Boys will be boys, girls will be stupid

Curb your enthusiasm, sezona 2, del The Massage. Larry Davida po končani masaži vpraša maserka: "Can I finish you?" Larry pritrdi, nezavedajoč se, kaj ga čaka. Maserka ga začne manualno zadovoljevati, on jo prekine. Sledi scena, kako se o tem pogovarja s svojimi moškimi prijatelji, ki se vsi čudijo, zakaj jo je prekinil. Tudi jaz se čudim, tako navajena sem, da je to del naše kulture. Fantje so pač taki. Punce pa pač toleriramo marsikaj. Brala sem nekakšen članek o psiholoških vidikih moških možganov, ko zagledajo golo žensko telo, o hormonih, ki se sproščajo, o kratkotrajni vzburjenosti, kateri ne morejo uiti. Zaključek je tak, da smo si različni, da ženske moških ne moremo in ne smemo spreminjati. Fine with me! To ni nobena znanost. Ampak, ko gledam naokoli in se zavedam, da skoraj vse moje prijateljice fantom dopuščajo veliko več kakor sebi, in da sem tudi jaz ena izmed teh, me to pripravi do bruhanja. Odurna katoliška miselnost zasidrana v moji podzavesti! Kdo mi je to storil, ker vem, da tega nisem prinesla od doma, pri nas doma imamo neke vrste matriarhat, mama je glavna, vozi avto, plačuje položnice, hodi v trgovino, z očetom gresta na morje, kadar ona reče, skratka ona nosi hlače. Pa ne, da ima oče žensko vlogo, je pač malo bolj nežne narave, trenutno veliko piše, ima rad živali in otroke, nabira zdravilna zelišča...Od žalosti je napisal tudi pesem našemu pobeglemu/umrlemu mačku. Torej nisem bila tako vzgojena, ampak v sebi imam še zmeraj nek korektiv, kako ravnam ob malce preveč pregrešnih mislih. Takrat bi se poškodovala, kaznovala, bila bi majhna in zatrta. Zrela sem za nuno. In zares sovražim to. Sedimo za mizo, pijemo kavo, natakar je privlačen, sporazumemo se in ena doda: "Ja kaj? Saj fantje to stalno delajo, lahko tudi me..." In tako je vsakič, ko pogovor nanese na lepe moške. Opravičimo svoje misli s tem, da to delajo tudi naši moški. Ukinjam ta opravičila, zavestno jih globoko obsojam in dopuščam svojim očem počitek na neznanih frajerjih. Sploh ne nameravam z nikomer pobegniti na motorju, deliti postelje ali si pošiljati vroča sporočila. Ne, to me zanima, ne zanima me, kaj ti frajerji radi jedo, kakšno glasbo ali filme obožujejo, nič, vseeno mi je, važno je samo, da so, najraje vidim, da so tiho in obstajajo. Skozi glavo mi drvijo feministične misli in prvič čutim, da takšna enakopravnost veliko obeta.

שָׁלוֹם

"Ako se želiš udavati morat ćeš naučit ispeći pitu!"
"Ali ne udajem se za Bosanca, odnosno uopče se ne udajem! Šta će mi pita?"
"Svaki muškarac će te izbaciti iz kuće, ne budeš li mu znala pite spremit'. Kontaš?"
"Kontam. Ajde naučit ću kad je to toliko važno..."
Naj mi bo. Povečala si bom vrednost v kuhinji. Ker zdaj sem vredna NIČ. Vse, kar znam je, plesti, narediti odlične muffine, bolognese omako, ročno perem perilo, lepo likam, govorim italijanščino in zlahka rešim marsikateri dednopravni problem. Ampak brez pite nič ne šteje. Sploh v moji bosanski hiši. Nič hudega.
Ko sem na kolesu, nisem vredna skoraj NIČ. Oziroma, vredna sem približno kot Renault Clio letnik 98, po možnosti karamboliran. Passat, BMW, Range Rover...vsi so nad mano. Vozniki vedo točno ceno svojega žrebička in se temu primerno obnašajo na cesti. Ceneje je poškodovati moje telo kot poškodovati avto. Normalno, jaz sem prišla iz svoje matere, krvava in popolnoma zastonj, avto je prišel iz Avtohiše, zloščen in na kredit. Za kaj je treba bolj garati? Za človeka ali avto? Welcome to Slovenia and give it a thought!
Minilo je že več kot leto odkar sem spremljala svojega brata na hudi operaciji v Izraelu. V eno od najbolj prestižnih bolnišnic na Bližnjem vzhodu sva prispela točno pet dni po zadnjem napadu izraelske vojske na Palestince. V tej isti bolnišnici je bilo tudi nekaj ranjencev iz teh istih napadov. Palestincev. V bolnišnisi so bili zaposleni samo Judje. Ti isti Judje imajo otroke, sorodnike, sosede, prijatelje, ki so sodelovali v oboroženih napadih. Skratka, prvo so jih napadli, nato so jih zdravili. Kill it and heal it. Praktično isti ljudje in skrajno nepraktični ljudje. Je to hinavščina? Absurd? In spet vprašanje, koliko so te žrtve vredne? Dinko je prestal osemurno operacijo, ki jo je izvajalo 5 kirurgov. Njegovo življenje je bilo v teh osmih urah vredno ogromno. Nekaj dni pred tem so bila življenja Dinkovih vrstnikov na drugi strani zidu vredna NIČ. In čez nekaj trenutkov se je to lahko spremenilo, lahko se je ta otrok znašel v tej ali kateri drugi bolnišnici in vrednost mu je zrasla. Več kot 90% Izraelcev je podpiralo napade na Gazo, kakšen od teh 90% se je morda znašel s kirurško iglo nad napol mrtvim Palestincem. In takrat se je odločil, da gre za deflacijo Palestincev.
Ne morem si pomagati, da se ne bi spraševala o svoji vrednosti v človeški družbi. Trud, ki ga vlagam v šolanje, trud, ki ga vlagam v svoje psihofizično zdravje, trud, ki ga vlagam v svoje kreativno življenje, vsak dan se nekaj naučim. Dostojanstvo gradim že leta, definiram se v socialnih krogih, rastem v vseh pogledih. Kdaj pa kdaj mi kdo košček vsega vzame in zavem se kako krhka in nemočna sem. Trenutno stanem nekaj več kot pred leti, cena se mi bo s časom dvignila, zelo težko in počasi. Pade pa lahko tako zlahka. Če me povozi avto, dokler se mudim na fakulteto s kolesom, ali pa če me kakšen kriminalec posili in ubije. Moja cena variira kot pri pšenici ali nafti. In še v marsičem smo si podobni, smo zamenjljivi in minljivi, možen je količinski popust in ogromno truda, da iz nas izvabijo najboljše.

Romanca

Sekundni trenutki v zasanjanih pogledih s priprtimi očmi, filmska zaljubljenost, ki ne mineva, tisoč let dolgi večeri. Namesto krvi se mi je po žilah začela valiti čokolada. Kdaj me je poletje začaralo, kdaj je pričaralo vse te ljudi z velikimi očmi? Sploh se ne sprašujem, v resnici me ne zanima. Samo ždim in verjamem, da veter piha v pravo smer. Ker me včasih oslepi s smetmi, ki mi jih napiha v oči, spet drugič odnese z mene vse odmrle celice in vse, kar je gnilo. Vsak dan se zbudim. Tako ali drugače, zato ne čutim potrebe po fatalizmu. To prepuščam slabotnim umom. Naj se zaposlijo, naj jim požene znoj skozi vse pore, naj jih zapeče nebo v ustih. Zame očitno nekdo skrbi. Danes sem dobila sporočilo, da moje bogo študentsko delo odpade, takoj za tem sem dobila sporočilo, da me mobilni operater več noče, ker ne plačujem redno položnic, in za tem še eno sporočilo od neznanke, ki želi kupiti moj artikel z Bolhe. Ha! Zasmeji se mi. Grem po sladoled, prižgem ventilator, mižim. Now, that's cool! In zaenkrat se je avgust začel obetavno. Bojim se edino, da ne pozabim sebe. Zato se opominjam, kdo sem. Otečena noga kot pri osmih letih, ko sem se s kolesom pognala po hribu navzdol in verjela, da mi jo bodo amputirali. Lepa sem bila v kratkih hlačah, poletje in rane gredo z roko v roki, ali bolje z nogo ob nekaj trdega. Hamze smo hipohondri prve klase. Že tri dni me oče kliče in natanko poizveduje v kakšnem stanju je moja oteklina. Pa brez skrbi, manjša se. Tokrat sem se poškodaovala na drugačen način, malce bolj odrasel, ali pa tudi ne. Hm. Oblečem si ogromne bombažne spodnjice iz Leclerca (kupljene v kompeltu petih), skuham odlično turško kavo, opomnim se, da je naša hiša še zmeraj brez fasade in da so vsi stroški, ki presegajo znesek nekaj deset evrov zaenkart še prestiž. But this time next year, we'll be millionaires. K svojemu opomniku dodam še to, da najlepši šopek rož zamenjam za Kishonovo kratko satiro. V resnici sploh nisem romantična.