Kjer je dim,...

Dinko kadi. Dolgo časa se je skrival, medtem ko mu je iz ušes uhajal dim. To ne bi bil noben problem, če mati ne bi bila prepričana, da kajenje vpliva na njegovo kilažo. Njegova kilaža, najlažje izmerjena in izražena v dekagramih, je po maminih besedah huda in resna bolezen, s cigaretami pa Dinko svoje bolezensko stanje samo še slabša. Naj omenim še, da se svoje mamice iz otroštva spomnim kot ženske z blond trajno pričesko, rdečimi dolgimi nohti in s cigareto med prsti. Zdaj že dolgo ne kadi, ampak zgodilo se ji je to, kar se zgodi vsem ozdravljencem, postala je pasivno agresivna do vseh kadilcev, dim jo kar naenkrat moti in cigarete so sinonim za morilsko orodje. Enako kot novopečeni vegetarijanci, ki sovražijo meso bolj kot fašiste, politični spreobrnjenci, ozdravljeni narkomani, novonastali fanatični verniki.... Zaradi maminih prepričanj, Dinko ne sme doma kaditi. Zaradi Dinkove neposlušnosti in trme, Dinko kadi doma, v svoji sobi, naskrivaj. To nas vse jezi. Dinko je namreč otrok in nima kaj dosti pravic v naši hiši. Jaz sem tisti otrok, ki je nekako uspel prepričati starše o svoji uspešnosti in intelektualnih ambicijah, da sem si izborila veliko pravic, verjetno tudi pravico do kajenja, če bi seveda kadila. Oče je pa pač oče, človek vladar, moški tiran, glava družine, strastni kadilec, ljubitelj hercegovske škije, ki sme kaditi doma. Pri nas je torej še zmeraj čutiti tisti čudoviti jugoslovanski "kancelarijski" vonj, ki je po letu 1990 magično izginil iz puritanskih slovenskih domov in so ga nadomestili osvežilci zraka. Kot novopečena Slovenka sem tudi jaz pristašica vonja po alpskih dolinah, provansalskega cvetja in babičinega vrta. Ampak do danes nisem vedela, da bolj kot to ljubim jutranji vonj močne turške kave in dima prve zvite cigarete. Tega očetu nikoli ne bi priznala, saj se vendar stalno jezim in kričim, da je kajenje butasta razvada, da je nezdravo, da mi smrdijo oblačila... Če bi mu to priznala, bi bila večna poraženka v vseh najinih verbalnih vojnah. Amapk ne glede na vsa prerekanja in moje histerične izpade, moj oče tako začne svoj dan, zraven še pripomni, da ni naključje, da sva Hitler in jaz rojena 1 dan narazen. Hm. Trenutno je na svojem kreativnem dopustu na morju in njegove jutranje rutine ne voham že dva meseca, danes pa je Dinko naskrivaj začel svoj dan tako kot oče. Zadišalo mi je po ojdipovem kompleksu. Ugotovila sem, da me najbolj jezijo tisti, ki jih imam najraje, in da najbolj pogrešam tiste, ki me najbolj jezijo. Now you figure it out!

L

Po petih urah spanja sem se zbudila neizmerno žalostna, z ogromno luknjo v duši. Sedem let nazaj sva šla v park Tivoli, zrak je bil hladen, držala sva se za roke in imela sva prepotene dlani, dolgo časa sva vadila sprehode drug ob drugem, v vseh izložbah sem si ogledovala novonastalo dvojino, nisem mu mogla blizu, otrpnila sem vsakič, ko sem začutila njegov dih na mojem obrazu, težavo sva rešila z buteljko vina, poljubila sva se, določila sem dan začetka nečesa lepega, včerajšnji dan. Storila sem napako, ko sem sama, neodvisna, proslavila sedmico do sedmih zjutraj, stisnilo me je ob polnoči, skoraj sem se zadušila. Uživam v svoji samostojnosti, ne maram razlagati o zaupanju, o predanosti, še manj ljubim neme očitke, najmanj pa čestitke. Takole gre: "Opa, ti takole sama, kje je mož, čestitam, 7 let praviš!?" Poleg tega dobim zraven še gratis mehek dotik mojih las, jaz pripomnim, da nič ne vidim skozi goščavo na čelu. Predvidljive misli mi gredo skozi glavo, spet sem razočarana nad trivialnostjo pogovorov in nad lastnimi pričakovanji o svežini človeških umov. Perspektive pijanih noči! V ihti sem odšla domov, utopila sem svojo žalost, ki je proti jutru priplavala na površje, dodala sem ščepec samopomilovanja, krvav pljunek in grenko solzo. Zaspala sem v nogavicah, odeta v volneno jopo, nastrojena proti Ljubljani, K4, sebi, hrepeneča po drugačnem večeru, ki se ni zgodil. Vse bi bilo drugače, če se datum ne bi ujemal, in ne glede na vse poskuse, da ignoriram osladne obletnice, poljubčke in kičaste ljubkovalnice, sem si še bolj škodovala. Spravila sem se v situacijo, kjer si mazohistično dokazujem, da sem odrasla. Če bi bila odrasla, bi bilo to nepotrebno. Zdaj se oživljam, zbujam, srce mi tolče, ljubim ljubiti njega. Ljubim, kako spoznavam globino svojih čustev na nenavadne načine, všeč mi je, da to delam sama, se malce trpinčim in njemu postrežem z izpiljeno verzijo

Je t'aime