"Tata, šta je to kohabitacija?"

Nadaljujem zgodbo o jezikovnem odraščanju oziroma kako sem postala Slovenka. Imam novo smučarsko opremo in redno obiskujem spletno stran smučišča.net. Nikoli se nisem učila smučat, nikoli nisem hodila v hribe, nikoli nisem imela pohodniških čevljev in nisem poznala imen gričev okoli Ljubljane. Bila sem mestni otrok, spomnim se, da me je oče v vrtcu postrigel na gobico, mi kupil usnjene mokasine z usnjenim podplatom in kariraste bermude. Izgledala sem torej kot Tom Sawyer, ki povzroča preveč hrupa, ko hodi, klap klap, moji osovraženi čevlji. Nič dolgih blond las spetih z roza pentljo, nič rožastih oblekic in ne imenujem se Nina. Na mojo takratno žalost. Med šolskimi počitnicami so me odpeljali k mestni babici v Zagreb, kjer sem gledala Kviskoteko z Oliverjem Mlakarjem. Nič smučanja. Čeprav sta si starša, kot hip jugoslovana, v poznih sedemdesetih letih kupila smučarsko opremo, ampak nikoli je nista uporabljala. Lansko poletje smo te popolnoma novo-stare smuči končno vrgli stran. Upanje je navsezadnje umrlo zadnje. Vendar podmladek se ne da! Čeprav sta straša že več kot trideset let v Sloveniji, se zdi, kot da sta na obisku. Z mamo se pogovarjam v slovenščini. Njen naglas je nenavadna mešanica mariborščine in otoške hrvaščine. Nikoli ni živela v Mariboru ali na kašnem hrvaškem otoku. Z očetom to ne gre. On je človek, ki jezikovno ustvarja, zato daje velik poudarek na to, da govorim pravilno hrvaščino, srbščino, bosanščino. Pojem srbohrvaščine je passe. Vsak od teh jezikov je drugačen, ne le v izrazih, besedah, temveč tudi v sintaksi. On tako lepo govori, da se rada trudim in mu pokažem, da znam tudi jaz. Včasih se hecava in ga pokličem "Oči!", na kar on odgovori, "Kaj je očijevo?", kar bi v prevodu zvenelo "Šta je tatino?". In dobi smisel! Vso to prebiranje otroških pravljic v bivšem skupnem jeziku, me je vsekakor obogatilo, ampak manjkala mi je celotna zbirka slovenskih besed. Slovenskega jezika sem se počasi učila sama, bila velikokrat osramočena, ker nisem vedela, kaj pomeni klošter, zacumprati, tudi klanec mi je bil dolgo časa tujka. Mislila sem, da je to ovinek. Zdaj te besede uprabljam ali vsaj vem kaj pomenijo, kdaj pa kdaj se še zmeraj zgodi, da se mi niti sanja ne, ampak potrpežljivi prijatelji razjasnijo stvar. Marsikdo pa ne ve, kaj je zumbul ali stečak. Ha! S smučanjem je podobno. Učim se sama s pomočjo potrpežljivega dragega. V družino pa vnašam nekaj novega, slovenski novi val! Kuhamo joto, matevž, štruklje. In oče jih najboljše pripravlja.

Superiornost

Ne maram moških, ki ne prenesejo mraza in pekoče hrane.

Zdaj ni v redu

Mir in tišina me več ne poznata. Mogoče me sovražita. Mogoče ob koncu zgodbe ugotovim, zakaj. Mogoče pa ne, mogoče samo pozabim. Zabrisani, motni spomini na Milano in zeleno garsonjero. Takrat je bil zadnji ménage à trois. S Tišino in Mirom nemreč. Bila sem skoraj sama, skoraj en mesec, skoraj v popolni tišini. Gledala sem obračališče enice ob zajtrku, kosilu, večerji. Jurij ne mara zelene hrane, meni je ta najljubša. V miru in tišini sem torej uživala veliko zelenih živil. Ni bilo vetra, samo glasne misli in jedilni pribor. Misli so se mi počasi topile, vrtelo se mi je, zrak je bil vroč in nevihte so se zdele stoletja stran. Ko sva postala dva, je tudi veter zapihal. Danes hrup, ropot, preveč človeških glasov, vse njihove intonacije poznam. Kihajo, kašljajo, kolcajo, vsak v svoji lestvici. Tukaj igrajo glasbila televizija, računalniki, hladilnik, ure, pralni stroj, voda iz pipe, še rastline se slišijo rasti. Melodije take, da je Vivaldija sram. Tako je pri nas doma. Hrušč! Čakam, da domači band zaspi, da lahko sanjarim in igram pomembno vlogo v utopični prihodnosti. Vem, da le-ta ne pride, ampak si jo privoščim in moje misli so vse bolj fetišistične. Preglasijo zbujenega frontmana, ki glasno išče ključe od poštnega nabiralnika. Kako je razvajen! Nič zato, nadaljujem svojo igro, kjer se stapljata tiha in mirna preteklost s pastelno prihodnostjo. V prihodnosti stojim pod šopom pisanih balonov in slišim samo svoj nos, ki žvižga. Vzamem Operil in to je to! Tišina in mir se vrneta in zaspimo objeti.

Bubblegirl

Nimam vozniškega izpita, imam kolo in mesečno vozovnico. Ne maram avtobusov, ker mi ljudje smrdijo in imajo neverjetno slab okus za glasbo. Ljubim pomlad, ker obvladujem Ljubljano s kolesom in lepimi pesmicami. Svet mi je lepši, ko sem sama in si delam utvare, da so mimoidoči zaljubljeni, odišavljeni, s polnimi trebuhi, morskih sadežev po možnosti, gredo v gledališče, kul službo, njihovi otroci so odličnjaki in imajo velike oči, modre. Tako lahkotno je moje bivanje ob teh mislih. BAM! Obiščem dermatološko kliniko in čakam. Zmeraj čakam, če sem pravočasna. Če sem pet minut prepozna me dvanajst ljudi prehiti. Teh dvanajst ljudi sedi in čaka. Vsi smo zaključena skupina ljudi, v določenem času, z določenim namenom. Tvorimo skupino, če bi se zgodil bombni napad, bi mi, TA skupina, tako naključna, obstajali za zmeraj. Jaz bi bila del te skupine, brez vprašanja, bila bi del te skupine za zmeraj. To me moti, ampak nimam težav z dihanjem ali strahom pred infarktom. Sem pomirjena, ker je zgodaj. Na moji levi odvraten človek, ima kratke noge, ogromen trebuh, mislim, da ne more videti svojih čevljev, če bi jih videl, jih mogoče ne bi bil obul. Bere srbski rumeni Svet in se utaplja v članku o Seki. Kaj kmalu se bo utopil, saj je obilen človek, verjetno zelo težek. Ima debele kratke prste in se počasi gladi po stegnih, gor dol gor dol. Vonj ima po nepriključenem zatohlem hladilniku. Presedem se. Nasproti mamica in deklica. Ima dolge dolge nohte, francoska manikura. Deklica namreč. Nima plastelina izza nohtov. Stara je enajst, ampak ne dam roke v ogenj. Pogovarjata se. Mamica je kratka teta s premočnim make upom in previsokimi petami. Razlaga hčerki o možnem nakupu posebne lučke za nohte. Utrdijo se, so še lepši, še bolj sijoči, še bolj dolgi. Dolgo se o tem pogovarjata nakar se lotita poslušanja naloženih melodij zvonenja na mobilnem telefonu. O! Pokličite me, operirajte me, lobotomijo prosim.
Majhne banalne situacije, katerih ne maram videti. Z leti jih težje prenašam.
Vsak dan beremo o pedofilih, mučiteljih živali, nasilnežih...Dragi moji, to so ljudje v vrsti v trgovini za tabo, na avtobusu in dermatološki kliniki.
Kako elitističen post. Buy yourself a Big Red and float in that bubble!

Lebdeti

Nazaj na svoji zemlji. Ampak ne pretrdno. Dokler ne osvojim veščine spanja spet, čutim da nosim pod sabo ogromno količino vode. Globina vode me zbuja ob štirih zjutraj, AM po domače. Takrat se začnejo uradne ure mojega računovodstva in referata za študij. Budno opazujem drobne luči avtomobilov, ki se odbijajo v mojo steno, vse bolj pogoste so. Motorji avtobusov so vse bolj hrupni in maček se je vrnil s potepanja. Jaz pa ogromno neporavnanih obveznosti, finančnih in študijskih, kako le spati? Ta teden sem ugotovila, da lahko položnice plačam tudi s kreditno kartico in odločila sem se, da bo to moj najboljši dan v tednu. Brez pomote, tega sem se domislila v času uradnih ur. Le kaj je smisel uradovanja, če ne obrodi sadov. Še nekaj čičkračk v indeksu in odločila se bom, da bo to moj najboljši mesec v letu. Začel se je že lepo, samo še konec okrasim.

Na levi strani vode del srca, pisani ljudje in pisani prostori. Doma dišeč regrat in tlakovane ceste. Tudi Cabernet Sauvignon prihaja z naše celine. Salut!

Takšen pa je New York te dni...