nedelja

Divji ringlo

Letos praznujem Valentinovo. Včeraj sem preživela navaden sobotni absolventski ljubljanski februarski večer ali po domače pub surfing, čeprav je šlo samo za dve stalnici, Bikofe in Žmauc. Nujna oprema je vlažen zrak, cigaretni dim, parfum, polni kozarci, zmrznjeni prsti, moški glas, banalni klepet, in lahko noč. Sladke rosno mokre sanje. O moji ljubljeni Ljubljani. Obožujem jo, predana sem ji, ne pljuvam po njej in občudujem vse lepo v njej. Pomladni teden me je prebudil, znova sem se zaljubila, v iste tlakovce in v isto vodo. Ne morem mimo spominov, ki me vežejo na ulice, zgradbe, tukaj sem odrasla in postala jaz. Ko sem se v soboto zvečer peljala, sem šla po Zaloški, mimo Fužin, mimo mojega zadnjega, predzadnjega, predpredzadnjega in predpredpredzadnjega doma v moj novi dom. Veliko sem se selila. Nostalgično sem se ozirala skozi okno avtomobila, vsak košček betona poznam, slepa bi našla vse skrite kotičke v naselju, toplo mi je bilo pri srcu, kot če bi žvečila le zrak in čutila vsako drobtino babičinih piškotov v ustih. Čez en mesec se bodo drevesa pred blokom na Preglovem trgu 1 in 2 razcvetela, čudovito bo, zagotavljam, četudi bo trajalo le kratek čas. Takrat bo vsaka vestna gospodinja z omenjenih naslovov odrezala vejo ali dve in si okrasila kuhinjo. Čez pet mesecev bodo na istih drevesih zrasli plodovi, podobni slivam, otroci jih bodo glodali, čeprav bodo kisli in neokusni. Čez manj kot eno leto bo hrib zasnežen, otroci se bodo sankali, pubertetniki jim bodo nagajali. Čez pet let bodo otroci z balkonov metali vodne balone mimoidočim na glave. Peš bodo hodili v osnovno šolo, od doma se bodo odpravili natanko 7 minut pred začetkom pouka. Čez deset let se bodo vozili z avtobusom številka 20 na poljansko gimnazijo. Želeli si bodo, da bi bi bili doma v centru mesta. Življenje se jim bo obrnilo na glavo, nihče jih ne bo razumel, oni pa ne bodo hoteli razumeti nikogar. Slabe ocene, neopravičene ure, neprespane noči, neuslišane ljubezni, prepiri s starši... Čez šestindvajset let se bodo peljali skozi Fužine domov za Bežigrad, mimo blokov in dreves, komaj bodo čakali, da se spet razcvetijo. Želeli si bodo doživeti vse še enkrat, ali pa vsaj spomniti se vsake malenkosti, ki jih je oblikovala v osebe, ki so. Zato sem rada iz Ljubljane, zato ker sem zrasla z njo in zato ker uživam z njo. Ker so ljudje, ki jih imam najraje, iz Ljubljane, in ker je vsako leto drugačna. Ker se v Ljubljani noro zabavam, dobro jem, malo študiram, veliko berem, kvalitetno spim in ker vsako leto spoznavam druge ljudi, ki so prišli v Ljubljano. In ker nekateri odidejo iz Ljubljane in se vrnejo (!) in ker tudi jaz včasih odidem in se vsakič vrnem. Z vsakim odhodom in prihodom spoznavam sebe in Ljubljano bolj. Še zdaleč pa naju ne poznam dovolj dobro. Do konca življenja imam čas, da nama pridem do dna.