Ozeleneli možgani

Pisala bi samo o nečem zelenem. Veliko razmišljam o naravi in kako me prevzema, vsak dan se zavem, da me vse bolj navdaja z energijo in da jo vsak dan boljše opazujem. Pogovarjam se o pticah, dežju, vonju pokošene trave...Ta me omamlja. Verjetno je bilo opaziti iz prejšnjih postov, da me drevesne veje, rože, vremenski pojavi spravljajo v različna stanja in na meni puščajo močan vtis. Torej to ni nič novega, nobena skrivnost. Ampak tokrat norim (ne tako negativno), ker mi je vse fascinantno, dišeče, romantično in pri vsem tem je moje hormonsko ravnovesje popolnoma ok! Regratove lučke kot prelahke snežinke po nebu, kako ostati ravnodušen?! S tem je povezano tudi moje sovraštvo do velikih avtomobilov, hiš z bazeni, svetlobnega onesnaževanja, navsezadnje tudi kontracepcijskih tablet! Ampak ne bom se pretvarjala, da živim ekološko neoporečno življenje, medtem, ko tipkam tole, pijem flaširano vodo in z vsakim nakupom posmetim z nekoliko PVC vrečkami. Bilo bi hinavsko. Nisem bio ali eko, ponujam veliko milejšo različico zelene sebe. Morda pa neham pisati blog in vnaprej vam zagotavljam, da bom verjetno preživljala svoj čas v objemu s kozo v leseni koči v bosanskih Ponijerih. Do takrat pa, mlada špinača z vrta, šelestenje listja, slano mrzlo morje, kosi, vrane, sadike sadnega drevja...Najbolj me je razveselila novica, da sta laboda, ki sta vsakodnevno nekajkrat priplula mimo hiše in ju več kot en mesec ni bilo videti, izlegla štiri majhne grde račke. Labodjo družinico sem po naključju našla kakšen kilometer stran od mojega doma, medtem, ko sem iskala mačka. Tega nisem našla, sam je prišel domov čez kak dan. Zdaj sem sebi dala duška in vam predogled, kakšen kičast blog bi tole bil, če ne bi imela vsaj malo samocenzure. Pa brez pomote, tudi mesta ljubim, oh kako se mi toži po Milanu, po tem najgršem, najbolj sivem industrijskem mestu, ki je meni lepše od New Yorka. Slednji namreč nima trga in s tem mora izgubiti krono velemesta! Times Square ne šteje, ker edino, kar spominja na trg je beseda v imenu. Milano pa ima nešteto ulic, atrijev za zidovi, najboljši sladoled in kavo, prisrčne tramvaje in zares modne trgovine. Včasih imam občutek, da mi bo srce razneslo, ko mislim na to mesto, ampak moja izjemna neresnost me je pripeljala do tega, da si še zdaj nisem uredila tistega zlobnega obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej počeno srce bi pomenilo za moje starše izjemen strošek, zato prepuščam milanske misli za zavarovane dni, ko bo sanjarjenje varno. Do takrat pa uživajmo v zelenem. Ali ste opazili kako bezeg te dni lepo diši? In s tem zaključujem ta kič!

Princeske in čebela

Vrtec in maškare. Nočna mora zame in za starše. Našemljeni, nasmejani, radostni. Pozabili smo na mukotrpne priprave v kričanju in solzah. Starši so me vzgajali kot nekakšnega brezspolnika, imela sem kupe in kupe knjig, igric za urjenje spomina in jezikovnega ustvarjanja...Najraje sem se igrala šole, najljubša igrača mi je bilo kolo sreče, ki mi ga je naredil oče. Nisem imela roza sobe, nisem imela preveč barbik, o pričeski sem že pisala. Zato me niso nikoli šemili v pretirano ženstvene like. Mene namreč niso preveč spraševali, dojemali so vzgojo otrok kot obveznost, ki jim jo je naprtila partija in to so jemali zelo resno. Vzgajali so bodoče državljane in ne nekakšnih Julij, ki bodo trpele zaradi ljubezni ali razcepljenih lasnih konic. Ostrigla sem se na gobico pred kakšnim tednom, mislim, da je to primeren podatek za tole zgodbo. Skratka, jaz sem bila za maškare zmeraj neka žival, strokovnjak ali literarni lik. Tukaj mislim predvsem na Rdečo kapico in Piko Nogavičko, nisem bila namreč kakšen orwellovski prašič ali Aljona Ivanovna. Tiste princeske, kraljične, vile, v glavnem roza plapolajoče maškare, so bile deklice, ki so se zgodaj zavedale svoje "ženskosti" in so v njej uživale. Igrale so se mamice (to se mi zdi celo izprijeno, saj so se vendar ravnokar rodile, pa že zibljejo plastično dete in si tlačijo blazine pod majco), kuharice, tekmovanja za miss...Do fantov so bile rezervirane, gnusili so se jim in zdeli so se jim neumni, no vsaj bolj neumni od punc. Zgodnji girl power! Ampak te njihove obleke, tako lepe, narejene iz starih zaves, tisoče volančkov in čipk, in trimetrski premer. Hja. Meni so bile to najlepše dolgolase šestletnice na svetu. Jaz pa v črno rumeni opravi s tipalkami na glavi. Kako razložiti staršem, da mi to ni v redu in si želim biti priceska? Gledajoč nazaj, mi to ni uspelo, kljub večmesečnemu moledovanju, očitno nisem uspela formulirati uspešne prošnje in jim pojasniti, zakaj bi bilo dobro zame, če bi bila tudi jaz kakšno leto kraljica ali pa vsaj princesa. Modri starši so vedeli, kaj delajo. Mi je danes jasno. Tiste maškarade mi pa niso nikoli prijale kot so njim, oni so tisti, ki se iz začetka te zgodbe smejijo in občudujejo svojo malo čebelico. Čebelica pa negativno nastrojena in komaj čaka, da koga piči. Najraje svojo drago mamico. Komaj sem čakala konec maškar, konec dneva, ko so se priceske vihtele in so vsi božali njihove kodre, medtem, ko smo miške, zdravnice in čebele sedele v kotu in barvale pobarvanke. Naslednji dan normalno stanje, čebela ni več čebela in princeska ni več princeska. Smo le šestletnice v svetu, kjer več velja tisti, ki več ve, bolje bere in riše. Moj svet! Jaz sem bila princeska! Še dobro, da je danes vsak dan tak...

Razpoloženjski tokovi

Odlična predstava, okusen pelinkovec, hladna noč v najlonkah, zjutraj Val 202, Dinkov rojstni dan, sonce + veter, glasen šepav maček, kisle kumarice, goli gležnji, mladenka kradljivka, ki je prišla na torto, večer z Esmo, sladko vino proti jutru, vse v dvoje, jutro dolgo in gosta kava, dež me več ne moti. Zdi se, da so se stvari ustalile in vse je tako kot mora biti. Kujem plane za prihodnost, vem, da je pred mano dolg teden a ne mudi se mi nikamor. Sem brez imperativa zato bom obveznosti opravljala z lahko dušo, znana sem po odlašanju, a do sedaj se mi je vse dobro izteklo. Tega ne ignoriram, z leti se človek marsikaj nauči. Naučila sem se učiti, naučila sem se poslušati, naučila sem se kaznovati, naučila sem se opažati in uživati. Moram se pa še naučiti, kako spremenjljiva sem, kako raznolika sem in kako se spopasti z vsemi dimenzijami lastne osebnosti! Tako sem danes opazovala dolgo nepokošeno travo, ki se je zaradi vetra  vsa upogibala v eno smer, bilo je lepo in fotogenično. Živa se je zdela, kot da čuti veter na sebi in se mu prepušča, tako nebogljeno. Listje na drevesih, košato in zeleno, poškropljeno od dežja, in kako je veter raznašal drobne kapljice meni v obraz, tudi to mi je bilo lepo. Celo pešci na kolesarski stezi me niso motili. Same novosti...Presenečam se in nadejam se še bolj drugačni sebi. Nerganje v bližnji preteklosti kot cena za mirno dušo. Enkrat sem gor, drugič sem dol, kako enostavno, upam le, da mi ta briljantna ugotovitev ne zbeži iz spomina, ko bom v solzah in brez prihodnosti!

Lovely

non plus one final from Tracy ANTONOPOULOS on Vimeo.

I can't stand the rain

Celotedenski dež je z mene spral plasti barve in zasanjanosti. Zdaj sem gola in razdražena, preklinjam oblake in salutiram poletju. Rotim ga, da se mi približa, pošiljam mu poljubčke, še kruh mu bom spekla. Ampak zaenkrat nič, ignorira me, jaz sem pa sama in premočena. Končno vem, zakaj ima naslovna pesem toliko različnih izvedb. Večino sem jih preposlušala v jezi in razmišljujoč, kako se bom jutri spet prilagajala velikosti in hitrosti dežnih kapelj. Ne ugotavljam, zakaj me tokrat spravljajo ob živce. Nepotrebno, nezaželjeno, moteče stanje. In še več kislih ter grenkih občutij plapola po moji majhni sobi. Nič ne berem, nič ne pišem, veliko spim, malo jem, mislim na kemijske spojine, zastavno pravico in odtenke lakov za nohte. Nato grem še malo spati. Kakšen večer upam na lepše jutro, včasih mi je pa vseeno, če se ne zbudim. Nisem morbidna, le naveličana. In zakaj čakali bi na maj? Odgovor, ni nam treba. Jaz bi ga letos najrajši preskočila, ukinila, prepovedala....

Čokoladni poljubčki Laibach

Genialci imajo okli sebe zmeraj nered. S tem se tolažim, ko gledam svoj dom. Svinčniki, kovanci, ključi, očala, vijaki, bonboni, krema za roke, ravnila,...Predstavljajte si vse te stvari zložene in pospravljene na svojih mestih. In zdaj si predstavljajte nekaj popolnoma obratnega. Dobrodošli! Vsakodnevno, ni res, lažem, vsakotedensko prispejo na očetov naslov raznovrstne publikacije kulturnih vsebin. Gospod je namreč kulturni delavec in kot tak zaveden v mnogih registrih kulturnih ustanov, ki vestno obveščajo svoje člane o raznoraznih dogodkih. Večina dogodkov je brezveznih, kot na primer vabilo na etnološko razstavo o mestu Ig, najdejo se pa tudi kakšni zanimivejši. Živimo v razgibanem svetu, bombardirani z informacijami vsako sekundo, katere moji pridni starši, znani tudi kot lovilci informacij, probajo ujeti čimveč v najkrajšem možnem času. Moja mati je moderna ženska, ki včasih zboli za folklorno boleznijo. To je bolezen, ki navzven ni vidna, v akutnem stanju pa nastopijo trenutki lucidnosti, kar se kaže skozi verovanje v horoskop, astrologijo, srečne loto številke, ki največkrat vključujejo datume rojstev najljubših sorodnikov, obvezno pa je tudi beleženje vseh informacij, kajti sindrom te bolezni je tudi pozabljivost. Za to boleznijo zbolijo moderne ženske starejše od petdeset let, katerih otroci so preveliki, da bi za njih skrbele, imajo pa veliko prostega časa in ponavadi uživajo v vrtnarskih opravilih in filmih z Lassiejem ali Clooneyjem v glavni vlogi. Moja mati si torej vse številke in črke, ki pridejo iz televizijske škatle, zapisuje na različne predmete, ki jih ima v tistem trenutku pod prsti. Bojim se, da bo nekega dne šel oče iz hiše s tetoviranim receptom za zelenjavni narastek na svoji levi roki. Moj oče pa verjame v svoje otroke, še posebej v svojo hčer, ki je pretenciozna in razvajena, torej kriva je bila preveč liberalna vzgoja, in se rada hvali, da sledi vsem pomembnejšim kulturnim pripetljajem v državi. Kar seveda ni res. Udeležujem se otvoritev razstav ljudi, ki jih poznam, ljudi, ketere poznajo ljudje, ki jih poznam in otvoritve razstav z bogato ponudbo slanih prigrizkov. Tako me lahko najdete tudi na predavanju o frančiškanskem redu na Brezjah, če bodo udeležencem nudili kaj od sledečega: šparglji, kozji sir, pršut, rožmarinov kruh, črne olive, pinjole, rukola, divjačinska salama, losos,...Tako oče vsepovsod optimistično smeti z vabili na prej omenjene zanimive in manj zanimive kulturne dogodke, upajoč, da se jih bo kdo udeležil. Njegovi upi se največkrat ne uresničijo ampak res je, da nam pride vsa papirologija prav, vendar na nekoliko drugačen način. Torej, vabila natisnjena na debelejši papir imajo funkcijo podstavkov za kozarce, vabila večjih formatov služijo za zavijanje smetk, kot so mandarinini ali krompirjevi olupki ter čajne vrečke, vabila s svetlejšim printom pa so kot nalašč za zapisovanje receptov in izžrebanih številk iger na srečo. Ostalo prepuščamo domišljiji. Vidite, kako spontani in kreativni smo mi. Reciklirali smo tudi zadnje vabilo na otvoritev razstave Gesamkunst Laibach v MGLCju. Naša verzija gre takole: "V četrtek 2 beljaka in 50g temne čokolade, vas ob 20. uri vabimo v na 130°C segret mednarodni grafični pekač na odprtje 1 zavitka vanilijevega sladkorja GESAMKUNST LAIBACH temelji s peki papirjem. Vabljeni med stepanjem in postopnim dodajanjem kakava!"