Hiša ga je rešila

Letos se je že tretjič stemnilo. Všeč so mi nova leta, novi začetki, nekakšno opravičilo za vse, česar nisem še storila in za vse, s čimer nisem bila zadovoljna. Tega je ogromno. Ampak naj se pohvalim, da sem v preteklem letu tudi marsikaj naredila, za druge in zase. Zase malo več. Fakultetne obveznosti se postavljajo na noge in kletvice v zvezi z njimi sem znatno omejila. Številčno in po kvaliteti. Saj poznate tiste sočne, izjemno domiselne, bosanske kletvice. Verjetno jih ne uporabljam v tolikšni meri tudi zato, ker me ne obkrožajo več vsakodnevno. Me pa zelo veseli, če mi kakšna uide in se sploh ne zavedam, da jo poznam, se mi je pa nezavestno vsidrala v spomin, največkrat, ko je mami norela v kuhinji ali na cesti, in sva se Dinko in jaz krohotala, ker mami pač ne sme tako govoriti pred otroci. Miljenko Jergović je zapisal, da bosanska domiselnost in duhovitost, ko pride do kovanja psovk, nima meja. Še posebej zanimiv je razvoj določenih večbesednih kletvic, njihova prilagodljivost tehnološkemu napredku in družbenim/političnim spremembam. Nekoč ti jebem Titu, primitivne gospodinjske aparate (fritezo, mlinček za kavo), danes pa druge politične akterje (pri nas doma npr. Dodika, EU in črne voditelje zahodnih evropskih držav, ampak tukaj je možno nešteto variacij, odvisnih od političnega prepričanja in kreativnosti) ter aparate z elektromagnetnim valovanjem. Moj oče je celo nadgradil kletvice, in sicer tako, da se razjezi (na Dinka največkrat), si izmisli kletvico (ali pa kar uporabi svojo najljubšo Sunce ti žarko...) in potem se fizično znese nad neko stvarjo. V preteklosti so bile te stvari najpogosteje izdelki za mobilno telefonijo in ročne ure z zelo sumljivim poreklom. Dinko je namreč verjel, da ima podjetniško žilico in se je pogumno odpravil v menjavo blaga v sosednji blok, ter domov prinesel rabljene mobilne telefone, baterije, polnilce... Moj oče, poštenjak, ni nikoli maral takšnega 'ciganluka', Dinko se pa ni zavedal svoje naivnosti, saj je bil zaslepljen s fužinsko ideologijo 'več mobitelov imaš, več veljaš', zato je velikokrat prišel domov z veliko slabšim telefonom, kot tistim, ki ga je imel prej. Hja, trgovina je kompleksna branža. Oče tudi ne spada med najbolj tolerantne ljudi in tako nikoli ni dopuščal, da bi se njegovi otroci klatili po blokih ter domov prinašali tuje reči. Njegov sarajevski temperament je v takšnih sitacijah pripomogel k treznemu ravnanju. Ker Dinko nikogar ne uboga (t.j. dejstvo), se tako tudi ni odzval na očetove pol prošnje pol grožnje, da se znebi sumljivih izdelkov ter domov prinese svoje stvari. Oče je arbitrarno zagrabil mobilni telefon ter ga z vso močjo zalučal čez balkon. Takrat smo živeli v bloku. Iz našega stanovanja je letelo veliko stvari. CD-ji, ure, polnilci, telefoni... Nekoč je vrgel svoj lastni mobilni telefon. Ne spomnim se zakaj, mislim pa da mu ga je Dinko pokvaril, ko ga je imel v začasni uporabi, medtem, ko je bil on brez svojega telefona, verjetno zaradi kakšnih nepričakovanih zapletov v blokovski menjavi blaga. Oče ni bil zadovoljen, kako je Dinko s telefonom ravnal, zato se je, iz hude jeze in razočaranosti v sinovo nespoštovanje tuje lastnine, odločil znebiti telefona po najhitrejšem in najbolj efektivnem postopku. Ta pripetija ima simpatičen konec. Oče se je naslednji dan zavedel, da telefon vseeno potrebuje, zato ga je odšel ven iskat. Telefon pa je bil pokvarjen. Nekaj let je tako ležal v predalu, oguljen, opraskan, izkrivljen, in nekega dne se je oče odločil, da vseeno potrebuje mobilni telefon. Vzel ga je iz predala ter ga popravil. Še dandanes ga uporablja. Eno od pravnih načel je, da se ni možno pravdati o stvari, katera ne obstaja. Iz izkušenj vem, da v praksi to načelo deluje. Oče ga je dosledno izvajal tudi v prepirih glede hrane. Če sva se Dinko in jaz skregala zaradi zadnjega koščka kolača, je le-ta letel v koš za smeti. Mama se je zmeraj s solznimi očmi držala za glavo, midva sva pa vzajemno sovraštvo združila ter ga usmerila do očeta. Danes več ne živijo v bloku in metanje stavri skozi okno bi bilo nesmiselno, celo smešno, tega pa si noben izvršitelj pravnega načela ne sme dopustiti. Jaz sem v bloku in ne vem, če to kaj pomeni. Vem pa, da je temperament deden.