Polovica

Minili so meseci, ne da bi kaj napisala. Vmes nisem umrla, nisem hudo zbolela, nisem se poročila, le volje mi je zmanjkalo in zazdelo se mi je nemogoče pisati o čem lepem. Čeprav sem preživela sončno, dolgo, mokro poletje, mi figovci in palme niso nič pametnega na skrivaj prišepnili, tudi morje je bilo modro tiho, sama pa sem polnila glavo z nepomembnimi podatki iz trenutne zakonodaje, učinkovito sem si  ogledala vse dele vseh štirinajstih must see nanizank, še bolj učinkovito se pri osemindvajsetih nisem čustveno niti za malenkost odcepila od svoje družine in nenazadnje niti enega samega vikenda nisem preživela z dragim J.

Moj značaj je super woman značaj, ne potrebujem moškega, ki mi odpira vrata, mi kupuje darila, me poljublja pred drugimi, mi pripravlja večerje, me pelje v svojem avtomobilu na izlete... Potrebujem prijatelja, sopotnika, sostanovalca, ljubimca, pol svojega srca. Ta polovica pa je letošnje leto vgriznila v trd oreh, si polomila zobe, obrabila gležnje, ožuljila roke in pljuvala kri, medtem ko sem jaz mirno, žalostno, na skrivaj nestrpno, čakala, da bom mu bom lahko lizala rane, ne zavedajoč se, da sem tudi sama že hudo razparana in objokana. Moj super woman značaj se je to poletje izkazal za zajčjega. Moja polovica postelje me je zaprašena čakala takšna, kot sem jo postlala, tik preden sem se vsakič odpravila nekam brez njega, z namenom, da mu ne otežujem dela s svojimi apokaliptičnimi idejami o selitvi v kakšno italijansko vas in o osvobajanju Azawada. Ko pa sem se ponoči z rjuho pokrivala čez glavo in si brisala solze, je bila pa druga polovica postelje praviloma prazna do zgodnjih jutranjih ur. Še preden pa sem spila prvo kavo, me je v kuhinji že čakala umazana ponev in zasušen rumenjak na krožniku. Še dobro, da ima poletje lep obraz in vse slabo je malenkost boljše, kot v ostalih letnih časih. Zato nisem dobila čira na želodcu in povešenih ustnic. 

Spalnica danes diši po jeseni, tole pišem sama, hladilnik je prazen, ker se zaradi logističnih težav prehranjujeva ločeno, obnova dnevne sobe se zdi projekt naslednjega tisočletja. Naslednji teden proslavljava devetko. On bo razmišljal o vektorjih in vbodni žagi, jaz pa samo o enem šopku svežih rož in chicken nuggetsih v postelji, kjer bova oba v volnenih nogavicah in  pižami. 

Aha, in da bova jutro začela istočasno.

V resnici sem super woman, ta si ne bi želela nič več kot to.