Love me four times

Preden sem se nocoj odpravila ven, sem na dnu make up torbice našla metro vozovnico iz Pariza. Kako sem žalostna, ker nisem Parižanka. Moje stanovanje bi dišalo po starih knjigah, maslu, listnatem testu in No. 5. Na večer kot je današnji, bi zalivala rože in se s cigareto v ustih nagibala skozi okno. Imela bi zbirko cabernet sauvignonov in on in jaz bi nosila espadrile in trenč celo poletje. I'll always have Paris.
Tudi Makedonka bi bila rada, temne polti in temnih dolgih las, s svojo čredo ovac bi vsak dan polzela po zelenih gričih in vdihovala redek zrak. V družbi šarplaninca bi strmela v zasnežene vrhove in si potiho momljala Ja izlezi stara majko. Vsakič, ko bi spekla dišeč kruh, bi me oče z raskavimi rokami pogladil po mojih hladnih licih, moje srce bi bilo polno. Ohrid te sakam.
Bosanka sem, ampak nisem "ono pravo". Zato sem žalostna. Ker v omari ne hranim narodne noše, ker ne nosim priglavk, ker ne pečem pite in nisem htrih in bistrih misli. Imela bi črno ruto v spomin Kraljici Katarini, moj moški bi delal v Nemčiji, jaz bi pa s "komšinicami pekla kafu i mezila baklavu". Jebo zemlju koja Bosne nema.
Nocoj sem Ljubljančanka. Odpravljam se spati, sama. Nikoli nisem znala biti sama. Zmeraj me je bilo strah, zato me starši kot deklico skoraj nikoli niso puščali same. Ko sem bila stara sedem let, sem morala po pouku zaradi izrednih okoliščin ostati sama doma preden sem se odpravila na tečaj angleščine. Ponavadi me je eden od staršev pričakal doma in me pospremil na tečaj, tokrat pa sem se morala dočakati in pospremiti sama. Dobro se spomnim, da sem prišla domov, v prazno stanovanje, če bi se lahko, bi se 6 krat zaklenila, srce mi je tolklo, v zimski puhovki sem se ulegla v mamino posteljo, se z odejo pokrila čez glavo in trdno zaspala. Prespala sem angleščino, prespala sem strah in si ponaredila pogum. Tudi dandanes se počutim neprijetno, ko sem popolnoma sama. Dan še prenesem, noči pa se mi zdijo pretemne in nepredvidljive. Slišim šume po vodovodnih ceveh, brnenje hladilnika, ropot v 8. nadstropju, glasbo iz okoliških barov in avtomobilov. Spomnim se vseh grozovitih zgodb iz črne kronike in ne najdem niti enega samega razloga, da nocojšnja noč ni tista, ko me bo nekdo hladnokrvno razkosal in moje dele telesa odvrgel v Ljubljanico. Kar živahne so noči v mestu. Takrat, ko nisem sama pa slišim samo svoje misli, bitje mojega srca in njegov dih. Tako mirno zaspim. Ampak nocoj se bom po otroško pretentala, pod odejo sem nabasala nekaj blazin, sedaj pa moram samo še dvakrat hitreje dihati, da se bo zdelo, kot da sva dva. Lahko noč, Ljubljena.