Sketch for summer

spring

O neuspeli poroki

Nekega temnega deževnega dne je mati vsa premočena prišla domov s polnimi vrečami različnih reči. Ena od meni pomembnejših je bila antialergijska odeja. Bila je bela, prešita in zelo mehka. Ljubezen na prvi pogled. Imela je ravno to, kar sem potrebovala in iskala. Razvili sva obojestranske simpatije, čemur je sledila poroka. Proslavili sva v krogu najbližjih, mojih domačih in njenih sorodnikov iz družine prevlek (teta blazina, sestra posteljnina, brat flis..). Šli sva tudi na zapoznelo poročno potovanje, samo do Milana, ampak bilo je čudežno. To je bila ljubezen polna topline, mehkih dotikov, vročih noči. Ko sem bila žalostna, mi je brisala solze, ko sem bila vesela, se je tudi ona razigrano mečkala. Harmonija, da ji ni para! Naklonjenost je trajala dolgo, nakar je draga mati, vešča opazovalka, ne dolgo nazaj, začela zaznavati negativen vpliv odeje na svojo edino hčer. Sprva je znake ignorirala, kasneje so postali bolj očitni. Tudi starostna razlika med nama je botrovala njeni  negativni oceni. Odeja se je namreč v zelo kratkem času zelo postarala. Jaz sem si zatiskala oči. Saj veste, kako je to pri gnili ljubezni, ne želimo videti resnice in predolgo vztrajamo, upajoč, da bo nekoč posijalo sonce. Zdaj, ko gledam nazaj, seveda vidim, da je imela mati prav. Ravnala je pravilno, ko naju je razdvojila, čeprav mi je bilo takrat grozno pri srcu. Odeja je zelo slabo vplivala na moje socialno življenje in celo na zdravje. Ni mi več nudila protialergijske podpore, požvižgala se je na njo, kot tudi, da me je vsako jutro na različne, grozovite načine izsiljevala, naj ostanem z njo, češ da so predavanja dolgočasna in zelo nevarna. O teh hudih načinih, katerih se je posluževala, sploh ne bom izgubljala besed, to je kvečjemu za v kakšno grozljivko. Strup mi je vlivala v oči, ko sem spala, da sem ji lahko vsako jutro slepo sledila. Oklenila se me je, jaz pa se ji nisem imela moči zoperstaviti. Intervenirala je mati, vešča bojevnica, z nasiljem, jasno. Borila se je, znoj se ji je cedil po čelu, imela je krvave roke, na koncu pa ji je le uspelo. Iztrgala je svojo brhko hčer iz krempljev stare pokvarjene odeje. Odeja je letela naravnost v koš za smeti, kaj se je tam dogajalo, ni moja stvar. Draga mati, vešča nakupovalka, mi je priskrbela novo simpatijo. Ta je bolj lahkotna, vitka, mlada. Točno tako potrebujem za sveže pomladne noči.

Jazi

Zbudila sem se v črno noč, zbudila sem se v zoro, zbudila sem se v sončno jutro. Preskočila sem službo. Razdrobila sem mavrične sanje na sekunde in jih ubila, ko sem kihnila za dobro jutro. V preveč prosojni spalni srajci in s premočno turško kavo sem gledala skozi okno ter ugotovila, da odkar ne živim v stolpnici, imajo moja jutra počitniški pridih. Dišeče češnjeve veje silijo v kuhinjo. Previdno sem srkala vročo kavo in si blažila bolečino ožuljenih stopal na hladnem parketu. To je vse od preozkih čevljev. Zajtrkovala sem jagode in se pretvarjala, da je zunaj deset stopinj več. Na okenski polici je počival osem let star Vogue, ki se mu je uspelo vsa ta leta uspešno izogniti reciklaži. Vedel je, da se bo njegov blišč razblinil. Še predolgo si je zatiskal oči pred usodo, ki ga čaka v toaletnem papirju ali šolskem učbeniku. Lisičji Vogue! Prosil me je naj ga še zadnjič prelistam in mi obljubil, da tokrat obeta nekaj novega. Oguljene stranice, nekatere manjkajo, drugim manjka le delček, verjetno kakšna silhueta, tisk ni več vrhunski, barvni drobci so se mi zalepili za prste. Ogledovala sem si Vuittonovo reklamo in si čisto potiho, s težkim srcem, priznala, da mi je bila nekoč davno zelo všeč. Srednješolske zvezke sem si znala zelo lepo okrasiti z modnimi reklamami in editoriali. Kar neokusno, a? Počakajte, nosila sem tudi prekratke puloverje, pretemen puder in preveč bižuterije. Prepričana sem bila v svoj nadvse izostren okus za estetiko. Hja. Kar prisilio me je, da sem se vprašala, kako bom gledala nase čez deset let. Zanimiva mi je bila tudi misel, kaj bi danes svetovala mladi sebi. Kako bi se skloftala, objela in resno pogovorila. Nujno v tem vrstnem redu. Dalibor Martinis mi je skočil v misli. Hrvaški umetnik, čigar intervju sem si ogledala pretekli teden. Skrajno zanimivo, intervju poteka med mladim in starim avtorjem. Pred tridesetimi leti je avtor posnel sebe in vprašanja, katera želi zastaviti oziroma bolje rečeno, na katera bo želel odgovoriti starejši on. Med drugim, starejšemu sebi postavlja vprašanje, ali misli, da sta ista oseba ali  nimata nič skupnega. Ob gledanju dveh oseb, ki ne razmišljata popolnoma enako, ne živita v istem trenutku, mi je težko verjeti, da sta ista oseba. Kateri izmed njiju je pravi on? Ali pa, kateri izmed "milijon njega" je pravi on? Ali smo zbir sebe vseh trenutkov, ki jih doživimo? Kar naenkrat se mi sekunde ne zdijo brezpredmetne, so kvečjemu zelo pomembne, polne materije, ki nas bodo definirale čez nekaj časa. Ah...Lahko noč.

Celotni intervju: 
http://danas.net.hr/kultura/page/2010/04/14/0153006.html

Preganjam negativne misli

Vsakič znova sem presenečena nad dejstvom, da se mi misli streznijo čez noč. Neodvisno od moje volje. Pred spanjem nikoli ne vem in tudi ne verjamem, da bom zjutraj mislila drugače. Prekleti april in razpoloženjska nihanja! Včeraj sem namreč napisala en hudo jezen post, ki se mi je danes zdel brezpredmeten, prestrog in preveč negativen. Zbrisala sem ga, ker začuda ne mislim tako...Problem je v negativnem toku misli, ki lahko dere z nenavadno hitrostjo in močjo. Včasih ga težko ustavim. Tisti, ki ste ga prebrali, ga jemljite z rezervo, tisti, ki pa niste, so to samo sanje! Danes je nov dan, poln svetlobe, dežnih kapljic in zelenih popkov. Preživela ga bom zunaj in globoko bom dihala...

Predolga vzreja pasme tako imenovane študentje

Občutim nelagodje, ko čakam na odstrel. Odstrel iz generacije brezbrižnosti ali pa izstrel v generacijo, ki ima pramen sivih las in ima plačano delovno dobo. Razumevanje je odvisno od vašega optimizma ali pesimizma. Jaz sem za odstrel. Saj ti novi ljudje govorijo jezik, ki je podoben hebrejščini, dnevno uporabljajo izraze leasing, pokojnina, moj nadrejeni...Meni je nadrejeno samo vreme. In v njegovi službi Agencija Republike Slovenije za okolje. Vse poštne pošiljke, ki prihajajo na moj naslov te dni, niso čestitke, kot bi bilo prav, ampak so neke vrste opomniki na to, da se bliža moj dan za odstrel. Ta dan študentsko delo ne bo več, kar je bilo in strošek zdravstvenega zavarovanja bom krila jaz. Jaz, tista, ki bo opravljala "študentsko delo" pod krinko, v resnici je to delo za sivolasce, ki jim pridno lažejo, da so študentje, psst, naj mislijo, da so mladi, cena, ki jo za to halucinogeno stanje plačajo je 22,5% akontacije dohodnine. Trava stane manj, samo njen učinek tudi ni tako močan. Za vsak slučaj, torej slučaj poplave, potresa, kraje, me še pokličejo, da se prepričajo o prispelih pošiljkah. Ko podpišem vse zlovešče papirje, da soglašam z evtanazijo, pardon, s počasnim odhodom iz študijskega življenja, mi mogoče kdo odstopi sedež na avtobusu in kaj kmalu ne bom več uporabljala besede 'krneki' ampak 'delovna knjižica'. Škoda. Če pa bo kamuflaža uspešna (beri: kefija + črni okvirji brez dioptrije), lahko še nekaj časa preskakujem jutra in kličem mamico, ko mi je hudo. Časi, ko Ryan Air ne bo edina opcija, lahko še malo počakajo. Pretty please! Sploh pa, kako si drznejo printat in pošiljat vsa opozorila o prihajaočem rojstnem dnevu brez voščila. "Stari boste 26 let in do 19.4.2010 morate storiti blablabla...S spoštovanjem blablabla". Ni sledu o "Prihaja vaš nejlepši čas, želimo vam vse sladko in lepo, vi ste inteligentni in vse to zmorete, bogati, uspešni boste...". Nič. Tudi gub nimam, preverim vsak dan, kvečjemu imam mozolje, kolikor pa vem, le-ti niso pokazatelj starosti. Naslednjič naj se prepričajo o starosti. Ta je relativna. Imam namreč zamisel. Naj vsakemu skoraj šestindvajsetletniku ob osmi uri zjutraj potrkajo na vrata in ocenijo dejansko stanje. Ocena naj temelji na naslednjih variacijah : 1) skoraj šestindvajsetletnik se je pred kratkim zbudil, vohate kavo in vohate jutranji časopis, 2) skoraj šestindvajsetletnik miži na eno oko, ni prepričan, ali je leto 2010 ali 2100 in tudi po večkratni obrazložitvi, kaj je namen obiska, ne more razumeti, 3) skoraj šestindvajsetletnik ima alkoholni dah in po vsej verjetnosti je preskočil nočni počitek. 2. in 3. naj pustijo pri miru, vsaj še eno leto ali deset. Drugače kličem Amnesty International in prijavljam kršitev človekove pravice, pravice vsakega posameznika, da sam odloči, kdaj se želi postarati.

Aprilske muhe in račke

Zrem v pomlad. Kot je zrak nabit z majhnimi vlažnimi drobci, kot se skozi difuzno jutranjo meglo obeta sonce, tako se počutim tudi jaz. S solznimi očmi in z nasmehom. Lepa žalost je to. Kri mi vre po žilah in prvič letos čutim, da lahko vse. Pričakovanja v višavah, superlativi in vlaga v zraku, ki blagodejno vpliva na moje dihalne poti. Rojena v aprilu, slavim življenje kar cel mesec. Tudi kot deklica sem zelo intenzivno doživljala aprilske dni. Muhasto je bilo vreme in muhaste so bile misli. Za vsak rojstni dan praviloma jočem. Morda sem si ustvarila ritual, nezavedajoč se,  pri štirih letih, ko sem evforično/histerično vsem okrasnim sladkornim račkam pojedla kljunčke in oči na dan praznovanja. Torta bi bila gola in tega sem se zavedla v trenutku, ko sem žvečila zadnji kljun. Popadla me je huda groza in žalost, kar sem izrazila skozi glasen stok. Račke so poginile, ampak niso trpele, trpela sem jaz. In to kako! Sobota zjutraj je bila, leto 1988, mamica je v visoki nosečnosti pospravljala, pomivala, pekla, kuhala...oče je bil službi, ni bilo mobilnih telefonov in Maximarket je delal do enih popoldne. Kako mu je javila, da kupi nove račke, ne vem. Superoče je rešil težavo in si za zmeraj zapomnil, kako je rešil otroka iz agonije in ženo iz panične nervoze tistega aprilskega dne.

past remains