10. dec. 2010

Ščepec domotožja v goveji juhi

Težko prenašam spremembe, tudi tiste na boljše. Lažem sebi, drugim pa še bolj, da imam neverjetno sposobnost prilagajanja okolju, novim ljudem, novim dnevnim ritualom, novemu sostanovalcu... Od vsega naštetega je edino neverjetno to, da se pri svojih šestindvajsetih sploh ne poznam, in še huje, da precenjujem svojo čustveno inteligenco. Navadna miš sem, kot tista majhna bela miš, ki živi v moji bivši hiši z mojimi bivšimi sostanovalci. Tista podarjena miš, ki sem jo velikodušno ponujala naključnemu dobrovoljcu, ljubitelju majhnih glodalcev s krvavimi očmi. Toliko na znanje, ta miš se je izkazala za pravo malo gospodinjo, kuha, pomiva in sesa, lahko vam je žal, da je niste vzeli. Oh, kako jih pogrešam, moje družinske člane. Kako lepi ljudje so, kako dobri, potrpežljivi, širokosrčni... Naj vam povem kratko grozljivo zgodbico. Bilo je novembra, natanko pred desetimi dnevi, ko sem dokončno zapustila svoj brlog. Doma ni bilo nikogar, le Dinko in miš hruška (tako ji je ime, ker je njena oblika telesa dobila nenavadno obliko hruške v zadnjem mesecu, verjetno, ker sva jo Dinko in jaz hranila z ostanki marmornega kolača in s suhimi slivami, kar je morda čudno vplivalo na razporeditev maščobe po njenem telescu). Jaz sem odvihrala, ko je Dinko še spal, zadovoljna, novim zmagam naproti, počutila sem se odpadniško in čutila sem močne sunke vetra iz Kavkaza, ki so pihali po Zaloški cesti direktno v moje srce in mi šepetali vzpodbujajoče besede, kar mi je dajalo še boljši občutek glede mojega odhoda. Občutek, da lahko vse, da je napočil moj čas, vrhunec samostojnosti blablabla, ki se je kot balon napihnil, jaz sem z njim poletela na Glavarjevo, zložila sem svoje pajkice in najkice v omare, skuhala čaj, odprla radiatorje, se podrsala po parketu in zaživela. A le za kratek čas. Balon se je zmanjševal vse do torka (minili sta torej dve noči zdoma), ko sem se zbudila sama, zmedena, tujka v lastni koži, v tujih rjuhah, še džezva za kavo se mi tisto jutro ni prilegala v dlan, pogled skozi okno na čudaške strehe čudaških hiš od čudaških ljudi, nikjer Ljubljanice, nikjer rac, nikjer dimnika toplarne. Radio Študent in zvoki medicinskih pripomočkov, katerim oni pravijo glasba za torkovo jutro, stiskalo me je v želodcu, obsedela sem na wc školjki nekajkrat v eni uri, občutek sem imela, da bom izbruhala še tisti majhen ostanek duše in da bom ostala tako prazna v praznem stanovanju, kjer bom navsezadnje tudi umrla sama, medtem, ko se v mojem bivšem domu peče pita, Dinko zbira kovance za stave, oče posluša radio od gledanju televizije in igra šah z računalnikom, mama pa brusi stekla za očala z eno roko in polni sarme v drugi roki. Zmogla sem toliko moči, da sem se očedila, obrisala ogaben madež samosmiljenja s svojega obraza ter odšla na avtobus Domov. Prišla sem pod krinko dvigniti položnice in vzeti svoj zeleni čaj ter depilator, ampak v resnici sem se trgala na notri, kolena so se mi šibila in zvonilo mi je v glavi. Balon je počil, ko je mama predme položila krožnik z govejo juho. Planila sem v jok. V prvovrstni otroški hlipajoč stok. Starševsko sočustvovanje je preseglo meje dobrega okusa, jaz sem v tem živalsko in brez zadržkov uživala. Prepustila sem se toplini in ljubezni doma kot nikoli doslej. (Vzemimo si čas za katarzo).
Vrnila sem se v svoj novi domov. Počasi in previdno sem začela spoznavati vsak predal, vsako ploščico, zvok wc splakovalnika in hitrost drsnih vrat. Ne prehitevam svojih misli, spim napol budna ter označujem vsak kot. Spoznala sem nekaj golobov, dreves, vozni red avtobusa 14 in verjetno še kaj. Zaenkrat postaja najin novi dom vse bolj topel, ne vem ali je to zaradi vse močnejšega ogrevanja lokalnega dobavitelja toplote ali pa je to zaradi naju.

26. okt. 2010

Kjer je dim,...

Dinko kadi. Dolgo časa se je skrival, medtem ko mu je iz ušes uhajal dim. To ne bi bil noben problem, če mati ne bi bila prepričana, da kajenje vpliva na njegovo kilažo. Njegova kilaža, najlažje izmerjena in izražena v dekagramih, je po maminih besedah huda in resna bolezen, s cigaretami pa Dinko svoje bolezensko stanje samo še slabša. Naj omenim še, da se svoje mamice iz otroštva spomnim kot ženske z blond trajno pričesko, rdečimi dolgimi nohti in s cigareto med prsti. Zdaj že dolgo ne kadi, ampak zgodilo se ji je to, kar se zgodi vsem ozdravljencem, postala je pasivno agresivna do vseh kadilcev, dim jo kar naenkrat moti in cigarete so sinonim za morilsko orodje. Enako kot novopečeni vegetarijanci, ki sovražijo meso bolj kot fašiste, politični spreobrnjenci, ozdravljeni narkomani, novonastali fanatični verniki.... Zaradi maminih prepričanj, Dinko ne sme doma kaditi. Zaradi Dinkove neposlušnosti in trme, Dinko kadi doma, v svoji sobi, naskrivaj. To nas vse jezi. Dinko je namreč otrok in nima kaj dosti pravic v naši hiši. Jaz sem tisti otrok, ki je nekako uspel prepričati starše o svoji uspešnosti in intelektualnih ambicijah, da sem si izborila veliko pravic, verjetno tudi pravico do kajenja, če bi seveda kadila. Oče je pa pač oče, človek vladar, moški tiran, glava družine, strastni kadilec, ljubitelj hercegovske škije, ki sme kaditi doma. Pri nas je torej še zmeraj čutiti tisti čudoviti jugoslovanski "kancelarijski" vonj, ki je po letu 1990 magično izginil iz puritanskih slovenskih domov in so ga nadomestili osvežilci zraka. Kot novopečena Slovenka sem tudi jaz pristašica vonja po alpskih dolinah, provansalskega cvetja in babičinega vrta. Ampak do danes nisem vedela, da bolj kot to ljubim jutranji vonj močne turške kave in dima prve zvite cigarete. Tega očetu nikoli ne bi priznala, saj se vendar stalno jezim in kričim, da je kajenje butasta razvada, da je nezdravo, da mi smrdijo oblačila... Če bi mu to priznala, bi bila večna poraženka v vseh najinih verbalnih vojnah. Amapk ne glede na vsa prerekanja in moje histerične izpade, moj oče tako začne svoj dan, zraven še pripomni, da ni naključje, da sva Hitler in jaz rojena 1 dan narazen. Hm. Trenutno je na svojem kreativnem dopustu na morju in njegove jutranje rutine ne voham že dva meseca, danes pa je Dinko naskrivaj začel svoj dan tako kot oče. Zadišalo mi je po ojdipovem kompleksu. Ugotovila sem, da me najbolj jezijo tisti, ki jih imam najraje, in da najbolj pogrešam tiste, ki me najbolj jezijo. Now you figure it out!

16. okt. 2010

L

Po petih urah spanja sem se zbudila neizmerno žalostna, z ogromno luknjo v duši. Sedem let nazaj sva šla v park Tivoli, zrak je bil hladen, držala sva se za roke in imela sva prepotene dlani, dolgo časa sva vadila sprehode drug ob drugem, v vseh izložbah sem si ogledovala novonastalo dvojino, nisem mu mogla blizu, otrpnila sem vsakič, ko sem začutila njegov dih na mojem obrazu, težavo sva rešila z buteljko vina, poljubila sva se, določila sem dan začetka nečesa lepega, včerajšnji dan. Storila sem napako, ko sem sama, neodvisna, proslavila sedmico do sedmih zjutraj, stisnilo me je ob polnoči, skoraj sem se zadušila. Uživam v svoji samostojnosti, ne maram razlagati o zaupanju, o predanosti, še manj ljubim neme očitke, najmanj pa čestitke. Takole gre: "Opa, ti takole sama, kje je mož, čestitam, 7 let praviš!?" Poleg tega dobim zraven še gratis mehek dotik mojih las, jaz pripomnim, da nič ne vidim skozi goščavo na čelu. Predvidljive misli mi gredo skozi glavo, spet sem razočarana nad trivialnostjo pogovorov in nad lastnimi pričakovanji o svežini človeških umov. Perspektive pijanih noči! V ihti sem odšla domov, utopila sem svojo žalost, ki je proti jutru priplavala na površje, dodala sem ščepec samopomilovanja, krvav pljunek in grenko solzo. Zaspala sem v nogavicah, odeta v volneno jopo, nastrojena proti Ljubljani, K4, sebi, hrepeneča po drugačnem večeru, ki se ni zgodil. Vse bi bilo drugače, če se datum ne bi ujemal, in ne glede na vse poskuse, da ignoriram osladne obletnice, poljubčke in kičaste ljubkovalnice, sem si še bolj škodovala. Spravila sem se v situacijo, kjer si mazohistično dokazujem, da sem odrasla. Če bi bila odrasla, bi bilo to nepotrebno. Zdaj se oživljam, zbujam, srce mi tolče, ljubim ljubiti njega. Ljubim, kako spoznavam globino svojih čustev na nenavadne načine, všeč mi je, da to delam sama, se malce trpinčim in njemu postrežem z izpiljeno verzijo

Je t'aime

29. sep. 2010

Dear Diary

Zares bi morala spati, imam rdeče veke in raztrgan prsni koš od kašlja, ampak ne morem sanjati, obračam se budna v nočni mori, kjer čas polzi, jaz pa čakam kot na kakšni plaži, zleknjena in popolnoma neobremnjena, pokrita s flis dekico, sprašuejm se, če bo mami opazila, ko jo bom odnesla v novo stanovanje...Blog spi in verjetno bo še nekaj časa tako, ker preprosto ne zmorem iz sebe iztisniti nobenega hudomušnega spomina ali romantične pripovedke. Moje hišne zgodbe se končujejo, rojevajo se stanovanjske zgodbice, manj akterjev, moški in ženska, mlad par, najstniška preteklost in veliki upi. Želim si mirnih noči, ker spim kot zajec, vse slišim. V familiji Pište Hufnagela (lik iz češke risanke Miazgovci; od kadar pomnim, imenuje oče našo družino tako) živijo nočne ptice, ki motijo moj zajčji spanec, lahko rečem, da sem kronično neprespana odkar sem se rodila, verjetno me je mama rodila v nepravem trenutku, ko sem morda trdno spala...Ampak spanec ni edina težava, ki me tare pretekle dni. Postala sem absolventka. Lotevajo se me alergije, ker odlašam z izpiti, diploma lebdi nekje med Saturnom in Uranom, jaz lebdim nekje v Ljubljani, vročična in ogorčena, opravljam bedasto študentsko delo. Silim se v optimizem. Saj je vendar september, zmeraj se mi je zdelo prav, da bi novo leto praznovali jeseni. So novi začetki, nove šole, službe, ljubezni, hiše, barve in volitve. Tudi jaz sem nova, prerojena iz poletne pubertete prihajam sama sebi naproti, si žugam s prstom, viham nos, pljunila bi si v obraz, ker sem sinonim za lenobo in lenoba je sinonim za me. Govorim o univerzitetnih obveznostih, ker za vse drugo imam čas. Kopljem v rudniku, rešujem polarne medvede in se učim jadranja, vse to namesto upravnega prava. In upravnega spora, in upravnega postopka. Naj se gredo solit. Lažem si, da imam nujnejša opravila, pakiram poceni h&m majice, toaster, skodelice, mamimo marmelado, likalnik za lase. Same diplomatske reči, nimam časa za šolo. Jaz odhajam, siromašna in obogatena, tukaj puščam ljudi, ki so me vzgojili, naj se znajdejo brez mene. Upam, da se bom jaz brez njih. Še dobro, da je oče na morju in ne bere mojih neumnosti, lahko mu ukradem nekaj knjig, on ima zares najlepšo zbirko, ki sem jih kadarkoli videla. Še dobro, da je mama v Zagrebu in ne bere mojih neumnosti, lahko ji ukradem pekač za torto. Še dobro, da je Dinko tukaj, da ne morem jokati. Bilo bi me namreč sram. I'm a big sister! Velike sestre odhajajo ponosno in brez solz.

19. sep. 2010

Smrti

S tistimi, ki ne umrejo naključno, so pa stvari takšne: s prerezanimi žilami umirajo ženske in homoseksualci, naboj v glavo si izstrelijo vojaki in grobijani, s tabletami se pokončajo igralci in romantiki, v srce si streljajo nestrpneži in nevrotiki, obešajo se neobveščeni in perverzneži, z mostov skačejo častihlepni in slabiči, s streh in visokih nadstropij skačejo obupani in teoretiki.

Miljenko Jergović, Sarajevski Marlboro

14. sep. 2010

Ljudje in kolesarji

Malo o ljudeh. O hitreje premikajočih se ljudeh. O navadnih kolesarjih in veleumnih policijskih kolesarjih. Obstaja svet, v katerem živijo kolesarji, tisti gologlavi in tisti zaščiteni pred vsemi pretečimi cestnimi nezgodami. V kolesarskem svetu imajo čelade približno tak pomen kot diptrijska očala v prvem razredu osnovne šole, nekako si del skupnosti, na skrivaj se ti pa posmehujejo. In enako kot so slabovidnega osnovnošolca starši prisilili in ga po vsej verjetnosti psihično zmanipulirali, da nosi očala, je s čeladami podobno, no vsaj zdi se mi tako. Kolesarji s čeladami gredo mimo navadnih ljudi na kolesih nekako vzvišeno, mislim, da se kateri celo vzdignejo nad površino zemlje in zalebdijo za nekaj trenutkov. Tako varni so v svoji lupinici in vsi želijo, da to opazimo (se morda celo zamislimo nad svojo brezbrižnostjo), če temu ni tako, zakaj torej ne delajo prozornih čelad, da ne bi bilo tako očitno? Medtem, ko "čeladarji" lahkotno poplesujejo po cestah, se jim ljudje s plapolajočimi lasmi posmehujemo, seveda ne iz žlehtnobe, ampak preprosto ker izgledajo bebavo. Posebna vrsta premikajočih se ljudi, so pešci, ljudje, ki se požvižgajo na dosežke transportne tehnologije in še zmeraj uporabljajo svoj par nog kot edino sredstvo premikanja. Z njimi smo si bližje kot z ljudmi v oklepih (beri avtomobilih), med nami je namreč samo zrak. Ta zrak zna biti včasih zelo napet, včasih pa samo napet. Mislim, da je to odvisno predvsem od širine pločnika, obstoja kolesarske steze, tudi od števila pešcev, še posebej, če hodijo v vodoravni formaciji, kot so največkrat postavljena  mlada dekleta iz obrtniških srednjih šol, ki se tako rada pod roke primejo in ustvarijo nekakšno pisano ritasto gosenico, ki je v napoto okolju prijaznim kolesarjem. V evolucijskem smislu smo kolesarji le bolj razviti pešci, tudi nas poganjajo samo noge, in mislim, da je prav to, kar moti pešce, mi skupaj tvorimo še tisto majhno skupino gibajočih se ljudi, ki ne povzročajo izpuhov in zato si želijo poenotenja, da bi šli lahko v skupni boj proti štirikolesnikom. Ampak kolesarji smo prebrisani in vemo, da bi nam pešaki povzročili samo izgube na bojišču, zato pa imamo stanje takšno kot je. Kolesarji se vozijo po Čopovi, zvončkljajo s svojimi veselimi zvončki in vlivajo strah, trepet v pešce ter s tem povzročajo še večje sovraštvo enih do drugih. Potem so tukaj še avtomobilisti, naši naravni sovražniki z veliko boljšo municijo, v paralelnem svetu so vozniki Rusi, kolesarji smo Čečeni. Ta vojna bo trajala toliko dolgo dokler ne izčrpamo vseh zalog nafte, zato na to temo ne bom izgubljala besed, raje si odprite kroniko na portalu 24ur. In zakaj so rezltati cestnih dvobojev tako črni, je verjetno zato, ker v vojni ni pravil oziroma, če že so, jih toliko časa kršimo, dokler nismo kaznovani, s poškodbo ali z globo za prekršek. Tako se je končala tudi moja bitka z vsemi prisotnimi na Trubarjevi ulici v nedeljo zvečer, v resnici je bilo že ponedeljkovo zgodnje zgodnje jutro, ko sem počasi in previdno brez kaplje alkohola v krvi (da kdo ne bi mislil, da štejem alkoholizirane kolesarje med ta navadne, te so namreč bližje kaskaderjem ali anarhistom kot nam) polzela po cesti in ogrožala mačke, ker je moje kolo brez luči. Genialni policist, za katerega ne verjamem, da je bil v prejšnjem življenju, ali pa v kateremkoli drugem, nevrokirurg, je ocenil, da predstavljam ogromno pretnjo vsem mimoidočim (med nami, na celi poti do doma sem srečala dva klošarja, ducat potomcev priseljenih Južnih Slovanov v svojih "batmobilih", ki se premikajo hitreje od svetlobe in nekaj taxijev) in me oglobil za 80€. Jasno, jaz sem namreč tista, od katere so "batmobili" bežali tako hitro.

28. avg. 2010

Boys will be boys, girls will be stupid

Curb your enthusiasm, sezona 2, del The Massage. Larry Davida po končani masaži vpraša maserka: "Can I finish you?" Larry pritrdi, nezavedajoč se, kaj ga čaka. Maserka ga začne manualno zadovoljevati, on jo prekine. Sledi scena, kako se o tem pogovarja s svojimi moškimi prijatelji, ki se vsi čudijo, zakaj jo je prekinil. Tudi jaz se čudim, tako navajena sem, da je to del naše kulture. Fantje so pač taki. Punce pa pač toleriramo marsikaj. Brala sem nekakšen članek o psiholoških vidikih moških možganov, ko zagledajo golo žensko telo, o hormonih, ki se sproščajo, o kratkotrajni vzburjenosti, kateri ne morejo uiti. Zaključek je tak, da smo si različni, da ženske moških ne moremo in ne smemo spreminjati. Fine with me! To ni nobena znanost. Ampak, ko gledam naokoli in se zavedam, da skoraj vse moje prijateljice fantom dopuščajo veliko več kakor sebi, in da sem tudi jaz ena izmed teh, me to pripravi do bruhanja. Odurna katoliška miselnost zasidrana v moji podzavesti! Kdo mi je to storil, ker vem, da tega nisem prinesla od doma, pri nas doma imamo neke vrste matriarhat, mama je glavna, vozi avto, plačuje položnice, hodi v trgovino, z očetom gresta na morje, kadar ona reče, skratka ona nosi hlače. Pa ne, da ima oče žensko vlogo, je pač malo bolj nežne narave, trenutno veliko piše, ima rad živali in otroke, nabira zdravilna zelišča...Od žalosti je napisal tudi pesem našemu pobeglemu/umrlemu mačku. Torej nisem bila tako vzgojena, ampak v sebi imam še zmeraj nek korektiv, kako ravnam ob malce preveč pregrešnih mislih. Takrat bi se poškodovala, kaznovala, bila bi majhna in zatrta. Zrela sem za nuno. In zares sovražim to. Sedimo za mizo, pijemo kavo, natakar je privlačen, sporazumemo se in ena doda: "Ja kaj? Saj fantje to stalno delajo, lahko tudi me..." In tako je vsakič, ko pogovor nanese na lepe moške. Opravičimo svoje misli s tem, da to delajo tudi naši moški. Ukinjam ta opravičila, zavestno jih globoko obsojam in dopuščam svojim očem počitek na neznanih frajerjih. Sploh ne nameravam z nikomer pobegniti na motorju, deliti postelje ali si pošiljati vroča sporočila. Ne, to me zanima, ne zanima me, kaj ti frajerji radi jedo, kakšno glasbo ali filme obožujejo, nič, vseeno mi je, važno je samo, da so, najraje vidim, da so tiho in obstajajo. Skozi glavo mi drvijo feministične misli in prvič čutim, da takšna enakopravnost veliko obeta.

13. avg. 2010

שָׁלוֹם

"Ako se želiš udavati morat ćeš naučit ispeći pitu!"
"Ali ne udajem se za Bosanca, odnosno uopče se ne udajem! Šta će mi pita?"
"Svaki muškarac će te izbaciti iz kuće, ne budeš li mu znala pite spremit'. Kontaš?"
"Kontam. Ajde naučit ću kad je to toliko važno..."
Naj mi bo. Povečala si bom vrednost v kuhinji. Ker zdaj sem vredna NIČ. Vse, kar znam je, plesti, narediti odlične muffine, bolognese omako, ročno perem perilo, lepo likam, govorim italijanščino in zlahka rešim marsikateri dednopravni problem. Ampak brez pite nič ne šteje. Sploh v moji bosanski hiši. Nič hudega.
Ko sem na kolesu, nisem vredna skoraj NIČ. Oziroma, vredna sem približno kot Renault Clio letnik 98, po možnosti karamboliran. Passat, BMW, Range Rover...vsi so nad mano. Vozniki vedo točno ceno svojega žrebička in se temu primerno obnašajo na cesti. Ceneje je poškodovati moje telo kot poškodovati avto. Normalno, jaz sem prišla iz svoje matere, krvava in popolnoma zastonj, avto je prišel iz Avtohiše, zloščen in na kredit. Za kaj je treba bolj garati? Za človeka ali avto? Welcome to Slovenia and give it a thought!
Minilo je že več kot leto odkar sem spremljala svojega brata na hudi operaciji v Izraelu. V eno od najbolj prestižnih bolnišnic na Bližnjem vzhodu sva prispela točno pet dni po zadnjem napadu izraelske vojske na Palestince. V tej isti bolnišnici je bilo tudi nekaj ranjencev iz teh istih napadov. Palestincev. V bolnišnisi so bili zaposleni samo Judje. Ti isti Judje imajo otroke, sorodnike, sosede, prijatelje, ki so sodelovali v oboroženih napadih. Skratka, prvo so jih napadli, nato so jih zdravili. Kill it and heal it. Praktično isti ljudje in skrajno nepraktični ljudje. Je to hinavščina? Absurd? In spet vprašanje, koliko so te žrtve vredne? Dinko je prestal osemurno operacijo, ki jo je izvajalo 5 kirurgov. Njegovo življenje je bilo v teh osmih urah vredno ogromno. Nekaj dni pred tem so bila življenja Dinkovih vrstnikov na drugi strani zidu vredna NIČ. In čez nekaj trenutkov se je to lahko spremenilo, lahko se je ta otrok znašel v tej ali kateri drugi bolnišnici in vrednost mu je zrasla. Več kot 90% Izraelcev je podpiralo napade na Gazo, kakšen od teh 90% se je morda znašel s kirurško iglo nad napol mrtvim Palestincem. In takrat se je odločil, da gre za deflacijo Palestincev.
Ne morem si pomagati, da se ne bi spraševala o svoji vrednosti v človeški družbi. Trud, ki ga vlagam v šolanje, trud, ki ga vlagam v svoje psihofizično zdravje, trud, ki ga vlagam v svoje kreativno življenje, vsak dan se nekaj naučim. Dostojanstvo gradim že leta, definiram se v socialnih krogih, rastem v vseh pogledih. Kdaj pa kdaj mi kdo košček vsega vzame in zavem se kako krhka in nemočna sem. Trenutno stanem nekaj več kot pred leti, cena se mi bo s časom dvignila, zelo težko in počasi. Pade pa lahko tako zlahka. Če me povozi avto, dokler se mudim na fakulteto s kolesom, ali pa če me kakšen kriminalec posili in ubije. Moja cena variira kot pri pšenici ali nafti. In še v marsičem smo si podobni, smo zamenjljivi in minljivi, možen je količinski popust in ogromno truda, da iz nas izvabijo najboljše.

2. avg. 2010

Romanca

Sekundni trenutki v zasanjanih pogledih s priprtimi očmi, filmska zaljubljenost, ki ne mineva, tisoč let dolgi večeri. Namesto krvi se mi je po žilah začela valiti čokolada. Kdaj me je poletje začaralo, kdaj je pričaralo vse te ljudi z velikimi očmi? Sploh se ne sprašujem, v resnici me ne zanima. Samo ždim in verjamem, da veter piha v pravo smer. Ker me včasih oslepi s smetmi, ki mi jih napiha v oči, spet drugič odnese z mene vse odmrle celice in vse, kar je gnilo. Vsak dan se zbudim. Tako ali drugače, zato ne čutim potrebe po fatalizmu. To prepuščam slabotnim umom. Naj se zaposlijo, naj jim požene znoj skozi vse pore, naj jih zapeče nebo v ustih. Zame očitno nekdo skrbi. Danes sem dobila sporočilo, da moje bogo študentsko delo odpade, takoj za tem sem dobila sporočilo, da me mobilni operater več noče, ker ne plačujem redno položnic, in za tem še eno sporočilo od neznanke, ki želi kupiti moj artikel z Bolhe. Ha! Zasmeji se mi. Grem po sladoled, prižgem ventilator, mižim. Now, that's cool! In zaenkrat se je avgust začel obetavno. Bojim se edino, da ne pozabim sebe. Zato se opominjam, kdo sem. Otečena noga kot pri osmih letih, ko sem se s kolesom pognala po hribu navzdol in verjela, da mi jo bodo amputirali. Lepa sem bila v kratkih hlačah, poletje in rane gredo z roko v roki, ali bolje z nogo ob nekaj trdega. Hamze smo hipohondri prve klase. Že tri dni me oče kliče in natanko poizveduje v kakšnem stanju je moja oteklina. Pa brez skrbi, manjša se. Tokrat sem se poškodaovala na drugačen način, malce bolj odrasel, ali pa tudi ne. Hm. Oblečem si ogromne bombažne spodnjice iz Leclerca (kupljene v kompeltu petih), skuham odlično turško kavo, opomnim se, da je naša hiša še zmeraj brez fasade in da so vsi stroški, ki presegajo znesek nekaj deset evrov zaenkart še prestiž. But this time next year, we'll be millionaires. K svojemu opomniku dodam še to, da najlepši šopek rož zamenjam za Kishonovo kratko satiro. V resnici sploh nisem romantična.

30. jul. 2010

Strah

Vsak ima nekaj fobij, s katerimi se je več ali manj naučil živeti. Jaz živim s svojimi v strahu, da me pokončajo. Če se o fobijah pogovarjamo, čez čas izginejo in se ne vrnejo. Tako sem se odločila narisati svoje 3 velike strahove v upanju, da ostanejo v virtualni obliki.


29. jul. 2010

Majhna stopala

Majhne deklice živijo v majhnih dekliških svetovih. Svetovih polnih majhnih strahov in velikih želja. S strahovi pred volkovi, vampirji, netopirji in pajki in z željami po sladoledu, medvedkih, pravljicah o kraljičnah in velikih stopalih. Nekdo mi je rekel, da je Slovenija dežela ljudi z nadpovprečno velikimi stopali. Ne vem od kod bi lahko to izhajalo, na žalost nimam antropološkega znanja o fizioloških značilnostih Slovanov s tega področja. Ali je to zato, ker je prebivalstvo večinoma kmetovalskega porekla, vsi pa vemo, da majhna stopala ne pripomorejo k uspešnejšemo obdelovanju zemlje in na sploh kmetovanju? Velika stopala kot posledica pridnih rok. Lahko verjamem. Sama pa prihajam iz drugega okolja, kjer imajo moje ženske prednice večinoma zelo majhna stopala. V vrtcu so mi bili vsi čevlji sovrstnic preveliki in to je bila še ena stvar, za katero sem čutila, da me razlikuje od ostalih. Kar me razlikuje, me oddaljuje in povzroča v meni odpor do lastnega porekla. Sama po sebi pa ta stopala ne bi bila problematična, če ne bi velik del dekliških svetov zajemala tudi ogromna želja po čevljih. Kakor hitro sem zrasla, je zrasla tudi moja želja po čevljih in velikih stopalih. Tukaj se je zataknilo. Moja stopala niso zrasla in še kar nisem napredovala z otroškeka oddelka čevljev. Eden od mojih dekliških strahov je bil ta, da bi moja stopala zmeraj ostala tako majhna. Tako majhna, da bi komaj hodila po njih, da bi mi bili vsi čevlji tega sveta preveliki in da bi se mi vsi smejali. Predolgo sem nosila iste čevlje, katerih sem se nekajkrat že naveličala in jih spet vzljubila, preprosto ni bilo potrebe po novih obuvalih. Tako so starši prihranili nekaj denarja. Verjetno so bili zadovoljni. Jaz pa ne. Pred vsakim spanjem sem prosila boga velikih stopal, da mi naslednji dan nakloni en čudovit par stopal številka 39. Celo starše sem prepričala v to, da mi kupijo večje čevlje, ker sem čutila, da mi bodo zdaj zdaj zrasla stopala, in res bi bilo potratno, če bi mi prekmalu postali čevlji pretesni. V petem razredu osnovne šole so mi kupili dva para allstark. Ene so mi še sedaj prevelike. Moje stopalo je še zmeraj dolgo 23 cm, kar je velikost 35,5 ali 36, odvisno od proizvajalca čevljev. Strah pred majhnimi stopali je izpuhtel in zgodilo se je zadovoljstvo. Glede na to, da sem obkrožena z žensko popualcijo z nadpovprečno velikimi stopali, imam to srečo, da me na razprodajah velikokrat počaka par pepelkinih čeveljcev. Seveda le, če se v to zgodbo ne vmeša kakšna italijanska Pepelka.

23. jul. 2010

21. jul. 2010

Čakalnica

Modrina iz preteklih dni je obmolknila in posivela, jaz pa sem se že prehitro naveličala lenih in zdolgočasenih ljubljanskih popoldnevov. Večere pa še vseeno obožujem. Še posebno, če se zaključijo s polnočnimi prigrizki ohlajenih ostankov pite. Welcome home. Lepo je priti, si pritisniti nekaj vlažnih poljubov, izmenjati informacije o količini turistov in temperaturi morja, ter spet oditi. Se že pripravljam na ponovni pobeg. Ta bo na hribu, dišal bo po tartufih in ovit bo v filmska platna. Jaz bom na nasprotni strani platna, navkljub vsem otroškim prizadevanjem, da bom pri šestindvajsetih letih femme fatale s hišo v Cannesu. Kaj pa še hočem, tudi s križiščem dveh ljubljanskih cest sem zadovoljna. V resnici je poletje skozi moje okno navdihujoče in pomirjujoče. To je že drugo poletje s pogledom na zeleno travo, zeleno reko, zelene krošnje. Pa še vedno sem velikokrat nemirna, jezna, ogorčena, kaj bi šele bilo, če me ne bi obkrožalo zeleno. Krivo je čakanje. Odkar sem se  vrnila iz Milana, so vsi moji dnevi razvlečena stagnacija in čakanje na novo življenjsko obdobje. Nestrpnost se veča, širi, v lastni koži mi je pretesno. Zato tako rada odidem. Odidem, da si ohladim glavo, da pozabim na prazne bančne račune in manjkajoče izpite ter da zamenjam golobe za galebe. Še maček me je zapustil. Tako žalostna sem zaradi tega. Kratkoročno pa rešujem težave s spominjanjem na tisto modrino in gostoto morskega zraka. Še nekaj ga imam v pljučih, ampak šparam ga za bolj črne dni. Saj veste, tiste tadeževne, z glasovi povišenih tonov in razbitih črepinj. Pozabimo na te neumne trenutke in spomnimo se morja. Tam je pot do sonca čisto kratka. Tam govorim nekaj stotin jezikov, za katere sploh vedela nisem. Sporazumevam se z raki, palmami, čmrlji in galebi. Vzamejo me za svojo. Tam je morje mehko, bel kruh diši drugače, veter šumi skozi krošnje borovcev. Kako osladno, si mislite. Pa ni! Tam imam stalno slane ustnice, zlepljene trepalnice in nohte bele kot zakrknjen beljak. Z vsakim skokom v morje imam bolj prazno glavo. In prvič razumem očeta, ki želi umreti na barki ter oditi v morje. Naj ga sol poje. Obljubim mu to. Sebi pa obljubim lignje na žaru, čimprej.

11. jul. 2010

Morski dnevnik

Dan 1: T 29 st. C

Uspavajo me škržati, zbudijo me galebi. Dišim po breskvah. Za kosilo imamo ribe, za sladico jogurtov biskvit. Nohte nalakiram v azurno barvo in od zdaj naprej lahko tikam morje. Preden izklopim mobitel, dobim sporočilo od Simobila, kako prijazni so, želijo mi zaželeti lepe in tople počitniške dni, ampak kljub besedam kot so "Spoštovani, lepo Vas prosimo...", imam občutek, da mi grozijo z odklopom iz omrežja. Nato dobim še eno sporočilo, vključena sem v veliko skupino slovenskih turistov, ki bivajo na Hrvaškem in imajo možnost popolnoma zastonj važiti se svojim sosedom, prijateljem, znancem , kako uživajo in kako sončno je pri njih, ampak le od 18-19 ure. V tej uri želim tudi jaz celotnemu imeniku sporočiti, da sem srečna in da se imam lepo. Ugotovim, da nimam številke svoje bivše razredničarke iz gimnazije, zato se odpovem takšnemu egocentrizmu. Med večerjo poslušam poročila in vremensko napoved v italijanščini, grem na sprehod in buona notte.

Dan 2:  T 30 st. C

Zajtrkujem sladoled, malaga, jagoda, pistacija. Slabo mi je. Grem še malo odspati, saj spanec vendarle pozdravi vse tegobe. Izkaže se, da je to res. Odidem na plažo, petnajstletni Čeh bulji vame, jasno, saj imam nove kopalke, ampak ne morem biti topless, nič zato. Morje je razburkano, veter prijetno pihlja, ostanem malo dlje. Ko pridem domov, opazim, da mi je veter napihal približno pol kilograma posušene morske trave v lase. Jaz sem pa mislila, da se mi prodajalec sladoleda smehlja iz drugega razloga. Pizza na rivi, občudujem svoja sončna očala in lično spedikirana stopala. Opazujemo mimoidoče turiste in se zgražamo nad poletno modo. Poceni rožaste obleke, oguljeni slamniki, pvc torbe in Crocsi. In vse to skupaj na opečeneih telesih s preveč celulita. Pokvarjen apetit. Večer podoben prejšnjemu in dober spanec.

Dan 3:  T 30 st. C

Zajtrkujem sladoled, vanilija. Spet mi je slabo, ne vem zakaj, saj je vendarle samo vanilija, to je približno tako, kot bi zajtrkovala vanilijev puding. Tudi to mine. Plaža in češki turisti, ki pridejo z volneno deko, sendviči in pivom. Piknik se grejo. To mi je neokusno, zato se premaknem k Nemcem. Nemška gospa s tremi otroci. Želi zaspati, ampak ji sinček ne dovoli. Z vodno pištolo škropi svojo mamico, ki ponori in ga nekajkrat udari s platnenim klobučkom. Otrok preneha, odide v morje, nemška mamica končno zadrema. Kaj kmalu prideta iz vode hčerkici, ki na mamico odložita mokrega napihljivega dinozavra. Gospa že spet ponori, nekaj kriči v nemščini, ne razumem, nažalost, ampak vem, da je situacija resna. Brisačo si da čez glavo in se zazre v morje, nakako žalostana se zdi, uboga nemška teta. Sočustvujem z njo. Po kosilu se namesto spanca odločim za branje. Preberem prvo poglavje Platonove Države in hitro po tem, zelo izčrpana, trdno zaspim. Zvečer se odpravim fotografirati sončni zahod s tridesetletnim fotoaparatom. Pet minut se ukvarjam z zaslonko, nato me popolnoma omami vonj pečenega mesa. Prestavim fotografiranje na kakšen drug dan, zdaj grem raje na ražnjiče. Dobra noč.

Dan 4:  T 31 st. C

Ne zajtrkujem sladoleda, temveč sezamovo kitko in jogurt. Odlično se počutim. Na plaži berem Platona in se počutim tako intelektualno. Veliko plavam, res se utrudim, malo zaspim, Platona skrijem pod kopalno brisačo, da ne bi dobil sončnih opeklin in ven potegnem "Glorijin Ljetni ljubavni roman", res je, da ima roman le 15 strani in je brezplačna priloga te velecenjene revije, ampak mene Marko in Dunja popolnoma očarata, skoraj zajočem, ko se poslavljata, ker Marko odhaja na delo v Švico, Dunja je pa noseča in on tega ne ve. Šmrk. Pojem nekaj sliv in grem domov, zagorela. Odločim se za telovadbo in čim začnem dvigivati noge v zrak opazim madež smole na zadnji strani stegna, torej za danes zaključim s telovadbo. Skozi okno ene od naših mini spalnic se vidi glavni trg in cerkveni zvonik. Ta zvoni vsako uro in me moti pri popldanskem kulturnem brezdelju, zato začnem intenzivno razmišljati, kako uničiti zvonec. Začnem s pripravo jagodnega sladoleda s hibiskusom in medom, zato pozabim na uničujoči plan. Zvečer se dolgo sprehajamo, gledamo otroke na ringišpilu, malce se mi zvrti, zato odidem domov spati.

Dan 5:  T 32 st. C

Zbudi me močan vonj sveže nabrane sivke. Zajtrkujem trdo kuhano jajce in toast. Dolgo časa preživim pred računalnikom, probavajoč vse možne kode za dostop do interneta "na črno". Ne uspe mi. Po radiu vrtijo stare italijanske kancone, toplo mi je pri srcu, najraje bi odplesala v petdeseta leta v kakšno plesno dvorano v Rim. Poslušam tudi veterinarsko oddajo o tem, kako ravnati s psmi pri visokih temperaturah. Postanem strokovnjak na tem področju in želim srečati kakšnega lastnika psa ter mu svetovati, s čim naj hrani psa, kako se najlažje znebi klopov in kako naj skrbi za štrinožca na plaži. Depiliram noge in probavam mamine kopalke. Kako sem vendar vitka. Grem v pekarno in si privoščim dva francoska rogljiča s čokolado.  Razveseli me novica, da imamo v hiši tudi palični mešalnik, zato si takoj naredim smoothie. Zvečer je na trgu sejem istrskih obrtnikov, ki ponujajo sir, med, oljčno olje, ročno izdelane suvenirje iz nekega  iglavca, nakit...Tudi tradicionalne istrske plese predstavijo v noše oblečeni mladeniči in mladenke. Večerjam palačinke z domačo figovo marmelado. Sladko zaspim.

4. jul. 2010

Trije poletni okvirji

1. Po naključju so se v zadnjem tednu nabrale na mojem računalniku spodnje fotografije. Podzavest mi govori, da hrepenim po soli in vlagi. Starša sta pa zasvojena s sardelami in njuni pogledi se lovijo med ribiškimi ladjicami in valovi. Kot bi me nalašč zbadala, medtem, ko jaz odštevam dneve, šparam za hladilnik in spim zgolj na modrih rjuhah. Ko se utapljam v sen, si potiho lažem, da lebdim tik nad gladino morja in v ušesih mi zašumi. Samo še malo.
















2. Stene barvava v belo. Samo v belo in če bi obstajala še bolj bela, bi jo imela. Nekateri se zgražajo, češ, da je bela dolgočasna, prazna, brez domišljije, tako passe. Imam občutek, da apelirajo name. Ampak me ne tangira... Jaz preferiram barve na krožniku, v omari, na nohtih, v vazi, ne pa na stenah. Tisoč okusov, o katerih se ne razpravlja. Skozi svoj objektiv življenja jaz lovim enake vtise kot nekdo drug, vendar se ti kopičijo v mojo zbirko. Ta se pa veča in spreminja obliko vsakodnevno. Zato te bele stene vidim popolnoma drugače kot nekdo drug. Imamo pač različne zbirke. Zelo enostavno je to razumeti, pa še vedno se mi zdi, da prevečkrat naletim na posmeh in pomilovanje. Pff, si mislim.

3. Maximum bid 15 €. Jaz sem zmagovalka in fotoaparat bo moj. Še ena luknjica skozi katero bom spuščala v svoje življenje sončne žarke, modrino vode, kamnite ulice in zvezdnato nebo. Pripravljam se na steklene poglede in to me blazno veseli, igram se kot nekoč, ko z razprtimi očmi čakam, da mi razvijejo film. Gledam fizične fotografije, vzhičena sem, kar tuj mi je ta občutek. Mar ni žalostno to, da živimo dvobitno življenje izza tekočih kristalov? Vse, kar je lepo, je v trenutku pozabljeno, klikam naprej, iščem še boljše, še lepše. Obračam se v preteklost in starši me opominjajo na prašne detajle. Brskam po mamičinih starih fotografijah in se sprašujem, kaj bom jaz lahko ponudila čez deset, dvajset let. Razpraskan cd ali morda usb ključ? Saj ne bom vendar večno živela in zares ne bi bila rada pozabljena. Zaslonko odprem do maksimuma in skoznjo vdre svetloba, jaz sem razsvetljena. To poletje bom torej analogno ovekovečila, ker se zna zgoditi, da se bom imela lepo in to bi si rada zapomnila.

28. jun. 2010

Na mestu voljno

Dinko je tisti moški v mojem življenju, za katerega velja: "Can't live with him, can't live without him." O njemu nisem pisala samo iz enega preprostega razloga. Živiva skupaj, s starši, večino časa imava napete pogovore, zmeraj na meji s kregom, da se razumemo, to je njegova krivda. Ne pospravlja svojih umazanih nogavic, poje več kot polovico skupne čokolade ali kakšne druge sladice parnega števila ali pa vsaj z možnostjo abstraktne razpolovitve, jemlje moj gel gel za prhanje L'Occitane, medtem, ko je njegova koža čisto primerna za Niveo ali Fa, pošilja sporočila z mojega mobilnega telefona, ko sem v kopalnici in tako dalje, zares grem lahko v nedogled! Ampak ne bom ga več črnila. Namenila sem se pisati o nečem lepšem. Tokrat so mu planeti naklonjeni, ali primerneje rečeno, nogometne reprezentance svetovnega prvenstva so naredile najino skupno bivanje bolj kvalitetno. Komunicirava samo med polčasi in med tekmami. Takrat pa on opravlja tudi druge človeške potrebe, kot so hranjenje in umivanje, zato nama ostane zelo malo časa za pogovor, kaj šele za kreg. Mislim, da se namerno izogiba spornim temam, zato da bi si prihranil energijo za navijanje, razumno bitje je on! Tako sva oredotočena na čim hitrejše reševanje logističnih težav, v smislu: zapreti ali odpreti okno, kdo gre prej pod tuš, dostava poštnih pošiljk in svežega perila zanj, ...Prosti čas, ki ga preživljam doma, prežet z zvokom vuvuzel in Bergantovim glasom, je, moram priznati, zelo kvaliteten, nekako sem pomirjena in  ko pomislim na svojega dragega bratca ter ga opazujem, kako bolšči v zeleno površino, pravi strokovnjak je, vam pravim, se sploh ne ujezim, kvečjemu mi je simpatičen. V tem prijetnem razpoloženju sem se spomnila tudi najine skupne preteklosti, natančneje, sedemnajst let nazaj, ko je imel Dinko pet, jaz pa devet let, bilo je poletje, kot sedaj, odšli smo na morje. Oba sva se veselila že mesece vnaprej, ampak čim smo prispeli, sem si jaz premislila. Zvečer smo šli namreč vsi skupaj na sprehod ob obali in jaz sem zagledala ulične umetnike, ki portretirajo turiste. To je bil zame drug svet, drugo vesolje, začarana sem bila. Čisto sem otrpnila, ko sem videla, kako pod prsti umetnika nastaja portret debelega roza nemškega otroka. Čudovito! Nisem si želela, da bi narisal mene, jaz sem hotela narisati nekoga, no ne kar nekoga, Dinka seveda! Pozabila sem na vse morske radosti in komaj sem čakala povratek v Ljubljano med svoje barvice. Dinku se niti sanjalo ni, kaj ga čaka ob vrnitvi domov, še bolje tako, vsaj odpočil si je v miru, se naužil svežega zraka, morja in sonca, nevede se je pripravil za trpljenje doma. V Ljubljano smo se vrnili zvečer, bili smo bili izčrpani, utrujeni, zaspani od dolge poti in vsi smo se odpravili spat. No skoraj vsi, če sem natančna, mami in oči. Jaz sem iz predala potegnila svojih 36 Jolly barvic, Dinka sem posedla na stol, mu prižgala luč v obraz in začelo se je. Dinkov portret. Res je bil izmučen, zaspan, zehalo se mu je, ampak pod mojo umetniško diktatorsko roko ni smel mežkniti, kaj šele zazehati. Manjakl je le še orkester in Carmina Burana in ta trenutek bi bil zame popoln. Na belem papirju pod otroškimi prsti je nastal Dinko kožne barve, s krivimi očmi, roza ustnicami in prevelikimi ušesi. Ali krajše, pošast. Zalepila sem ga na zid pri postelji, da se je lahko občudoval preden je zaspal in takoj ko se je zbudil. Upam, da ni imel nočnih mor. Opa, zdaj mi je jasno, zakaj je tak do mene.

Za opravičilo dobi spodnji portret, ki je nastal ob njegovi odsotnosti.


20. jun. 2010

Zaspi, Ljubljana!

Pobirala sem smeti v petek in v soboto. Danes sem v pižami in citiram svoje življenje v Sirijinih besedah:
I'm reading The Dawn, I'm tossing anything too tight, I'm keeping my chin up, I'm buying fresh flowers and second hand furniture, I'm listening to Best Coast, I'm drinking homemade ginger fizz, I'm watching "Summer lovers" and Rohmer's "Six moral tales", I'm wishing for a dip in the Adriatic sea.
Zares potrebujem oddih od ljubljanskih fac, falične umetnosti, fluorescentnih barv in zastarelih prepričanj o tem, kaj je freš in kaj ne. Končala sem kletne noči, odpovedujem se koncertu New Young Pony Club in namesto tega rezerviram karte za Kralja Leara na Malem Brijunu. Ekspresivnost mi ne paše, ne najdem skupnega z jezika z nikomer, vse je banalno in površinsko. In resnica v besedilu Coconut records...The girls all look the same, The drinks all taste the same, And the nights all end the same...Upanje na sobotno muzejsko noč, ki se mi je v spomin vtisnila kot vroč dan, topla noč, kopica neznancev, preveč grisinov zalitih z vinom ob občudovanju fotografij ter tradicionalen zaključek v MGLC-ju s še več hrane, s še bolj sladkim vinom in z dobrim koncertom. Namesto tega, jesenski večerni post, vsa dela že videna in zopet zastarela prepričanja o tem, da je disco pop fluo trashy art tisto pravo! Postarani moški in njihove starikave dame, ki se bašejo s kosi potice, ki jo nudijo v eni od ljubljanskih galerij, fini ljudje so to, je opaziti iz dragih čevljev in suknjičev, ampak mastni prsti, drobtine hrane na obrazu, kozarec za kozarcem in dejstvo, da pograbijo vso potico v nekaj sekundah (celo zaloge si naredijo), jih izdajo. Grem raje domov. Odprem konzervo tune, jo pomažem z belim kruhom in berem pesmice o Ljubljani. "...je pa lahko Ljubljana tudi hladna kot kača in mrzla kot led zato pobegneš od nje v neznani svet..." (V. Möderndorfer)

17. jun. 2010

I < 3 Zagreb

Prijetni poletni trenutki v sivini hrvaške prestolnice. Za nekaj dni sem pozabila na morje in vse kamne iz trebuha sem pustla doma, pod posteljo. Na sporedu vroč beton, vrele tramvajske tračnice, statičen zrak, preveč coca cole klokota v želodcu, vsi v startaskah, design time! Svidja mi se kak' pričaju, svidja mi se kak' se nose a fakat mi se svidja i njihova nonšalantnost. Lahko si to privoščijo, saj imajo široke ulice, več trgov, sobotno špico, tramvaje, šik trgovine in kino v centru mesta. Ljubljana se mi zdi infantilna na trenutke. Če bi se rodila še enkrat, bi bila Zagrebčanka ali Milančanka, jasno! Mama je nosečnost in prvo leto mojega življenja preživela tam. Nekaj se je zasidralo vame globoko v kri in kosti. Nič mi ni tuje in ugotavljam, da je moja identiteta zložena iz delčkov spominov, sorodnikov, hrane, vonjav, glasbe, jezika...En del prihaja iz Zagreba, en je iz Sarajeva, en iz Ljubljane, razraščam se pa tudi na druge konce sveta. Je tudi mesto, ki je nama skupno, poleg Hvara. Če se ne bi spoznala v Ljubljani, bi trčila en ob drugega na Cvjetnom trgu ali v hvarskem pristanišču. Jaz bi nosila svileno modro obleko in klobuk, on bi bil pa zagorel in imel bi odpeto srajco ter zavihane hlače. Jedla bi ribe in jaz bi se smejala njegovim šalam. Najina zagrebška romanca ni bila nič manj vzburljiva. Oblekla sem belo obleko, on je imel zavihane kavbojke, lizala sva sladoled, kosila sva čevape na Tkalči, jaz sem listala Elle na tramvaju. In smejala sem se njegovim šalam. I <3 him in Zagreb!

8. jun. 2010

Popravni izpit iz fižola

Moj doživljajski spis o jeseni iz tretjega razreda je šel (v skarjšani obliki) takole: "Nekoč je živela poročena gospa, ki je imela dva otroka. Bila je gospodinja in nekega dne je možu ter otrokoma pripravila kosilo. Skuhala je juho, ki je bila preslana, zato jo je morala vreči stran. Skuhala je novo juho, ta pa je bila tako okusna, da je vso pojedla sama. Ko se je mož z otrokoma vrnil domov, so morali jesti kruh in maslo."  Jesen? Učiteljica te mojstrovine ni ocenila, pripomnila je le, da ji je všeč, kako razmišljam, spisa pa ni mogla oceniti negativno, ker je bil slovnično pravilen, pa tudi stil se ji je verjetno dopadel. Ne vem, danes ugibam, zakaj je bilo tako, predvidevam, da zato, ker sem bila odlična učenka, zelo angažirana in na sploh pridna ter resna. Negativna ocena bi me mogoče popeljala v zgodnje alkoholiziranje ali narkomanijo. Kdo ve?! Danes mi je zelo zanimivo to, da sem bila zelo premlada, da bi se na takšen način zoperstavljala učiteljici in ignorirala njena navodila. Ali sem to storila, ker sem bila naveličana enovrstnega pisanja, zmeraj je šlo namreč za pomlad, cvetove, počitnice na morju, odpadanje jesenskega listja...ali ker sem preprosto kazala zametke anarhičnega razmišljanja že takrat? Zavedala sem se posledic svojega ravnjanja in ni mi bilo mar. Takšnih kreativnih izpadov nisem imela veliko, sem pa ves čas osnovnošolskega izobraževanja imela vzvišeno držo do učiteljic. Vem, zakaj je bilo tako, moj oče je takrat zelo veliko pisal ter objavljal v vseh jugoslovanskih časopisih, kar so meni dale do znanja tudi učiteljice. Moja računica je bila enostavna, ali bolje, poenostavljena. Meni nadrejene učiteljice so cenile nekoga meni bližnjega, torej meni nekdo bližnji je nad njimi, torej jaz sem nad njimi. Tako! Sama sebi sem se zdela izjemno pametna, velikokrat sem osvojila prvo mesto na raznoraznih tekmovanjih, vse bralne značke, obšolske dejavnosti in moj ego. Že v zelo zgodnjem otroštvu so starši začutili, da je pamet moja šibka točka, najbolj me je bilo strah, da bi se zbudila in pozabila poštevanko. Če česa nisem marala jesti, so mi rekli, da je to dobro za pamet in na silo sem zbasala dva krožnika meni neljube jedi. Tako ima še danes fižol poseben status v naši kuhinji. Odvraten mi je bil, ampak verjamem, da noben otrok ni pojedel toliko fižola v svojem otroštvu kot jaz. Pred vsako kontrolno nalogo so me nahranili s fižolom jaz pa sem verjela, da se z vsako žlico povečuje moj IQ. Danes ga jem iz navade. Pa brez pomote, nikoli nisem bila na kakršenkoli način nesramna do učiteljic, bila sem samozavestna in nisem čutila strahospoštovanja. Preobrat v gimnaziji, ali zona somraka, kakor bi ji rekli moji starši. Podivjani hormoni, želja za znanjem velika kot zrno fižola in zaljubljenost vase ter več fantov hkrati. Vsi so bili morski dečki, v času pouka sem nekajkrat zbežala na morje, dobila prepoved vstopa na Hrvaško, si nakopala več kot stopetdeset neopravičenih ur, imela nakajkrat pogovor z ravnateljem, kup neocenjenih predmetov, en popravni izpit. Vedela sem, da sem ga dobila zelo napravično, kar sem dokazala sebi s tem, da sem šla na izpit brez enega dneva učenja in ga uspešno opravila. Noben od staršev nikoli ni izvedel za popravni izpit. Razmišljam o tem, da jim danes povem, verjetno so si opomogli od vseh šokov iz preteklosti. Izpit sem pa naredila zahvaljujoč fižolu.

2. jun. 2010

Hot&healthy

Dnevi so postali neskončno dolgi, po mojem okusu bi morali biti le bolj svetli, a vseeno ne grem ven brez sončnih očal. Jutranja telovadba, posledično boleče mišice, kavo menjam za limonado in upam na vroč poletni val. Na dan, ko se bom zbudila, zapustila dom brez odvečnih slojev in nogavic, odšla na vrt Gajo in tam srkala vino pozno v noč s prekrižanimi zlepljenimi nogami. Danes sem kupila sedemnajsto belo majico. Ker to je edini kos oblačila, ki ga potrebujem za poletje. Najboljši editoriali zmeraj vključujejo jeans, moške CK spodnjice, robusten nakit in bele majice. Neobremenjena 90s romantika in surov seksipil. Ne potrebujemo več svilenih toalet, umetnih trepalnic ali steznikov in ne skrivamo pomanjkljivosti v zadimljenih prostorih pod sloji pudra. Nova era pilatesa, sadnih sokov in obrazov brez make-upa. Svežina in lahkotnost sta in. Ne glede na in ali out, to je stanje, ki je naravno in zdravo, zdravje je bilo pa zmeraj in (če zanemarimo heroin chic iz prejšnjega desetletja). Kakorkoli, tudi moja omara daje tak vtis, polna belih majic in kavbojk, PJ Harvey v ozadju, i'm free! Ženstvenost, ki je popolnoma neobremenjena in neodvisna. Za naše babice je to nekaj tujega, moja se čudi, ko ji dopovedujem, da bom njeno staro kombinežo nosila kot poletno obleko. Brez modrčka. Hvala za "bra-burning" damam iz šestdesetih. In res je vse dovoljeno, prosojne majice, prekratka krila, Kierkegaard pod roko. Očala z dioptrijo v kombinaciji z golimi prsmi nikoli niso bila tako sexy. To je res najbolj vroča kombinacija, fit in zdrava bodoča intelektualka.

26. maj 2010

Ozeleneli možgani

Pisala bi samo o nečem zelenem. Veliko razmišljam o naravi in kako me prevzema, vsak dan se zavem, da me vse bolj navdaja z energijo in da jo vsak dan boljše opazujem. Pogovarjam se o pticah, dežju, vonju pokošene trave...Ta me omamlja. Verjetno je bilo opaziti iz prejšnjih postov, da me drevesne veje, rože, vremenski pojavi spravljajo v različna stanja in na meni puščajo močan vtis. Torej to ni nič novega, nobena skrivnost. Ampak tokrat norim (ne tako negativno), ker mi je vse fascinantno, dišeče, romantično in pri vsem tem je moje hormonsko ravnovesje popolnoma ok! Regratove lučke kot prelahke snežinke po nebu, kako ostati ravnodušen?! S tem je povezano tudi moje sovraštvo do velikih avtomobilov, hiš z bazeni, svetlobnega onesnaževanja, navsezadnje tudi kontracepcijskih tablet! Ampak ne bom se pretvarjala, da živim ekološko neoporečno življenje, medtem, ko tipkam tole, pijem flaširano vodo in z vsakim nakupom posmetim z nekoliko PVC vrečkami. Bilo bi hinavsko. Nisem bio ali eko, ponujam veliko milejšo različico zelene sebe. Morda pa neham pisati blog in vnaprej vam zagotavljam, da bom verjetno preživljala svoj čas v objemu s kozo v leseni koči v bosanskih Ponijerih. Do takrat pa, mlada špinača z vrta, šelestenje listja, slano mrzlo morje, kosi, vrane, sadike sadnega drevja...Najbolj me je razveselila novica, da sta laboda, ki sta vsakodnevno nekajkrat priplula mimo hiše in ju več kot en mesec ni bilo videti, izlegla štiri majhne grde račke. Labodjo družinico sem po naključju našla kakšen kilometer stran od mojega doma, medtem, ko sem iskala mačka. Tega nisem našla, sam je prišel domov čez kak dan. Zdaj sem sebi dala duška in vam predogled, kakšen kičast blog bi tole bil, če ne bi imela vsaj malo samocenzure. Pa brez pomote, tudi mesta ljubim, oh kako se mi toži po Milanu, po tem najgršem, najbolj sivem industrijskem mestu, ki je meni lepše od New Yorka. Slednji namreč nima trga in s tem mora izgubiti krono velemesta! Times Square ne šteje, ker edino, kar spominja na trg je beseda v imenu. Milano pa ima nešteto ulic, atrijev za zidovi, najboljši sladoled in kavo, prisrčne tramvaje in zares modne trgovine. Včasih imam občutek, da mi bo srce razneslo, ko mislim na to mesto, ampak moja izjemna neresnost me je pripeljala do tega, da si še zdaj nisem uredila tistega zlobnega obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej počeno srce bi pomenilo za moje starše izjemen strošek, zato prepuščam milanske misli za zavarovane dni, ko bo sanjarjenje varno. Do takrat pa uživajmo v zelenem. Ali ste opazili kako bezeg te dni lepo diši? In s tem zaključujem ta kič!

20. maj 2010

Princeske in čebela

Vrtec in maškare. Nočna mora zame in za starše. Našemljeni, nasmejani, radostni. Pozabili smo na mukotrpne priprave v kričanju in solzah. Starši so me vzgajali kot nekakšnega brezspolnika, imela sem kupe in kupe knjig, igric za urjenje spomina in jezikovnega ustvarjanja...Najraje sem se igrala šole, najljubša igrača mi je bilo kolo sreče, ki mi ga je naredil oče. Nisem imela roza sobe, nisem imela preveč barbik, o pričeski sem že pisala. Zato me niso nikoli šemili v pretirano ženstvene like. Mene namreč niso preveč spraševali, dojemali so vzgojo otrok kot obveznost, ki jim jo je naprtila partija in to so jemali zelo resno. Vzgajali so bodoče državljane in ne nekakšnih Julij, ki bodo trpele zaradi ljubezni ali razcepljenih lasnih konic. Ostrigla sem se na gobico pred kakšnim tednom, mislim, da je to primeren podatek za tole zgodbo. Skratka, jaz sem bila za maškare zmeraj neka žival, strokovnjak ali literarni lik. Tukaj mislim predvsem na Rdečo kapico in Piko Nogavičko, nisem bila namreč kakšen orwellovski prašič ali Aljona Ivanovna. Tiste princeske, kraljične, vile, v glavnem roza plapolajoče maškare, so bile deklice, ki so se zgodaj zavedale svoje "ženskosti" in so v njej uživale. Igrale so se mamice (to se mi zdi celo izprijeno, saj so se vendar ravnokar rodile, pa že zibljejo plastično dete in si tlačijo blazine pod majco), kuharice, tekmovanja za miss...Do fantov so bile rezervirane, gnusili so se jim in zdeli so se jim neumni, no vsaj bolj neumni od punc. Zgodnji girl power! Ampak te njihove obleke, tako lepe, narejene iz starih zaves, tisoče volančkov in čipk, in trimetrski premer. Hja. Meni so bile to najlepše dolgolase šestletnice na svetu. Jaz pa v črno rumeni opravi s tipalkami na glavi. Kako razložiti staršem, da mi to ni v redu in si želim biti priceska? Gledajoč nazaj, mi to ni uspelo, kljub večmesečnemu moledovanju, očitno nisem uspela formulirati uspešne prošnje in jim pojasniti, zakaj bi bilo dobro zame, če bi bila tudi jaz kakšno leto kraljica ali pa vsaj princesa. Modri starši so vedeli, kaj delajo. Mi je danes jasno. Tiste maškarade mi pa niso nikoli prijale kot so njim, oni so tisti, ki se iz začetka te zgodbe smejijo in občudujejo svojo malo čebelico. Čebelica pa negativno nastrojena in komaj čaka, da koga piči. Najraje svojo drago mamico. Komaj sem čakala konec maškar, konec dneva, ko so se priceske vihtele in so vsi božali njihove kodre, medtem, ko smo miške, zdravnice in čebele sedele v kotu in barvale pobarvanke. Naslednji dan normalno stanje, čebela ni več čebela in princeska ni več princeska. Smo le šestletnice v svetu, kjer več velja tisti, ki več ve, bolje bere in riše. Moj svet! Jaz sem bila princeska! Še dobro, da je danes vsak dan tak...

15. maj 2010

Razpoloženjski tokovi

Odlična predstava, okusen pelinkovec, hladna noč v najlonkah, zjutraj Val 202, Dinkov rojstni dan, sonce + veter, glasen šepav maček, kisle kumarice, goli gležnji, mladenka kradljivka, ki je prišla na torto, večer z Esmo, sladko vino proti jutru, vse v dvoje, jutro dolgo in gosta kava, dež me več ne moti. Zdi se, da so se stvari ustalile in vse je tako kot mora biti. Kujem plane za prihodnost, vem, da je pred mano dolg teden a ne mudi se mi nikamor. Sem brez imperativa zato bom obveznosti opravljala z lahko dušo, znana sem po odlašanju, a do sedaj se mi je vse dobro izteklo. Tega ne ignoriram, z leti se človek marsikaj nauči. Naučila sem se učiti, naučila sem se poslušati, naučila sem se kaznovati, naučila sem se opažati in uživati. Moram se pa še naučiti, kako spremenjljiva sem, kako raznolika sem in kako se spopasti z vsemi dimenzijami lastne osebnosti! Tako sem danes opazovala dolgo nepokošeno travo, ki se je zaradi vetra  vsa upogibala v eno smer, bilo je lepo in fotogenično. Živa se je zdela, kot da čuti veter na sebi in se mu prepušča, tako nebogljeno. Listje na drevesih, košato in zeleno, poškropljeno od dežja, in kako je veter raznašal drobne kapljice meni v obraz, tudi to mi je bilo lepo. Celo pešci na kolesarski stezi me niso motili. Same novosti...Presenečam se in nadejam se še bolj drugačni sebi. Nerganje v bližnji preteklosti kot cena za mirno dušo. Enkrat sem gor, drugič sem dol, kako enostavno, upam le, da mi ta briljantna ugotovitev ne zbeži iz spomina, ko bom v solzah in brez prihodnosti!

12. maj 2010

Lovely


non plus one final from Tracy ANTONOPOULOS on Vimeo.

I can't stand the rain

Celotedenski dež je z mene spral plasti barve in zasanjanosti. Zdaj sem gola in razdražena, preklinjam oblake in salutiram poletju. Rotim ga, da se mi približa, pošiljam mu poljubčke, še kruh mu bom spekla. Ampak zaenkrat nič, ignorira me, jaz sem pa sama in premočena. Končno vem, zakaj ima naslovna pesem toliko različnih izvedb. Večino sem jih preposlušala v jezi in razmišljujoč, kako se bom jutri spet prilagajala velikosti in hitrosti dežnih kapelj. Ne ugotavljam, zakaj me tokrat spravljajo ob živce. Nepotrebno, nezaželjeno, moteče stanje. In še več kislih ter grenkih občutij plapola po moji majhni sobi. Nič ne berem, nič ne pišem, veliko spim, malo jem, mislim na kemijske spojine, zastavno pravico in odtenke lakov za nohte. Nato grem še malo spati. Kakšen večer upam na lepše jutro, včasih mi je pa vseeno, če se ne zbudim. Nisem morbidna, le naveličana. In zakaj čakali bi na maj? Odgovor, ni nam treba. Jaz bi ga letos najrajši preskočila, ukinila, prepovedala....

2. maj 2010

Čokoladni poljubčki Laibach

Genialci imajo okli sebe zmeraj nered. S tem se tolažim, ko gledam svoj dom. Svinčniki, kovanci, ključi, očala, vijaki, bonboni, krema za roke, ravnila,...Predstavljajte si vse te stvari zložene in pospravljene na svojih mestih. In zdaj si predstavljajte nekaj popolnoma obratnega. Dobrodošli! Vsakodnevno, ni res, lažem, vsakotedensko prispejo na očetov naslov raznovrstne publikacije kulturnih vsebin. Gospod je namreč kulturni delavec in kot tak zaveden v mnogih registrih kulturnih ustanov, ki vestno obveščajo svoje člane o raznoraznih dogodkih. Večina dogodkov je brezveznih, kot na primer vabilo na etnološko razstavo o mestu Ig, najdejo se pa tudi kakšni zanimivejši. Živimo v razgibanem svetu, bombardirani z informacijami vsako sekundo, katere moji pridni starši, znani tudi kot lovilci informacij, probajo ujeti čimveč v najkrajšem možnem času. Moja mati je moderna ženska, ki včasih zboli za folklorno boleznijo. To je bolezen, ki navzven ni vidna, v akutnem stanju pa nastopijo trenutki lucidnosti, kar se kaže skozi verovanje v horoskop, astrologijo, srečne loto številke, ki največkrat vključujejo datume rojstev najljubših sorodnikov, obvezno pa je tudi beleženje vseh informacij, kajti sindrom te bolezni je tudi pozabljivost. Za to boleznijo zbolijo moderne ženske starejše od petdeset let, katerih otroci so preveliki, da bi za njih skrbele, imajo pa veliko prostega časa in ponavadi uživajo v vrtnarskih opravilih in filmih z Lassiejem ali Clooneyjem v glavni vlogi. Moja mati si torej vse številke in črke, ki pridejo iz televizijske škatle, zapisuje na različne predmete, ki jih ima v tistem trenutku pod prsti. Bojim se, da bo nekega dne šel oče iz hiše s tetoviranim receptom za zelenjavni narastek na svoji levi roki. Moj oče pa verjame v svoje otroke, še posebej v svojo hčer, ki je pretenciozna in razvajena, torej kriva je bila preveč liberalna vzgoja, in se rada hvali, da sledi vsem pomembnejšim kulturnim pripetljajem v državi. Kar seveda ni res. Udeležujem se otvoritev razstav ljudi, ki jih poznam, ljudi, ketere poznajo ljudje, ki jih poznam in otvoritve razstav z bogato ponudbo slanih prigrizkov. Tako me lahko najdete tudi na predavanju o frančiškanskem redu na Brezjah, če bodo udeležencem nudili kaj od sledečega: šparglji, kozji sir, pršut, rožmarinov kruh, črne olive, pinjole, rukola, divjačinska salama, losos,...Tako oče vsepovsod optimistično smeti z vabili na prej omenjene zanimive in manj zanimive kulturne dogodke, upajoč, da se jih bo kdo udeležil. Njegovi upi se največkrat ne uresničijo ampak res je, da nam pride vsa papirologija prav, vendar na nekoliko drugačen način. Torej, vabila natisnjena na debelejši papir imajo funkcijo podstavkov za kozarce, vabila večjih formatov služijo za zavijanje smetk, kot so mandarinini ali krompirjevi olupki ter čajne vrečke, vabila s svetlejšim printom pa so kot nalašč za zapisovanje receptov in izžrebanih številk iger na srečo. Ostalo prepuščamo domišljiji. Vidite, kako spontani in kreativni smo mi. Reciklirali smo tudi zadnje vabilo na otvoritev razstave Gesamkunst Laibach v MGLCju. Naša verzija gre takole: "V četrtek 2 beljaka in 50g temne čokolade, vas ob 20. uri vabimo v na 130°C segret mednarodni grafični pekač na odprtje 1 zavitka vanilijevega sladkorja GESAMKUNST LAIBACH temelji s peki papirjem. Vabljeni med stepanjem in postopnim dodajanjem kakava!"

30. apr. 2010

25. apr. 2010

20. apr. 2010

O neuspeli poroki

Nekega temnega deževnega dne je mati vsa premočena prišla domov s polnimi vrečami različnih reči. Ena od meni pomembnejših je bila antialergijska odeja. Bila je bela, prešita in zelo mehka. Ljubezen na prvi pogled. Imela je ravno to, kar sem potrebovala in iskala. Razvili sva obojestranske simpatije, čemur je sledila poroka. Proslavili sva v krogu najbližjih, mojih domačih in njenih sorodnikov iz družine prevlek (teta blazina, sestra posteljnina, brat flis..). Šli sva tudi na zapoznelo poročno potovanje, samo do Milana, ampak bilo je čudežno. To je bila ljubezen polna topline, mehkih dotikov, vročih noči. Ko sem bila žalostna, mi je brisala solze, ko sem bila vesela, se je tudi ona razigrano mečkala. Harmonija, da ji ni para! Naklonjenost je trajala dolgo, nakar je draga mati, vešča opazovalka, ne dolgo nazaj, začela zaznavati negativen vpliv odeje na svojo edino hčer. Sprva je znake ignorirala, kasneje so postali bolj očitni. Tudi starostna razlika med nama je botrovala njeni  negativni oceni. Odeja se je namreč v zelo kratkem času zelo postarala. Jaz sem si zatiskala oči. Saj veste, kako je to pri gnili ljubezni, ne želimo videti resnice in predolgo vztrajamo, upajoč, da bo nekoč posijalo sonce. Zdaj, ko gledam nazaj, seveda vidim, da je imela mati prav. Ravnala je pravilno, ko naju je razdvojila, čeprav mi je bilo takrat grozno pri srcu. Odeja je zelo slabo vplivala na moje socialno življenje in celo na zdravje. Ni mi več nudila protialergijske podpore, požvižgala se je na njo, kot tudi, da me je vsako jutro na različne, grozovite načine izsiljevala, naj ostanem z njo, češ da so predavanja dolgočasna in zelo nevarna. O teh hudih načinih, katerih se je posluževala, sploh ne bom izgubljala besed, to je kvečjemu za v kakšno grozljivko. Strup mi je vlivala v oči, ko sem spala, da sem ji lahko vsako jutro slepo sledila. Oklenila se me je, jaz pa se ji nisem imela moči zoperstaviti. Intervenirala je mati, vešča bojevnica, z nasiljem, jasno. Borila se je, znoj se ji je cedil po čelu, imela je krvave roke, na koncu pa ji je le uspelo. Iztrgala je svojo brhko hčer iz krempljev stare pokvarjene odeje. Odeja je letela naravnost v koš za smeti, kaj se je tam dogajalo, ni moja stvar. Draga mati, vešča nakupovalka, mi je priskrbela novo simpatijo. Ta je bolj lahkotna, vitka, mlada. Točno tako potrebujem za sveže pomladne noči.

17. apr. 2010

Jazi

Zbudila sem se v črno noč, zbudila sem se v zoro, zbudila sem se v sončno jutro. Preskočila sem službo. Razdrobila sem mavrične sanje na sekunde in jih ubila, ko sem kihnila za dobro jutro. V preveč prosojni spalni srajci in s premočno turško kavo sem gledala skozi okno ter ugotovila, da odkar ne živim v stolpnici, imajo moja jutra počitniški pridih. Dišeče češnjeve veje silijo v kuhinjo. Previdno sem srkala vročo kavo in si blažila bolečino ožuljenih stopal na hladnem parketu. To je vse od preozkih čevljev. Zajtrkovala sem jagode in se pretvarjala, da je zunaj deset stopinj več. Na okenski polici je počival osem let star Vogue, ki se mu je uspelo vsa ta leta uspešno izogniti reciklaži. Vedel je, da se bo njegov blišč razblinil. Še predolgo si je zatiskal oči pred usodo, ki ga čaka v toaletnem papirju ali šolskem učbeniku. Lisičji Vogue! Prosil me je naj ga še zadnjič prelistam in mi obljubil, da tokrat obeta nekaj novega. Oguljene stranice, nekatere manjkajo, drugim manjka le delček, verjetno kakšna silhueta, tisk ni več vrhunski, barvni drobci so se mi zalepili za prste. Ogledovala sem si Vuittonovo reklamo in si čisto potiho, s težkim srcem, priznala, da mi je bila nekoč davno zelo všeč. Srednješolske zvezke sem si znala zelo lepo okrasiti z modnimi reklamami in editoriali. Kar neokusno, a? Počakajte, nosila sem tudi prekratke puloverje, pretemen puder in preveč bižuterije. Prepričana sem bila v svoj nadvse izostren okus za estetiko. Hja. Kar prisilio me je, da sem se vprašala, kako bom gledala nase čez deset let. Zanimiva mi je bila tudi misel, kaj bi danes svetovala mladi sebi. Kako bi se skloftala, objela in resno pogovorila. Nujno v tem vrstnem redu. Dalibor Martinis mi je skočil v misli. Hrvaški umetnik, čigar intervju sem si ogledala pretekli teden. Skrajno zanimivo, intervju poteka med mladim in starim avtorjem. Pred tridesetimi leti je avtor posnel sebe in vprašanja, katera želi zastaviti oziroma bolje rečeno, na katera bo želel odgovoriti starejši on. Med drugim, starejšemu sebi postavlja vprašanje, ali misli, da sta ista oseba ali  nimata nič skupnega. Ob gledanju dveh oseb, ki ne razmišljata popolnoma enako, ne živita v istem trenutku, mi je težko verjeti, da sta ista oseba. Kateri izmed njiju je pravi on? Ali pa, kateri izmed "milijon njega" je pravi on? Ali smo zbir sebe vseh trenutkov, ki jih doživimo? Kar naenkrat se mi sekunde ne zdijo brezpredmetne, so kvečjemu zelo pomembne, polne materije, ki nas bodo definirale čez nekaj časa. Ah...Lahko noč.

Celotni intervju: 
http://danas.net.hr/kultura/page/2010/04/14/0153006.html

14. apr. 2010

Preganjam negativne misli

Vsakič znova sem presenečena nad dejstvom, da se mi misli streznijo čez noč. Neodvisno od moje volje. Pred spanjem nikoli ne vem in tudi ne verjamem, da bom zjutraj mislila drugače. Prekleti april in razpoloženjska nihanja! Včeraj sem namreč napisala en hudo jezen post, ki se mi je danes zdel brezpredmeten, prestrog in preveč negativen. Zbrisala sem ga, ker začuda ne mislim tako...Problem je v negativnem toku misli, ki lahko dere z nenavadno hitrostjo in močjo. Včasih ga težko ustavim. Tisti, ki ste ga prebrali, ga jemljite z rezervo, tisti, ki pa niste, so to samo sanje! Danes je nov dan, poln svetlobe, dežnih kapljic in zelenih popkov. Preživela ga bom zunaj in globoko bom dihala...

10. apr. 2010

Predolga vzreja pasme tako imenovane študentje

Občutim nelagodje, ko čakam na odstrel. Odstrel iz generacije brezbrižnosti ali pa izstrel v generacijo, ki ima pramen sivih las in ima plačano delovno dobo. Razumevanje je odvisno od vašega optimizma ali pesimizma. Jaz sem za odstrel. Saj ti novi ljudje govorijo jezik, ki je podoben hebrejščini, dnevno uporabljajo izraze leasing, pokojnina, moj nadrejeni...Meni je nadrejeno samo vreme. In v njegovi službi Agencija Republike Slovenije za okolje. Vse poštne pošiljke, ki prihajajo na moj naslov te dni, niso čestitke, kot bi bilo prav, ampak so neke vrste opomniki na to, da se bliža moj dan za odstrel. Ta dan študentsko delo ne bo več, kar je bilo in strošek zdravstvenega zavarovanja bom krila jaz. Jaz, tista, ki bo opravljala "študentsko delo" pod krinko, v resnici je to delo za sivolasce, ki jim pridno lažejo, da so študentje, psst, naj mislijo, da so mladi, cena, ki jo za to halucinogeno stanje plačajo je 22,5% akontacije dohodnine. Trava stane manj, samo njen učinek tudi ni tako močan. Za vsak slučaj, torej slučaj poplave, potresa, kraje, me še pokličejo, da se prepričajo o prispelih pošiljkah. Ko podpišem vse zlovešče papirje, da soglašam z evtanazijo, pardon, s počasnim odhodom iz študijskega življenja, mi mogoče kdo odstopi sedež na avtobusu in kaj kmalu ne bom več uporabljala besede 'krneki' ampak 'delovna knjižica'. Škoda. Če pa bo kamuflaža uspešna (beri: kefija + črni okvirji brez dioptrije), lahko še nekaj časa preskakujem jutra in kličem mamico, ko mi je hudo. Časi, ko Ryan Air ne bo edina opcija, lahko še malo počakajo. Pretty please! Sploh pa, kako si drznejo printat in pošiljat vsa opozorila o prihajaočem rojstnem dnevu brez voščila. "Stari boste 26 let in do 19.4.2010 morate storiti blablabla...S spoštovanjem blablabla". Ni sledu o "Prihaja vaš nejlepši čas, želimo vam vse sladko in lepo, vi ste inteligentni in vse to zmorete, bogati, uspešni boste...". Nič. Tudi gub nimam, preverim vsak dan, kvečjemu imam mozolje, kolikor pa vem, le-ti niso pokazatelj starosti. Naslednjič naj se prepričajo o starosti. Ta je relativna. Imam namreč zamisel. Naj vsakemu skoraj šestindvajsetletniku ob osmi uri zjutraj potrkajo na vrata in ocenijo dejansko stanje. Ocena naj temelji na naslednjih variacijah : 1) skoraj šestindvajsetletnik se je pred kratkim zbudil, vohate kavo in vohate jutranji časopis, 2) skoraj šestindvajsetletnik miži na eno oko, ni prepričan, ali je leto 2010 ali 2100 in tudi po večkratni obrazložitvi, kaj je namen obiska, ne more razumeti, 3) skoraj šestindvajsetletnik ima alkoholni dah in po vsej verjetnosti je preskočil nočni počitek. 2. in 3. naj pustijo pri miru, vsaj še eno leto ali deset. Drugače kličem Amnesty International in prijavljam kršitev človekove pravice, pravice vsakega posameznika, da sam odloči, kdaj se želi postarati.

2. apr. 2010

Aprilske muhe in račke

Zrem v pomlad. Kot je zrak nabit z majhnimi vlažnimi drobci, kot se skozi difuzno jutranjo meglo obeta sonce, tako se počutim tudi jaz. S solznimi očmi in z nasmehom. Lepa žalost je to. Kri mi vre po žilah in prvič letos čutim, da lahko vse. Pričakovanja v višavah, superlativi in vlaga v zraku, ki blagodejno vpliva na moje dihalne poti. Rojena v aprilu, slavim življenje kar cel mesec. Tudi kot deklica sem zelo intenzivno doživljala aprilske dni. Muhasto je bilo vreme in muhaste so bile misli. Za vsak rojstni dan praviloma jočem. Morda sem si ustvarila ritual, nezavedajoč se,  pri štirih letih, ko sem evforično/histerično vsem okrasnim sladkornim račkam pojedla kljunčke in oči na dan praznovanja. Torta bi bila gola in tega sem se zavedla v trenutku, ko sem žvečila zadnji kljun. Popadla me je huda groza in žalost, kar sem izrazila skozi glasen stok. Račke so poginile, ampak niso trpele, trpela sem jaz. In to kako! Sobota zjutraj je bila, leto 1988, mamica je v visoki nosečnosti pospravljala, pomivala, pekla, kuhala...oče je bil službi, ni bilo mobilnih telefonov in Maximarket je delal do enih popoldne. Kako mu je javila, da kupi nove račke, ne vem. Superoče je rešil težavo in si za zmeraj zapomnil, kako je rešil otroka iz agonije in ženo iz panične nervoze tistega aprilskega dne.

past remains


28. mar. 2010

"Tata, šta je to kohabitacija?"

Nadaljujem zgodbo o jezikovnem odraščanju oziroma kako sem postala Slovenka. Imam novo smučarsko opremo in redno obiskujem spletno stran smučišča.net. Nikoli se nisem učila smučat, nikoli nisem hodila v hribe, nikoli nisem imela pohodniških čevljev in nisem poznala imen gričev okoli Ljubljane. Bila sem mestni otrok, spomnim se, da me je oče v vrtcu postrigel na gobico, mi kupil usnjene mokasine z usnjenim podplatom in kariraste bermude. Izgledala sem torej kot Tom Sawyer, ki povzroča preveč hrupa, ko hodi, klap klap, moji osovraženi čevlji. Nič dolgih blond las spetih z roza pentljo, nič rožastih oblekic in ne imenujem se Nina. Na mojo takratno žalost. Med šolskimi počitnicami so me odpeljali k mestni babici v Zagreb, kjer sem gledala Kviskoteko z Oliverjem Mlakarjem. Nič smučanja. Čeprav sta si starša, kot hip jugoslovana, v poznih sedemdesetih letih kupila smučarsko opremo, ampak nikoli je nista uporabljala. Lansko poletje smo te popolnoma novo-stare smuči končno vrgli stran. Upanje je navsezadnje umrlo zadnje. Vendar podmladek se ne da! Čeprav sta straša že več kot trideset let v Sloveniji, se zdi, kot da sta na obisku. Z mamo se pogovarjam v slovenščini. Njen naglas je nenavadna mešanica mariborščine in otoške hrvaščine. Nikoli ni živela v Mariboru ali na kašnem hrvaškem otoku. Z očetom to ne gre. On je človek, ki jezikovno ustvarja, zato daje velik poudarek na to, da govorim pravilno hrvaščino, srbščino, bosanščino. Pojem srbohrvaščine je passe. Vsak od teh jezikov je drugačen, ne le v izrazih, besedah, temveč tudi v sintaksi. On tako lepo govori, da se rada trudim in mu pokažem, da znam tudi jaz. Včasih se hecava in ga pokličem "Oči!", na kar on odgovori, "Kaj je očijevo?", kar bi v prevodu zvenelo "Šta je tatino?". In dobi smisel! Vso to prebiranje otroških pravljic v bivšem skupnem jeziku, me je vsekakor obogatilo, ampak manjkala mi je celotna zbirka slovenskih besed. Slovenskega jezika sem se počasi učila sama, bila velikokrat osramočena, ker nisem vedela, kaj pomeni klošter, zacumprati, tudi klanec mi je bil dolgo časa tujka. Mislila sem, da je to ovinek. Zdaj te besede uprabljam ali vsaj vem kaj pomenijo, kdaj pa kdaj se še zmeraj zgodi, da se mi niti sanja ne, ampak potrpežljivi prijatelji razjasnijo stvar. Marsikdo pa ne ve, kaj je zumbul ali stečak. Ha! S smučanjem je podobno. Učim se sama s pomočjo potrpežljivega dragega. V družino pa vnašam nekaj novega, slovenski novi val! Kuhamo joto, matevž, štruklje. In oče jih najboljše pripravlja.

26. mar. 2010

Superiornost

Ne maram moških, ki ne prenesejo mraza in pekoče hrane.

23. mar. 2010

Zdaj ni v redu

Mir in tišina me več ne poznata. Mogoče me sovražita. Mogoče ob koncu zgodbe ugotovim, zakaj. Mogoče pa ne, mogoče samo pozabim. Zabrisani, motni spomini na Milano in zeleno garsonjero. Takrat je bil zadnji ménage à trois. S Tišino in Mirom nemreč. Bila sem skoraj sama, skoraj en mesec, skoraj v popolni tišini. Gledala sem obračališče enice ob zajtrku, kosilu, večerji. Jurij ne mara zelene hrane, meni je ta najljubša. V miru in tišini sem torej uživala veliko zelenih živil. Ni bilo vetra, samo glasne misli in jedilni pribor. Misli so se mi počasi topile, vrtelo se mi je, zrak je bil vroč in nevihte so se zdele stoletja stran. Ko sva postala dva, je tudi veter zapihal. Danes hrup, ropot, preveč človeških glasov, vse njihove intonacije poznam. Kihajo, kašljajo, kolcajo, vsak v svoji lestvici. Tukaj igrajo glasbila televizija, računalniki, hladilnik, ure, pralni stroj, voda iz pipe, še rastline se slišijo rasti. Melodije take, da je Vivaldija sram. Tako je pri nas doma. Hrušč! Čakam, da domači band zaspi, da lahko sanjarim in igram pomembno vlogo v utopični prihodnosti. Vem, da le-ta ne pride, ampak si jo privoščim in moje misli so vse bolj fetišistične. Preglasijo zbujenega frontmana, ki glasno išče ključe od poštnega nabiralnika. Kako je razvajen! Nič zato, nadaljujem svojo igro, kjer se stapljata tiha in mirna preteklost s pastelno prihodnostjo. V prihodnosti stojim pod šopom pisanih balonov in slišim samo svoj nos, ki žvižga. Vzamem Operil in to je to! Tišina in mir se vrneta in zaspimo objeti.

14. mar. 2010

Bubblegirl

Nimam vozniškega izpita, imam kolo in mesečno vozovnico. Ne maram avtobusov, ker mi ljudje smrdijo in imajo neverjetno slab okus za glasbo. Ljubim pomlad, ker obvladujem Ljubljano s kolesom in lepimi pesmicami. Svet mi je lepši, ko sem sama in si delam utvare, da so mimoidoči zaljubljeni, odišavljeni, s polnimi trebuhi, morskih sadežev po možnosti, gredo v gledališče, kul službo, njihovi otroci so odličnjaki in imajo velike oči, modre. Tako lahkotno je moje bivanje ob teh mislih. BAM! Obiščem dermatološko kliniko in čakam. Zmeraj čakam, če sem pravočasna. Če sem pet minut prepozna me dvanajst ljudi prehiti. Teh dvanajst ljudi sedi in čaka. Vsi smo zaključena skupina ljudi, v določenem času, z določenim namenom. Tvorimo skupino, če bi se zgodil bombni napad, bi mi, TA skupina, tako naključna, obstajali za zmeraj. Jaz bi bila del te skupine, brez vprašanja, bila bi del te skupine za zmeraj. To me moti, ampak nimam težav z dihanjem ali strahom pred infarktom. Sem pomirjena, ker je zgodaj. Na moji levi odvraten človek, ima kratke noge, ogromen trebuh, mislim, da ne more videti svojih čevljev, če bi jih videl, jih mogoče ne bi bil obul. Bere srbski rumeni Svet in se utaplja v članku o Seki. Kaj kmalu se bo utopil, saj je obilen človek, verjetno zelo težek. Ima debele kratke prste in se počasi gladi po stegnih, gor dol gor dol. Vonj ima po nepriključenem zatohlem hladilniku. Presedem se. Nasproti mamica in deklica. Ima dolge dolge nohte, francoska manikura. Deklica namreč. Nima plastelina izza nohtov. Stara je enajst, ampak ne dam roke v ogenj. Pogovarjata se. Mamica je kratka teta s premočnim make upom in previsokimi petami. Razlaga hčerki o možnem nakupu posebne lučke za nohte. Utrdijo se, so še lepši, še bolj sijoči, še bolj dolgi. Dolgo se o tem pogovarjata nakar se lotita poslušanja naloženih melodij zvonenja na mobilnem telefonu. O! Pokličite me, operirajte me, lobotomijo prosim.
Majhne banalne situacije, katerih ne maram videti. Z leti jih težje prenašam.
Vsak dan beremo o pedofilih, mučiteljih živali, nasilnežih...Dragi moji, to so ljudje v vrsti v trgovini za tabo, na avtobusu in dermatološki kliniki.
Kako elitističen post. Buy yourself a Big Red and float in that bubble!

8. mar. 2010

Lebdeti

Nazaj na svoji zemlji. Ampak ne pretrdno. Dokler ne osvojim veščine spanja spet, čutim da nosim pod sabo ogromno količino vode. Globina vode me zbuja ob štirih zjutraj, AM po domače. Takrat se začnejo uradne ure mojega računovodstva in referata za študij. Budno opazujem drobne luči avtomobilov, ki se odbijajo v mojo steno, vse bolj pogoste so. Motorji avtobusov so vse bolj hrupni in maček se je vrnil s potepanja. Jaz pa ogromno neporavnanih obveznosti, finančnih in študijskih, kako le spati? Ta teden sem ugotovila, da lahko položnice plačam tudi s kreditno kartico in odločila sem se, da bo to moj najboljši dan v tednu. Brez pomote, tega sem se domislila v času uradnih ur. Le kaj je smisel uradovanja, če ne obrodi sadov. Še nekaj čičkračk v indeksu in odločila se bom, da bo to moj najboljši mesec v letu. Začel se je že lepo, samo še konec okrasim.

Na levi strani vode del srca, pisani ljudje in pisani prostori. Doma dišeč regrat in tlakovane ceste. Tudi Cabernet Sauvignon prihaja z naše celine. Salut!

Takšen pa je New York te dni...

 

13. feb. 2010

Start spreading the news

Klišejsko, a vseeno. Nocoj grem v New York. Že dolgo časa si želim tja, nikoli ni bilo prave priložnosti. Tokrat gre zares. V super zasedbi, stanovanje v Sohu, 15 dni, sneg in drsanje v Central parku. To je tudi edina stvar, za katero vem, da se bo zgodila. Vse ostalo prepuščam svojemu razpoloženju. Nič ne pričakujem, nič si ne obetam. Naj bo to mesto nekaj novega. Vselej njegovo ime nakazuje na to. Starši mi podtikajo južne bisere ob vsakem histeričnem izpadu. Ode nam dijete u Ameriku. Kukulele! Jao meni! Jaz pa samo hočem tam obstajati in imeti skuštrane lase.

9. feb. 2010

Bobby McGee se pelje po obvoznici

Kdaj ste dobili svoj prvi glasbeni stolp? Jaz v petem razredu. To je bil poseben dan. Oddrvela sem v center po svoj prvi cd, Deep Purple Purpendicular. V tem obdobju so me vznemirjali hippie časi. Kaj je bilo tako posebnega, ne vem. Verjetno to, da nikoli nisem živela teh časov in zato sem konzumirala le dobre, fine, lepe produkte šestdesetih, sedemdesetih let. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi dozdeva, da ravno nismo imeli velike izbire glasbe. Minili so časi Čukov in podobnih skupin z odrov vrtcev in Gospodarskega razstavišča. Bili so Viva časi. Danes smešna glasba, takrat niti malo, Tic Tac Toe, Scooter, Backstreet Boys...Ti me niso navduševali. Posegla sem po Jugotonovih kasetah staršev. Dober okus za glasbo, lepa reč. Ob gledanju njunih starih fotografij, oblečena v očetovo usnjeno jakno, sem poslušala Boba Dylana. Podoživljala sem trenutke, ki jih nikoli nisem doživela. Moja glasbena zbirka se je večala. V lokalni knjižnici sem si sposojala cd-je in jih pridno presnemavala na kasete. Tako resna in zrela sem bila. Kakšen Plavi orkestar! Previdno izbran in pripravljen zunanji nastop. V allstarkah mrmram besedilo Stonsove Angie. Za zaprtimi vrati pa vadim francoski poljub na lastni roki. Resnost pa taka. Glede inštrumentalne glasbe, še to. Zmeraj sem čutila veliko ljubezen do klasične glasbe. Hodila sem tudi na ure klavirje. Spomnim se, da sem si za majhen denar privoščila mega pack desetih cd-jev klasične glasbe. O, kako se mi je vrtelo od vseh teh not! Feeling was born to stay. Zakaj pišem to, pred kratkim sem se peljala v avtu, na radiu Janis Joplin in Bobby McGee. Nič nenavadnega, ampak jaz sem se naježila in podoživela podoživet nedoživljen trenutek.

5. feb. 2010

Mamina Buba

Stara sem osem let, oblečeno imam rdečo parko in poslušam Tajči na roza walkmanu. Tega mi je prinesla Zobna miška. Sedim na zadnjem sedežu s kapuco čez glavo in ignoriram brnenje volkswagnovega hrošča iz šestdesesetih let. Moj sram je velik kot eifflov stolp, ko stopim iz avtomobila pred vrstniki. Ampak avto še ni dovolj, le-tega vozi mamica. Nimamo Lade Samare in oče je vedno sovoznik. Počutim se nenormalno, kot bi rep skrivala pod oblekami. Nihče se ne trudi biti normalen. Sem v letih, ko opažam okolico in se venomer primerjam, s sošolci, sosedi, prijatelji. Oblikujem si vrednostni sistem in domača sfera se nekako ne poklapa z zunanjo. To me tišči, boli im  spravlja me v zadrego. Oče mi pove, da ima naš avto motor kot Porsche. Ferdinand Porsche je bil namreč tudi konstruktor Hrošča. Pa ja! To povem sošolcem, nihče mi ne verjame. Roko na srce, tudi jaz mu ne verjamem. To je bil začetek zavedanja, da smo rahlo drugačni. Zavračanje drugačnosti kaže človeško nemoč. To so mi dopovedovali celo otroštvo. Nisem mogla tega razumeti, morda tudi nisem hotela. Želela sem si, da sem kot ostali. Primerjala sem svoj "privatni jaz" z "javnimi jazi" sovrstnikov. Kakšen prepad! Videla sem svoje starše, očeta, s katerim se pogovarjam v bosanskem jeziku, človeka, ki ne nosi kratkih rokavov, človeka, ki ne hodi v službo ob sedmih zjutraj, ampak dela od doma, mamico, ki vozi Hrošča, žensko, ki peče sladice vsak drugi dan, žensko, ki nima bratov, sester, očeta in svojo mamo kliče po imenu, žensko, ki zna ročno izdelati okvir za očala. Rock on my parents! Ampak meni je šlo na bruhanje, ko me je oče pospremil na tečaj angleščine in se pred vsemi otroci z mano pogovarjal v NEslovenščini! "Tiho bodi! Sovražim te!",  mi je zvonilo v glavi. In še tisočkrat tako. Kako sem odrasla in prerasla vse te mini nočne more, v nadaljevanju. Danes ni nič drugače, le jaz sem velika. Ne jemo kosil skupaj, oče piše knjige in vozi kolo, mamica ima avto s petimi prestavami. Meni je postalo všeč.

1. feb. 2010

Slovo o čovjeku

Prvo

Satvoren u tijelu zatvoren u koži
Sanjaš da se nebo vrati i umnoži

Zatvoren u mozak zarobljen u srce
U toj tamnoj jami vječno sanjaš sunce

Zarobljen u meso zarobljen u kosti
Prostor taj do neba

Kako da premosti?

Drugo

Zatvoren u rebra zarobljen od srebra
I kad si visokan bjelji od srebra

Satvoren u tijelu zatvoren u koži
Sanjaš da se nebo sa tom zemljom složi

Otrgnut od neba žudiš hljeba vina
Al u domu tvome

Kad će domovina?

Treće

Zatvoren u meso zarobljen u kosti
Pa će tvoje kosti tvoje meso bosti

Otrgnut od neba želiš hljeba vina
Kamena i idma samo ima svima

Od te ruke dvije tvoja jedna nije
Jedna drugu ko

Hoće da pobije?

Četvrto

Zatvoren u mozak zarobljen u srce
U toj tamnoj jami vječno zoveš sunce

Sanjaš da se nebo približi i vrati
Tijelo se kroz vlati u pijanstvu klati

U žilište slišćen zatvoren u krvi
U tom kolu bola

Potonji il'
Prvi?

Peto

U tom kolu bola ni potonji ni prvi
Igrište si strvi i ročište crvi

Zaplijenjen od tijela greb za sebe djela
Kad će tijelo samo da

Postane djelo?


Mak Dizdar

30. jan. 2010

Bonjour Tristesse namesto Bonjour Trieste

Dolga spanja in Schwarzwald torta za zajtrk. Dolce vita. Če ne grem v Italijo, jo bom pripeljala v svojo sobo. Jovanotti na trdem disku. Mastim si prste s pršutom. Volim Trst zimi, volim Trst ljeti. Avstro-Ogrska z italijansko dušo. Zdi se stotine kilometrov stran od Kopra. Nič nimam proti Kopru, le ta nič me malo moti. V Trstu sem srečala italijansko ljubezen. Imela je roke izsušene od burje, pritisnila mi je slan poljub, kosili sva carbonaro in spili sva caffè. Dala sem ji srce. Mami, fashionistica, me je v otroštvu posedla v avto in odpeljali sva se v Trst. Kupila mi je pletene puloverje in igrače, očetu žametne srajce, Dinku Batmana v skoraj naravni velikosti. Sebi pa čevlje, krila, plašč. Nobene besede nisem razumela, vedela sem le, da mi je všeč. Dobila sem igrače in jedla sem torto. Kaj več sem potrebovala. Stara sem petindvajset let. Igram se in jem torto. La vita è bella. Čez dobra dva tedna se odpravljam v New York, ampak sanjam o Bar Bassu, Negroniju in tramvaju številka 1. Čaka me Milano. Tudi njemu sem dala srce. Imam še eno srce, sem kot Radenska.

28. jan. 2010