29. jan. 2012

Januarji

Sedim za kuhinjsko mizo, zrem skozi okno, majhna fluorescentna pomaranča vzhaja v daljavi, dim se počasi vali iz kockastih hišic, jaz pa čakam, da se moja kava ohladi, ker ne smem piti vročih napitkov. Deficit zobovja namreč. Kaj me tare minule in trenutne dni. Januarji. Začetki leta, obetavni dnevi, polni vzhičenja, optimizma, upanja v lepše leto. Januarji mojega življenja. Ti so vsakič trajali natanko enaintrideset dni in vsak dan je trajal štirindvajset ur, jaz pa sem vsako minuto tega meseca nekako preživela. Lansko leto sem divjala, šumelo mi je v ušesih. Predlanski januar sem stoično čakala febraur in Ameriko. Januar 2009 sem preživela delno v Milanu in delno v Tel Avivu. Prvi mesec leta 2008 pa sem veliko smučala. Lahko grem daleč v preteklost, vendar moj namen ni obujanje sentimentalnih spominov. Je preprosto razmišljanje o tem, zakaj sem letos tako žalostna. Tolažim se, da je neznosna črnina, ki me je prekrila, nekaj, kar sem že doživela, ampak se ne morem spomniti, kdaj bi to lahko bilo. Glede na to, da vem kako sem pozimi leta 1990 vsem svojim nogavicam s škarjami odrezala prste in pete, da se spomnim jezne mame in mojega kesanja skozi noč, se mi takšno malodušje torej še ni pripetilo. Nič zato. Moja narava ni tako črna, da bi si dovolila deževne misli predolgo. Kakor mesec počasi polzi h koncu, se tudi moja glava bistri. Leta 2013 bom lahko zapisala, da sem januarja 2012 opravljala izpit, za katerega predavanja so bila leta 2008, da sem se nekajkrat sprehodila po Ljubljani, da sem nekaj dni preživela v bolnišnici ob Dinku, da sem se naučila uporabljati pomivalni stroj, da sem si zlomila zob in da sem se vsak dan spraševala o smislu življenja. Lepše bi zvenelo, da sem tekla na smučeh, da sem se naučila speči prekmursko gibanico, da sem napredovala v službi in da sem naredila izpit za avto. Sedim za kuhinjso mizo, gledam v vzhod, pomaranča se veča in meni se svita, od kod ta melanholija.