa sem bila samo navaden petletni otrok, ki se uči pesmice in piše pisma Miklavžu ter Dedku Mrazu. Takrat sem zopet začutila strah, da bitka ni končana, da mi odžira oboževalce in da tekmujeva v resnem dvoboju. Dinko je pa že zelo zgodaj postal močno navezan name, zaupal mi je vse, bila sem velika sestra, ki ga ščiti pred grdim svetom. To mi je laskalo, hkrati pa sem vedela, da lahko njegovo zaupanje izkoriščam za lastne otroške sadistične igrice. Dobro sem vedela, da se najbolj boji, če je z odejo pokrit čez glavo, kakšno naključje, to pa je bila moja najljubša igrica. Z rjuhami, dekami in odejami sem ga pokrivala in mu tiščala glavo, da je začel močno jokati. Velikokrat sta me starša hudo kaznovala zaradi takšnih eksperimentov, ampak še naprej sem  vztrajno izmišljala nove in nove načine/igrice, kako ga spraviti v jok in iz njega izvabiti strah ter grozo. Očitno se je tudi sam zavedal moje starostne, in s tem pogojene fizične premoči, da se ni preveč upiral. Kasneje se je spremenil v hiperaktivnega otroka, ki je spal z eno žogo na levi in drugo žogo na desni strani. Skupaj sva gledala Rdečelaso Sonjo, Konana, Terminatorja in Komandosa. Jaz sem zbirala prtičke, on pa figurice iz Kinder jajčkov. Jaz sem lepila Barbie nalepke v album, on pa nogometaše državnih reprezentanc. Ko sva se igrala skupaj, sem jaz praviloma zmagovala, ker sva se igrala moje izmišljene igre z mojimi nemogočimi pravili. Živeli smo v majhnem stanovanju, zato sta naju imela starša stalno na očeh, z lahkoto sta nadzirala moje agresivne izpade moči nad Dinkom, tako da sem morala biti skrajno previdna, ko sem se lotevala kakšnih smrtonosnih prijemov. Starša sta mi zapovedala, da naj se igrava kakšno igrico, v kateri me bo Dinko premagal, zaradi krepitve njegove samozavesti. Neumnost, sem si mislila, ampak kaj sem mogla, pristala sem tudi na to in dopustila Dinku, naj si izmisli kakšno igrico, nisem pa mu povedala, da se bom pustila premagati. Izmislil si je igro Volk in Ada, kjer naj bi se ravsala, on bi imel supermoči volka, jaz pa bi bila samo navaden otrok. In tako sva se večkrat igrala to igrico, v kateri sem jaz vztrajno umirala, Volk pa me je vsakič znova premagal.

Zdaj sva oba odrasla, vem da mu s "sestrsko ljubeznijo" nisem preveč škodovala. Trenutno sva v Tel Avivu, kjer je že drugič prestal grozovito operacijo in še enkrat dokazal, da je Volk, jaz pa sem samo Ada. 

Dobro jutro, zvezde

Ne morem več pisati hišnih zgodb, ker ne obstajajo več. Zdaj se mi v glavi rojevajo nekakšne pozne adolescentne zgodbe, trajajo kakšen dan, ničesar si ne zapomnim, kaj šele, da bi kaj napisala. Čeprav sem prejšnji mesec doživela tudi morski hišni teden z mojo bivšo ekipo. Spet sem se spomnila na vse muhe in kaprice, fižolove juhe in dolge nočne pogovore o iranski islamski revoluciji in urugvajski nogometni reprezentanci. Tako živijo moji najbližji. Oče je postal ribič, mati nabiralka zelišč, Dinko pa morski galeb. Jaz pa sem ostala absolventka, s tisočimi idejami, kako spremeniti svet, kako premagati recesijo, se prekvalificirati v veterinarko, začeti uvažati zobotrebce, ki svetijo v temi, se preseliti v Italijo in plesti kilometrske šale ter obirati paradižnike. Naslednji dan pa na vse pozabiti ter znova začeti sanjariti. Nekje sem se izgubila, ampak tuki takšno tavanje je izjemno sladko. Kot da me luna nosi. Danes sem začutila močno željo po izgubi kontrole, najraje bi se napotila v neko luknjo na Trubarjevo, naročila bi nekaj močnega in zjutraj bi prišla domov. Mmm. Če mi le ne bi bilo treba zjutraj podaljšati zdravstvenega zavarovanja. Že nekaj tednov sem prava upokojena duša in mogoče je jesen ravno pravšnja, da se zbudim. Takšne napake mi pašejo, spati podnevi poleti ter se zbujati ob zvezdah pozimi. Tako komaj čakam na prvi jesenski dež, da spere vse kičaste barvaste oblekice in športne kratke hlačke z ljubljanskih ulic. Da bom lahko v dvoje čepela pod streho neke hiše, z mrzlo sapico in vlažnimi lasmi čakala, da neha deževati. Predolgo že jem poletne solate in sladoled, tudi belo vino bi nadomestila z rdečim. Tudi sogovorniki ob kozarcih tega vina se bodo spremenili, nekateri so odšli, novi so prišli. Všeč so mi ti cikli, všeč mi je nepredvidljivost mojih želja in preferenc, tudi leto se mi ne zdi tako kratko. Lani sem zapisala, da čutim jesen kot novo leto. Zato imam tudi letos kup zaobljub in načrtov, o katerih bom pisala v teh mesecih. O izraelski zimi in palmah, o Dinku, prvem snegu, stanovanjski obletnici, diplomskem delu, minusu na računu, podočnjakih ob sobotah zjutraj, korenčkovih tortah, očetovi poeziji, prazni omari... Dobro jutro!

nedelja

Kontinentalni ponedeljek

In že spet je avgust in konec mojega poletja sredi poletja. Valjam se po belih rjuhah, plačujem položnice prek Klika s kozarcem hvarskega plavca v roki ter sanjarim, zabuljena v bele svetleče oblake, ki pokrivajo Ljubljano. Mislim, da sem srečna, ali pa se mi je samo znižal inteligenčni ter čustveni kvocient na morju, kar se domnevno zgodi, če preveč časa preživiš na plaži, kakor trdi nemški psiholog Siegfried Lehrl. Kakorkoli že, čutim veselje in zadovoljstvo pa naj Zig trdi, kar hoče, predvidevam pa, da ni preživel čudovitih dveh tednov na zelenem dalmatinskem otoku, kjer je bil polovico časa pod vodo, polovico pa pod borovci v Zamjatinovi in Andrićevi družbi, jedoč grozdje in razmišljujoč, kako enostavno je živeti včasih. Resnično dvomim v to. Ne verjamem, da je Ziga kdo presenetil s sadikami agave, da se je vozil po jadranski magistrali s slanim vetrom v prsih ter umazanimi nogami na armaturi, da je štel švigajoče otoke na svoji desni in si žvižgal Stewartovo I'm sailing, ker se je počutil natanko tako, kot se je verjetno Rod pred štiridesetimi leti, ker je čutil svobodo v svojem primarnem, prvinskem pomenu, da ni preteklosti ali prihodnosti zanj, da je bil tisti trenutek na jadrih, pa čeprav samo na jadrih valovite brezkončne razbeljene ceste, ki je peljala na cilj, k ljubljeni ali k nečemu lepemu, nedoživetemu, nedolžne sinje barve in neizmerjenih globin. Verjamem pa, da je imel Zig v vsakem primeru dobre namene, četudi so to že ničkolikokrat slišana opozorila glede prekomernega sončenja. Vračam se na začetni konec poletja, ki nič slabega, kvečjemu oddih, da sem se naužila poletja v veliki meri in da nimam potrebe po tarnanju in sprenevedanju, da ne morem k delu, ker me je zima tako hudo izčrpala, da potrebujem počitnice od rutine. Vse jokerje izgovorov o pomanjaknju časa za diplomsko delo sem izčrpala. Za začetek si bom sliko mentorja v diptihu s fotografijo Sodome in Gomore namestila na ozadje računalnika, Kafka pa bo postal tisti moški v spalnici, ki počiva na moji levi. Za razliko od prejšnjih mesecev, me ta misel zdaj pomirja, segla sem si v roko in veselim se nepričakovanemu kontinentalnemu začetku.

Čisto navaden poletni post

"Jednog čarobnog jutra ćete shvatiti da je ljeto tek počelo", mi pravi horoskop, čudno, nikjer pa ne piše, da se mi bo to zgodilo vsako jutro. Odkar sem se vrnila z morja, kjer mi je največje težave povzročal Pascal, nemško govoreči 4/5letnik, ki je vsak dan z vodno pištolo brezsramno škropil turiste v horizontali, vključno z mano, sem pomirjena. Uspešno sem že v Ljubljani zaklenila vse težave in težavice v škatlico, katero sem zaklenila v predal, katerega sem zaklenila v omaro, katero sem zaklenila v klet, ključ od kleti sem pa odnesla do hrvaške obale, ga vrgla v morje in se isti trenutek zavedla, da sem osvobojena vseh misli zamegljenih s smogom, ne samo zaradi nerešenih morskih vprašanj med državama, ampak tudi zaradi burje, ki mi je razbistrila um, in slane vode, ki mi je prodrla skozi vse pore, ta pa razkužuje, če se ne motim. In tako sem preživela lep teden za Bežigradom. V spodnjih hlačah sem kosila sladoled in poslušala Beach Fossils, Best Coast ter Beach Boys. To ni naključje. Najraje sem se pogovarjala s tistimi, ki jih tako dobro poznam, da sem lahko tiho ter da nikomur več ne pustim, da mi pokvari eno samo minuto preostalega poletja in preostalega življenja z aroganco in poskusi, da me očara z 'brand dropping' ali visokimi evrskimi ciframi. Preveč sem skromna za takšno Ljubljano in takšne ljudi, ki nas vse kdaj pa kdaj obkrožajo. Nekdo od takih mi je povedal, da so razprodaje, odpravila sem se v Emporium, v platneni vrečki mi je pod roko šumel čips, medtem, ko sem gledala prekrasno usnjeno jakno, ki stane toliko kot povratna letalska karta do Mehike. V isti vrečki je počivala tudi Neznosna lahkost bivanja. In tako sem zapustila trgovino. Ob sladkem zavedanju, da je pot od doma do centra s kolesom dolga ravno toliko, da se mi posušijo lasje, da na Hvaru rastejo agave in kaktusi in da bom jutri zvečer zaprla računalnik, ob poslušanju Miles Davisa spila mrzlo limonado na balkonu ter trikrat preverila, če sem spakirala masko za potapljanje. Adijo do avgusta.

Za in proti in nič

Preživljam dneve pod vprašaji. Postavljam si zelo poenostavljena eksistencialna vprašanja, na katera verjetno sploh ne obstajajo odgovori, vendar si tega ne priznam in se zato blazno razžalostim, ko si nanje ne znam odgovoriti. Začetek poletja, ki ima okus po prekisli topli limonadi, mi v resnici prija, ravno zaradi tega, ker so vremenske razmere identične tistim v moji glavi in duši. Blisk, ploha, sonce, veter... nočni počitek in nov dan. Kot nalašč se družim z ljudmi, ki imajo podobne težave kot jaz, z namenom, da si vzajemno pihamo na dušo in se lažno podpiramo v brezizhodnih situacijah takoimenovanih "ne morem dokončati študija, ker me ne zanima dovolj, da bi se potrudila, diplomirala in ubrala eno izmed dveh poti: a) da bi opravljala monotono in rutinsko pisarniško delo v pravni službi podjetja X na Brezovici (to je v primeru neambicioznega skoka  na Zavod za zaposlovanje, kjer bi našla zaposlitev za določen čas po večmesečnem tarnanju o elitizmu študija prava, prefinjenosti diplomiranih pravnikov in krivci, ki se mi godi, za kar je seveda kriva naša zavožena država, ampak konec srečen, vsi srečni, pod blazino bi tiščala pogodbo o zaposlitvi in vsakič ko bi streslo Japonsko ali bi se kje razlila nafta, bi svojo kopijo pogodbice poljubila in se v nebo zahvalila, da sem tista srečnica, kateri je za zmeraj prizanešeno vse hudo tega sveta ali b) da bi odmislila načrte o potovanju po Mehiki, šiviljskem tečaju, ležernim večtedenskim počitnicam v Istri, učenju ruščine in počasnemu prebiranju ruske literature in bi se v popolnosti posvetila preučevanju prava človekovih pravic, vsaka moja celica bi bila do skrajnosti okupirana samo z eno mislijo, kako priti do Strasbourga in se tam usidrati. Nimam moči. Sem lena in ambiciozna. V zadnjih dveh letih mi je uspelo, kar staršem ni v petindvajestih, razvadila sem se do stopnje perverznega brezdelja, prostituiram se po spletnih skupnostih, trapasto študenstko delo me samo ločuje od kraljične ulice, planiram dopust od počitnic in pri vsem tem sem izpilila nekaj prvorazrednih različic izgovorov, katere hinavsko podtikam staršem, ko se dotakneta teme izpitov, da se mi na koncu še opravičita, ker sta brezglavo odprla to bolečo temo. Mesec gre h koncu, pada vlada, nisem šla na referendum, ker nisem bila, tako kot vsi, za, ali pa, tako kot vsi ostali, proti. Moti me premalo možnosti za odločitev oziroma ponudba dveh izjemno slabih možnosti, posutih z neizbežnim ščepcem krivde, ne glede na volilčevo izbiro. Na lastni koži, kjer se jasno vidi, da sem hči radikalnega anarho-liberalca, pa to čutim kot podcenjevanje mojih državljanskih pravic in sposobnosti, da se optimalno odločim za kakovost lastne usode. Zdi pa se, da je moj mini možganski ustroj podoben vladnemu in da sem si tudi sama postavila samo dve neumni in ekstremni poti po koncu študija, zato se očitno ne odločam za nobeno in raje čakam na pametno politično potezo, da dobim dober zgled in morda kakšno idejo.

Love me four times

Preden sem se nocoj odpravila ven, sem na dnu make up torbice našla metro vozovnico iz Pariza. Kako sem žalostna, ker nisem Parižanka. Moje stanovanje bi dišalo po starih knjigah, maslu, listnatem testu in No. 5. Na večer kot je današnji, bi zalivala rože in se s cigareto v ustih nagibala skozi okno. Imela bi zbirko cabernet sauvignonov in on in jaz bi nosila espadrile in trenč celo poletje. I'll always have Paris.
Tudi Makedonka bi bila rada, temne polti in temnih dolgih las, s svojo čredo ovac bi vsak dan polzela po zelenih gričih in vdihovala redek zrak. V družbi šarplaninca bi strmela v zasnežene vrhove in si potiho momljala Ja izlezi stara majko. Vsakič, ko bi spekla dišeč kruh, bi me oče z raskavimi rokami pogladil po mojih hladnih licih, moje srce bi bilo polno. Ohrid te sakam.
Bosanka sem, ampak nisem "ono pravo". Zato sem žalostna. Ker v omari ne hranim narodne noše, ker ne nosim priglavk, ker ne pečem pite in nisem htrih in bistrih misli. Imela bi črno ruto v spomin Kraljici Katarini, moj moški bi delal v Nemčiji, jaz bi pa s "komšinicami pekla kafu i mezila baklavu". Jebo zemlju koja Bosne nema.
Nocoj sem Ljubljančanka. Odpravljam se spati, sama. Nikoli nisem znala biti sama. Zmeraj me je bilo strah, zato me starši kot deklico skoraj nikoli niso puščali same. Ko sem bila stara sedem let, sem morala po pouku zaradi izrednih okoliščin ostati sama doma preden sem se odpravila na tečaj angleščine. Ponavadi me je eden od staršev pričakal doma in me pospremil na tečaj, tokrat pa sem se morala dočakati in pospremiti sama. Dobro se spomnim, da sem prišla domov, v prazno stanovanje, če bi se lahko, bi se 6 krat zaklenila, srce mi je tolklo, v zimski puhovki sem se ulegla v mamino posteljo, se z odejo pokrila čez glavo in trdno zaspala. Prespala sem angleščino, prespala sem strah in si ponaredila pogum. Tudi dandanes se počutim neprijetno, ko sem popolnoma sama. Dan še prenesem, noči pa se mi zdijo pretemne in nepredvidljive. Slišim šume po vodovodnih ceveh, brnenje hladilnika, ropot v 8. nadstropju, glasbo iz okoliških barov in avtomobilov. Spomnim se vseh grozovitih zgodb iz črne kronike in ne najdem niti enega samega razloga, da nocojšnja noč ni tista, ko me bo nekdo hladnokrvno razkosal in moje dele telesa odvrgel v Ljubljanico. Kar živahne so noči v mestu. Takrat, ko nisem sama pa slišim samo svoje misli, bitje mojega srca in njegov dih. Tako mirno zaspim. Ampak nocoj se bom po otroško pretentala, pod odejo sem nabasala nekaj blazin, sedaj pa moram samo še dvakrat hitreje dihati, da se bo zdelo, kot da sva dva. Lahko noč, Ljubljena.

Ohrid confidential

ali Kako potolažiti otroka:


Tata:

ada, dinko kaže da si na vezi

jaz:

ja

evo me

upravo je bilo glupi xyz na večeri

i naš mentor

Tata:

je li se šepurio kao paun?

jaz:

i rekao je mentoru da iduče godine kada bude birao takmičare napravi s njima IQ test

Tata:

na koga je to mislio, na cijelu tvoju ekipu?

jaz:

na cijelu da

Tata:

jesi li ti na ona njegova teoretska pitanja znala odgovore?

jaz:

tata ja sam bila u takvom šoku da nisam znala šta me ispituje, ali znala sam odgovore valjda, ne znam! možda i nisam!

Tata:

jesi li mu odgovorila?

jaz:

jesam, uh

ali u nekoliko pokušaja, razmišljala sam pa sam nešto rekla

uopče se ne sječam

al nije važno to, jer ja sad znam da znam sve odgovore koje me je pitao

Tata:

ok, bila si zbunjena, imala si tremu, sve ok, on je htio ispasti važan, što se ne pravi pametan u razgovoru s recimo Slavojem Žižekom?

jaz:

i rekao mu je nešto u smislu da njegovi fantki i punčke (to smo mi) nemaju pojma o ustavnom kazenskom procesnom pravu (to je njegova knjiga)

Tata:

kako je mentor odgovorio?

jaz:

ne znam, ali to nije važno

Tata:

ok, ne brini, neka ti to bude pouka, moraš puno više znati da se možeš odbraniti od takvih nasrtaja i nasrtljivaca, ja sam, hajd da se malo pohvalim, bio majstor

jaz:

ojoj

Tata:

šta ojoj

jaz:

da znam kakav si ti bio, ali ja nisam takva. ali ipak mi je krivo i žalosna sam

Tata:

zar još uvijek žalosna?

jaz:

pa sad da

Tata:

zašto?

jaz:

na koji se nivo spustio! zamisli!

Tata:

on se spustio, ne ti i tvoji kolege!

jaz:

on da

mi ne

mi smo studenti

Tata:

ok, neka ti ga ne bude žao, tip je snob, pokazuje mišiće djeci, to se ne radi tako, pa iako mislim da se on zapravo sveti, osvećuje svojim nekadašnjim kolegama na pravnom fakultetu.

hoće preko vaših leđa njima poručiti kako su loši učitelji, kako vas nisu naučili dobro, kako su počinili grijeh jer vas nisu natjerali da napamet, kao sveto pismo naučite njegovu knjigu. idiot!

tip je prozviždo, tvrdi da je svijet ovakav kakav je zbog pesticida, da su muški poženščeni, da su u predojdipovskom stanju, i tako to, ima fiks ideje, kažem ti prolupo, glumi ekscentrika, a šupalj

reci ti meni iskreno, je li te to tako pogodilo da si još uvijek žalosna, jesi li nakon večere plakala?

jaz

ma nisam plakala

ok sam

Tata:

malo si povrijeđena, rekao vam je da niste inteligentni, je li to?

jaz:

da to je to

Tata:

slušaj, ovo nije utjeha, neću ti citirati kanta immanuela, predug je citat, ali on otprilike kaže da ima ljudi koji mogu postati i akademici, predavati drugima ono što su drugi napisali, ali sami nisu kreativni, fali im malo zdravog razuma, mudrosti, to se ne da naučiti, ili imaš ili nemaš. dakle to što ne znaš nešto što su drugi napisali nije problem, problem je ako sam nisi sposoban nešto smilsiti.

ja znam da si inteligentna, kreativna, a to što ne znaš sve što su drugi napisali može ti biti i od koristi. svašta se piše

bolje je i ne znati nego znati gluposti!

u svakom slučaju inteligentna osoba ne bi se pravila važna i pametna pred učenicima, a xyz je upravo to učinio

pričat ćemo kad stigneš, ne uzimaj to k srcu, taj osebek uistinu nije neko do čijeg bi ti mišljenja o tebi i drugima trebalo biti stalo. tip ima funkciju, i nastupa se te pozicije, zato se vaš mentor tako boji. za svoje učenike, makar i ne bili u pravu, čovjek se mora boriti, ali ne osuđuj ga!

jaz:

nema veze

on me ne ljuti

Tata:

ljuti li te još neko ili još nešto?

jaz:

ne niko više

samo xyz

i zamisli na takmičenju iz europske konvencije on nas je pitao stvari iz one svoje knjige

Tata:

čuj, moj asistent, dr. leo šešerko, na prvoj godini faksa, slovenski nisam uopće razumio, pred cijelim razredom, dvjesto ljudi mi je, kasnije su mi preveli, nazvao glupim, usporedio s konjem, da, baš s konjem koji studira filozofiju, ja sam na hodniku, kasnije, da i on čuje rekao da će on mene još citirati. i citirao je. kad sam polagao ispit iz filozofije, on je bio izašao, nije me pratio, samo što se nije onesvijestio kad mu je profesor debenjak rekao da mi upiše osmicu. petnaestak godina kasnije, kad je ušao u politiku citirao ne moje novinske tekstove. a xyz je očito povrijeđen da njegovo remek djelo niko ne učio naizust. ako je remek djelo što ga kao udžbenik ne koriste na svim europskim pravnim faluktetima?

daj dušo, pusti kompleksaše, uzmi se svoga posla!

ako ti neko nanese uvredu, ako ti je nesklon, učini ti zlo, najbolje ćeš mu vrattiti uspjehom, ništa ih ne boli kao uspjeh ljudi koje ne vole, da ne kažem drugačije..

jaz:

ok hvala

več sam bolje

Tata:

ma daj, znam da te povrijedio, samo pokušaj s druge strane pogledati. misliš li da je on inteligentniji od tebe, pusti to što više zna, i tri put je stariji? ako misliš da nije od tebe inteligentniji, onda znaj da on već ne može ocijeniti koliko si ti inteligentna

jaz:

nije

Tata:

eto vidiš

moraš biti bolji da bi ocijenio slabijeg, manje nadarenog, nikad obrnuto

jaz:

uh, idem spavat, umorna sam. hvala ti! vidimo se u ljubljani, jedva čekam.

Tata:

ajde, laku noć

nedelja

Žaba

Ko sem bila majhna, sem si obljubila, da se moram do smrti naučiti govoriti nemško, igrati klavir in obvladati eno borilno veščino. Znam italijansko, všeč mi je Satie in če res močno stisnem kamen v pest, lahko koga resno poškodujem. Skratka, daleč sem od uresničevanja življenjske domače naloge. Vmes sem seveda tudi pozabila na obveznosti in se bolj posvetila Matiji, Martinu, Matku, Žigi, modrim senčilom, barvnim maskaram,  prenizkim kavbojkam, neocenjeni biologiji in fiziki. Smešno je, kako se vsako leto sebi zdim na vrhuncu zrelosti, in gledam nazaj, berem blog, to sem otročja jaz, od kod potreba, da se razgaljam, da pišem o neumnostih, s slabo dikcijo, kupom slovničnih napak, in poglej me, že spet delam isto, ampak tokrat se nasmiham sama sebi, kako sem zrela letos, lepše pišem in več veljam. Enajstega aprila prihodnje leto imam zmenek z današnjo sabo. Prinesem si ukradene rože in Milko. Do takrat pa malce živim, da bom lahko nekoč pripovedovala kratke zgodbice. Ko sem si zadala nalogo vseh znanj in veščin, sem bila zaljubljena v Ivora. Ivor je imel goste črne lase in igral je tenis. Živel je v majhni hišici s svojo družino. Pred hišico je bila velika magnolija in dobro se je videla skozi okno babičinega stanovanja. Babica mi je naredila kakav, jaz pa sem ga počasi srkala z okenske police in ure in ure strmela v Ivorjevo hišico. Ko je igral tenis, sem se tudi jaz igrala nekje v bližini. Skakala sem gumitvist s svojimi zagrebškimi prijateljicami, nabirala sem marjetice in polže, oblečena v sintetične mavrične kolesarke, še brez podočnikov in s palmo na glavi. Le kako me Ivor ne bi ljubil. Nekoč je s kredo napisal svoje ime na pločnik pred hišo in jaz, lisička, sem napisala svoje ime zraven njegovega, seveda, na skrivaj. Včasih me je gledal, ko se je vračal s tenisa, vlažne lase je imel, jaz sem sanjala o poroki in odštevala dneve. Nihče ni vedel, da sem samo njegova, dobro sem skrivala, vsaj mislila sem tako, dokler ni babica nekega dne zakričala iz kuhinje, naj se vendar že odlepim od balkona in neham buljit v "kuću onog malog" in pridem na kosilo. Osramotila me je, ni mi bila več ljuba, kako je v trenutku zmanjšala pomen zgodovinske romance do velikosti grahovega zrna. Gnilega grahovega zrna. Babi, babi! Ampak tako močna veza je tudi takšno ponižanje preživela in se samo ojačala. Naslednji dan je Ivor igral tenis, bila je topla poletna noč, Dinko, bratranec in jaz smo sedeli v travi, čakala sem konec treninga, da se bova spet srečala in si v pogledih izmenjala besede večne zaobljube in naklonjenosti. Ivor se je približeval, s svojim očetom je bil, morala sem opozoriti nase, da me ne bi spregledal, zato sem hitro ujela žabo in jo s ponosom začela kazati svojemu občinstvu, dvema petletnikoma, ki sta se glasno zgražala, Ivor pa je šel mimo mene, kot da ne obstajam. Jaz pa z žabo v roki, ki sem jo ujela samo zanj, strmim vanj, gledam kako odhaja in se ne ozira. Potočila sem solzo, nagnala Dinka in bratranca domov, kaj onadva vendar delata zunaj, na živce sta mi šla, saj sta bila kriva za vse hudo, kar se je tisti trenutek zgodilo v vesolju, uboga otroka. Ivor in njegov lopar sta počasi izginila v temo, polizala sem solze, ki so se stekale v usta, odložila sem hladno vlažno žival, si obrsala roke ob majico in odšla domov. Tudi Ivorjevi lasje so za zmeraj postali žabje hladni in vlažni.

nedelja

Divji ringlo

Letos praznujem Valentinovo. Včeraj sem preživela navaden sobotni absolventski ljubljanski februarski večer ali po domače pub surfing, čeprav je šlo samo za dve stalnici, Bikofe in Žmauc. Nujna oprema je vlažen zrak, cigaretni dim, parfum, polni kozarci, zmrznjeni prsti, moški glas, banalni klepet, in lahko noč. Sladke rosno mokre sanje. O moji ljubljeni Ljubljani. Obožujem jo, predana sem ji, ne pljuvam po njej in občudujem vse lepo v njej. Pomladni teden me je prebudil, znova sem se zaljubila, v iste tlakovce in v isto vodo. Ne morem mimo spominov, ki me vežejo na ulice, zgradbe, tukaj sem odrasla in postala jaz. Ko sem se v soboto zvečer peljala, sem šla po Zaloški, mimo Fužin, mimo mojega zadnjega, predzadnjega, predpredzadnjega in predpredpredzadnjega doma v moj novi dom. Veliko sem se selila. Nostalgično sem se ozirala skozi okno avtomobila, vsak košček betona poznam, slepa bi našla vse skrite kotičke v naselju, toplo mi je bilo pri srcu, kot če bi žvečila le zrak in čutila vsako drobtino babičinih piškotov v ustih. Čez en mesec se bodo drevesa pred blokom na Preglovem trgu 1 in 2 razcvetela, čudovito bo, zagotavljam, četudi bo trajalo le kratek čas. Takrat bo vsaka vestna gospodinja z omenjenih naslovov odrezala vejo ali dve in si okrasila kuhinjo. Čez pet mesecev bodo na istih drevesih zrasli plodovi, podobni slivam, otroci jih bodo glodali, čeprav bodo kisli in neokusni. Čez manj kot eno leto bo hrib zasnežen, otroci se bodo sankali, pubertetniki jim bodo nagajali. Čez pet let bodo otroci z balkonov metali vodne balone mimoidočim na glave. Peš bodo hodili v osnovno šolo, od doma se bodo odpravili natanko 7 minut pred začetkom pouka. Čez deset let se bodo vozili z avtobusom številka 20 na poljansko gimnazijo. Želeli si bodo, da bi bi bili doma v centru mesta. Življenje se jim bo obrnilo na glavo, nihče jih ne bo razumel, oni pa ne bodo hoteli razumeti nikogar. Slabe ocene, neopravičene ure, neprespane noči, neuslišane ljubezni, prepiri s starši... Čez šestindvajset let se bodo peljali skozi Fužine domov za Bežigrad, mimo blokov in dreves, komaj bodo čakali, da se spet razcvetijo. Želeli si bodo doživeti vse še enkrat, ali pa vsaj spomniti se vsake malenkosti, ki jih je oblikovala v osebe, ki so. Zato sem rada iz Ljubljane, zato ker sem zrasla z njo in zato ker uživam z njo. Ker so ljudje, ki jih imam najraje, iz Ljubljane, in ker je vsako leto drugačna. Ker se v Ljubljani noro zabavam, dobro jem, malo študiram, veliko berem, kvalitetno spim in ker vsako leto spoznavam druge ljudi, ki so prišli v Ljubljano. In ker nekateri odidejo iz Ljubljane in se vrnejo (!) in ker tudi jaz včasih odidem in se vsakič vrnem. Z vsakim odhodom in prihodom spoznavam sebe in Ljubljano bolj. Še zdaleč pa naju ne poznam dovolj dobro. Do konca življenja imam čas, da nama pridem do dna.

Hiša ga je rešila

Letos se je že tretjič stemnilo. Všeč so mi nova leta, novi začetki, nekakšno opravičilo za vse, česar nisem še storila in za vse, s čimer nisem bila zadovoljna. Tega je ogromno. Ampak naj se pohvalim, da sem v preteklem letu tudi marsikaj naredila, za druge in zase. Zase malo več. Fakultetne obveznosti se postavljajo na noge in kletvice v zvezi z njimi sem znatno omejila. Številčno in po kvaliteti. Saj poznate tiste sočne, izjemno domiselne, bosanske kletvice. Verjetno jih ne uporabljam v tolikšni meri tudi zato, ker me ne obkrožajo več vsakodnevno. Me pa zelo veseli, če mi kakšna uide in se sploh ne zavedam, da jo poznam, se mi je pa nezavestno vsidrala v spomin, največkrat, ko je mami norela v kuhinji ali na cesti, in sva se Dinko in jaz krohotala, ker mami pač ne sme tako govoriti pred otroci. Miljenko Jergović je zapisal, da bosanska domiselnost in duhovitost, ko pride do kovanja psovk, nima meja. Še posebej zanimiv je razvoj določenih večbesednih kletvic, njihova prilagodljivost tehnološkemu napredku in družbenim/političnim spremembam. Nekoč ti jebem Titu, primitivne gospodinjske aparate (fritezo, mlinček za kavo), danes pa druge politične akterje (pri nas doma npr. Dodika, EU in črne voditelje zahodnih evropskih držav, ampak tukaj je možno nešteto variacij, odvisnih od političnega prepričanja in kreativnosti) ter aparate z elektromagnetnim valovanjem. Moj oče je celo nadgradil kletvice, in sicer tako, da se razjezi (na Dinka največkrat), si izmisli kletvico (ali pa kar uporabi svojo najljubšo Sunce ti žarko...) in potem se fizično znese nad neko stvarjo. V preteklosti so bile te stvari najpogosteje izdelki za mobilno telefonijo in ročne ure z zelo sumljivim poreklom. Dinko je namreč verjel, da ima podjetniško žilico in se je pogumno odpravil v menjavo blaga v sosednji blok, ter domov prinesel rabljene mobilne telefone, baterije, polnilce... Moj oče, poštenjak, ni nikoli maral takšnega 'ciganluka', Dinko se pa ni zavedal svoje naivnosti, saj je bil zaslepljen s fužinsko ideologijo 'več mobitelov imaš, več veljaš', zato je velikokrat prišel domov z veliko slabšim telefonom, kot tistim, ki ga je imel prej. Hja, trgovina je kompleksna branža. Oče tudi ne spada med najbolj tolerantne ljudi in tako nikoli ni dopuščal, da bi se njegovi otroci klatili po blokih ter domov prinašali tuje reči. Njegov sarajevski temperament je v takšnih sitacijah pripomogel k treznemu ravnanju. Ker Dinko nikogar ne uboga (t.j. dejstvo), se tako tudi ni odzval na očetove pol prošnje pol grožnje, da se znebi sumljivih izdelkov ter domov prinese svoje stvari. Oče je arbitrarno zagrabil mobilni telefon ter ga z vso močjo zalučal čez balkon. Takrat smo živeli v bloku. Iz našega stanovanja je letelo veliko stvari. CD-ji, ure, polnilci, telefoni... Nekoč je vrgel svoj lastni mobilni telefon. Ne spomnim se zakaj, mislim pa da mu ga je Dinko pokvaril, ko ga je imel v začasni uporabi, medtem, ko je bil on brez svojega telefona, verjetno zaradi kakšnih nepričakovanih zapletov v blokovski menjavi blaga. Oče ni bil zadovoljen, kako je Dinko s telefonom ravnal, zato se je, iz hude jeze in razočaranosti v sinovo nespoštovanje tuje lastnine, odločil znebiti telefona po najhitrejšem in najbolj efektivnem postopku. Ta pripetija ima simpatičen konec. Oče se je naslednji dan zavedel, da telefon vseeno potrebuje, zato ga je odšel ven iskat. Telefon pa je bil pokvarjen. Nekaj let je tako ležal v predalu, oguljen, opraskan, izkrivljen, in nekega dne se je oče odločil, da vseeno potrebuje mobilni telefon. Vzel ga je iz predala ter ga popravil. Še dandanes ga uporablja. Eno od pravnih načel je, da se ni možno pravdati o stvari, katera ne obstaja. Iz izkušenj vem, da v praksi to načelo deluje. Oče ga je dosledno izvajal tudi v prepirih glede hrane. Če sva se Dinko in jaz skregala zaradi zadnjega koščka kolača, je le-ta letel v koš za smeti. Mama se je zmeraj s solznimi očmi držala za glavo, midva sva pa vzajemno sovraštvo združila ter ga usmerila do očeta. Danes več ne živijo v bloku in metanje stavri skozi okno bi bilo nesmiselno, celo smešno, tega pa si noben izvršitelj pravnega načela ne sme dopustiti. Jaz sem v bloku in ne vem, če to kaj pomeni. Vem pa, da je temperament deden.