14. jun. 2011

Za in proti in nič

Preživljam dneve pod vprašaji. Postavljam si zelo poenostavljena eksistencialna vprašanja, na katera verjetno sploh ne obstajajo odgovori, vendar si tega ne priznam in se zato blazno razžalostim, ko si nanje ne znam odgovoriti. Začetek poletja, ki ima okus po prekisli topli limonadi, mi v resnici prija, ravno zaradi tega, ker so vremenske razmere identične tistim v moji glavi in duši. Blisk, ploha, sonce, veter... nočni počitek in nov dan. Kot nalašč se družim z ljudmi, ki imajo podobne težave kot jaz, z namenom, da si vzajemno pihamo na dušo in se lažno podpiramo v brezizhodnih situacijah takoimenovanih "ne morem dokončati študija, ker me ne zanima dovolj, da bi se potrudila, diplomirala in ubrala eno izmed dveh poti: a) da bi opravljala monotono in rutinsko pisarniško delo v pravni službi podjetja X na Brezovici (to je v primeru neambicioznega skoka  na Zavod za zaposlovanje, kjer bi našla zaposlitev za določen čas po večmesečnem tarnanju o elitizmu študija prava, prefinjenosti diplomiranih pravnikov in krivci, ki se mi godi, za kar je seveda kriva naša zavožena država, ampak konec srečen, vsi srečni, pod blazino bi tiščala pogodbo o zaposlitvi in vsakič ko bi streslo Japonsko ali bi se kje razlila nafta, bi svojo kopijo pogodbice poljubila in se v nebo zahvalila, da sem tista srečnica, kateri je za zmeraj prizanešeno vse hudo tega sveta ali b) da bi odmislila načrte o potovanju po Mehiki, šiviljskem tečaju, ležernim večtedenskim počitnicam v Istri, učenju ruščine in počasnemu prebiranju ruske literature in bi se v popolnosti posvetila preučevanju prava človekovih pravic, vsaka moja celica bi bila do skrajnosti okupirana samo z eno mislijo, kako priti do Strasbourga in se tam usidrati. Nimam moči. Sem lena in ambiciozna. V zadnjih dveh letih mi je uspelo, kar staršem ni v petindvajestih, razvadila sem se do stopnje perverznega brezdelja, prostituiram se po spletnih skupnostih, trapasto študenstko delo me samo ločuje od kraljične ulice, planiram dopust od počitnic in pri vsem tem sem izpilila nekaj prvorazrednih različic izgovorov, katere hinavsko podtikam staršem, ko se dotakneta teme izpitov, da se mi na koncu še opravičita, ker sta brezglavo odprla to bolečo temo. Mesec gre h koncu, pada vlada, nisem šla na referendum, ker nisem bila, tako kot vsi, za, ali pa, tako kot vsi ostali, proti. Moti me premalo možnosti za odločitev oziroma ponudba dveh izjemno slabih možnosti, posutih z neizbežnim ščepcem krivde, ne glede na volilčevo izbiro. Na lastni koži, kjer se jasno vidi, da sem hči radikalnega anarho-liberalca, pa to čutim kot podcenjevanje mojih državljanskih pravic in sposobnosti, da se optimalno odločim za kakovost lastne usode. Zdi pa se, da je moj mini možganski ustroj podoben vladnemu in da sem si tudi sama postavila samo dve neumni in ekstremni poti po koncu študija, zato se očitno ne odločam za nobeno in raje čakam na pametno politično potezo, da dobim dober zgled in morda kakšno idejo.