30. jul. 2010

Strah

Vsak ima nekaj fobij, s katerimi se je več ali manj naučil živeti. Jaz živim s svojimi v strahu, da me pokončajo. Če se o fobijah pogovarjamo, čez čas izginejo in se ne vrnejo. Tako sem se odločila narisati svoje 3 velike strahove v upanju, da ostanejo v virtualni obliki.


29. jul. 2010

Majhna stopala

Majhne deklice živijo v majhnih dekliških svetovih. Svetovih polnih majhnih strahov in velikih želja. S strahovi pred volkovi, vampirji, netopirji in pajki in z željami po sladoledu, medvedkih, pravljicah o kraljičnah in velikih stopalih. Nekdo mi je rekel, da je Slovenija dežela ljudi z nadpovprečno velikimi stopali. Ne vem od kod bi lahko to izhajalo, na žalost nimam antropološkega znanja o fizioloških značilnostih Slovanov s tega področja. Ali je to zato, ker je prebivalstvo večinoma kmetovalskega porekla, vsi pa vemo, da majhna stopala ne pripomorejo k uspešnejšemo obdelovanju zemlje in na sploh kmetovanju? Velika stopala kot posledica pridnih rok. Lahko verjamem. Sama pa prihajam iz drugega okolja, kjer imajo moje ženske prednice večinoma zelo majhna stopala. V vrtcu so mi bili vsi čevlji sovrstnic preveliki in to je bila še ena stvar, za katero sem čutila, da me razlikuje od ostalih. Kar me razlikuje, me oddaljuje in povzroča v meni odpor do lastnega porekla. Sama po sebi pa ta stopala ne bi bila problematična, če ne bi velik del dekliških svetov zajemala tudi ogromna želja po čevljih. Kakor hitro sem zrasla, je zrasla tudi moja želja po čevljih in velikih stopalih. Tukaj se je zataknilo. Moja stopala niso zrasla in še kar nisem napredovala z otroškeka oddelka čevljev. Eden od mojih dekliških strahov je bil ta, da bi moja stopala zmeraj ostala tako majhna. Tako majhna, da bi komaj hodila po njih, da bi mi bili vsi čevlji tega sveta preveliki in da bi se mi vsi smejali. Predolgo sem nosila iste čevlje, katerih sem se nekajkrat že naveličala in jih spet vzljubila, preprosto ni bilo potrebe po novih obuvalih. Tako so starši prihranili nekaj denarja. Verjetno so bili zadovoljni. Jaz pa ne. Pred vsakim spanjem sem prosila boga velikih stopal, da mi naslednji dan nakloni en čudovit par stopal številka 39. Celo starše sem prepričala v to, da mi kupijo večje čevlje, ker sem čutila, da mi bodo zdaj zdaj zrasla stopala, in res bi bilo potratno, če bi mi prekmalu postali čevlji pretesni. V petem razredu osnovne šole so mi kupili dva para allstark. Ene so mi še sedaj prevelike. Moje stopalo je še zmeraj dolgo 23 cm, kar je velikost 35,5 ali 36, odvisno od proizvajalca čevljev. Strah pred majhnimi stopali je izpuhtel in zgodilo se je zadovoljstvo. Glede na to, da sem obkrožena z žensko popualcijo z nadpovprečno velikimi stopali, imam to srečo, da me na razprodajah velikokrat počaka par pepelkinih čeveljcev. Seveda le, če se v to zgodbo ne vmeša kakšna italijanska Pepelka.

23. jul. 2010

21. jul. 2010

Čakalnica

Modrina iz preteklih dni je obmolknila in posivela, jaz pa sem se že prehitro naveličala lenih in zdolgočasenih ljubljanskih popoldnevov. Večere pa še vseeno obožujem. Še posebno, če se zaključijo s polnočnimi prigrizki ohlajenih ostankov pite. Welcome home. Lepo je priti, si pritisniti nekaj vlažnih poljubov, izmenjati informacije o količini turistov in temperaturi morja, ter spet oditi. Se že pripravljam na ponovni pobeg. Ta bo na hribu, dišal bo po tartufih in ovit bo v filmska platna. Jaz bom na nasprotni strani platna, navkljub vsem otroškim prizadevanjem, da bom pri šestindvajsetih letih femme fatale s hišo v Cannesu. Kaj pa še hočem, tudi s križiščem dveh ljubljanskih cest sem zadovoljna. V resnici je poletje skozi moje okno navdihujoče in pomirjujoče. To je že drugo poletje s pogledom na zeleno travo, zeleno reko, zelene krošnje. Pa še vedno sem velikokrat nemirna, jezna, ogorčena, kaj bi šele bilo, če me ne bi obkrožalo zeleno. Krivo je čakanje. Odkar sem se  vrnila iz Milana, so vsi moji dnevi razvlečena stagnacija in čakanje na novo življenjsko obdobje. Nestrpnost se veča, širi, v lastni koži mi je pretesno. Zato tako rada odidem. Odidem, da si ohladim glavo, da pozabim na prazne bančne račune in manjkajoče izpite ter da zamenjam golobe za galebe. Še maček me je zapustil. Tako žalostna sem zaradi tega. Kratkoročno pa rešujem težave s spominjanjem na tisto modrino in gostoto morskega zraka. Še nekaj ga imam v pljučih, ampak šparam ga za bolj črne dni. Saj veste, tiste tadeževne, z glasovi povišenih tonov in razbitih črepinj. Pozabimo na te neumne trenutke in spomnimo se morja. Tam je pot do sonca čisto kratka. Tam govorim nekaj stotin jezikov, za katere sploh vedela nisem. Sporazumevam se z raki, palmami, čmrlji in galebi. Vzamejo me za svojo. Tam je morje mehko, bel kruh diši drugače, veter šumi skozi krošnje borovcev. Kako osladno, si mislite. Pa ni! Tam imam stalno slane ustnice, zlepljene trepalnice in nohte bele kot zakrknjen beljak. Z vsakim skokom v morje imam bolj prazno glavo. In prvič razumem očeta, ki želi umreti na barki ter oditi v morje. Naj ga sol poje. Obljubim mu to. Sebi pa obljubim lignje na žaru, čimprej.

11. jul. 2010

Morski dnevnik

Dan 1: T 29 st. C

Uspavajo me škržati, zbudijo me galebi. Dišim po breskvah. Za kosilo imamo ribe, za sladico jogurtov biskvit. Nohte nalakiram v azurno barvo in od zdaj naprej lahko tikam morje. Preden izklopim mobitel, dobim sporočilo od Simobila, kako prijazni so, želijo mi zaželeti lepe in tople počitniške dni, ampak kljub besedam kot so "Spoštovani, lepo Vas prosimo...", imam občutek, da mi grozijo z odklopom iz omrežja. Nato dobim še eno sporočilo, vključena sem v veliko skupino slovenskih turistov, ki bivajo na Hrvaškem in imajo možnost popolnoma zastonj važiti se svojim sosedom, prijateljem, znancem , kako uživajo in kako sončno je pri njih, ampak le od 18-19 ure. V tej uri želim tudi jaz celotnemu imeniku sporočiti, da sem srečna in da se imam lepo. Ugotovim, da nimam številke svoje bivše razredničarke iz gimnazije, zato se odpovem takšnemu egocentrizmu. Med večerjo poslušam poročila in vremensko napoved v italijanščini, grem na sprehod in buona notte.

Dan 2:  T 30 st. C

Zajtrkujem sladoled, malaga, jagoda, pistacija. Slabo mi je. Grem še malo odspati, saj spanec vendarle pozdravi vse tegobe. Izkaže se, da je to res. Odidem na plažo, petnajstletni Čeh bulji vame, jasno, saj imam nove kopalke, ampak ne morem biti topless, nič zato. Morje je razburkano, veter prijetno pihlja, ostanem malo dlje. Ko pridem domov, opazim, da mi je veter napihal približno pol kilograma posušene morske trave v lase. Jaz sem pa mislila, da se mi prodajalec sladoleda smehlja iz drugega razloga. Pizza na rivi, občudujem svoja sončna očala in lično spedikirana stopala. Opazujemo mimoidoče turiste in se zgražamo nad poletno modo. Poceni rožaste obleke, oguljeni slamniki, pvc torbe in Crocsi. In vse to skupaj na opečeneih telesih s preveč celulita. Pokvarjen apetit. Večer podoben prejšnjemu in dober spanec.

Dan 3:  T 30 st. C

Zajtrkujem sladoled, vanilija. Spet mi je slabo, ne vem zakaj, saj je vendarle samo vanilija, to je približno tako, kot bi zajtrkovala vanilijev puding. Tudi to mine. Plaža in češki turisti, ki pridejo z volneno deko, sendviči in pivom. Piknik se grejo. To mi je neokusno, zato se premaknem k Nemcem. Nemška gospa s tremi otroci. Želi zaspati, ampak ji sinček ne dovoli. Z vodno pištolo škropi svojo mamico, ki ponori in ga nekajkrat udari s platnenim klobučkom. Otrok preneha, odide v morje, nemška mamica končno zadrema. Kaj kmalu prideta iz vode hčerkici, ki na mamico odložita mokrega napihljivega dinozavra. Gospa že spet ponori, nekaj kriči v nemščini, ne razumem, nažalost, ampak vem, da je situacija resna. Brisačo si da čez glavo in se zazre v morje, nakako žalostana se zdi, uboga nemška teta. Sočustvujem z njo. Po kosilu se namesto spanca odločim za branje. Preberem prvo poglavje Platonove Države in hitro po tem, zelo izčrpana, trdno zaspim. Zvečer se odpravim fotografirati sončni zahod s tridesetletnim fotoaparatom. Pet minut se ukvarjam z zaslonko, nato me popolnoma omami vonj pečenega mesa. Prestavim fotografiranje na kakšen drug dan, zdaj grem raje na ražnjiče. Dobra noč.

Dan 4:  T 31 st. C

Ne zajtrkujem sladoleda, temveč sezamovo kitko in jogurt. Odlično se počutim. Na plaži berem Platona in se počutim tako intelektualno. Veliko plavam, res se utrudim, malo zaspim, Platona skrijem pod kopalno brisačo, da ne bi dobil sončnih opeklin in ven potegnem "Glorijin Ljetni ljubavni roman", res je, da ima roman le 15 strani in je brezplačna priloga te velecenjene revije, ampak mene Marko in Dunja popolnoma očarata, skoraj zajočem, ko se poslavljata, ker Marko odhaja na delo v Švico, Dunja je pa noseča in on tega ne ve. Šmrk. Pojem nekaj sliv in grem domov, zagorela. Odločim se za telovadbo in čim začnem dvigivati noge v zrak opazim madež smole na zadnji strani stegna, torej za danes zaključim s telovadbo. Skozi okno ene od naših mini spalnic se vidi glavni trg in cerkveni zvonik. Ta zvoni vsako uro in me moti pri popldanskem kulturnem brezdelju, zato začnem intenzivno razmišljati, kako uničiti zvonec. Začnem s pripravo jagodnega sladoleda s hibiskusom in medom, zato pozabim na uničujoči plan. Zvečer se dolgo sprehajamo, gledamo otroke na ringišpilu, malce se mi zvrti, zato odidem domov spati.

Dan 5:  T 32 st. C

Zbudi me močan vonj sveže nabrane sivke. Zajtrkujem trdo kuhano jajce in toast. Dolgo časa preživim pred računalnikom, probavajoč vse možne kode za dostop do interneta "na črno". Ne uspe mi. Po radiu vrtijo stare italijanske kancone, toplo mi je pri srcu, najraje bi odplesala v petdeseta leta v kakšno plesno dvorano v Rim. Poslušam tudi veterinarsko oddajo o tem, kako ravnati s psmi pri visokih temperaturah. Postanem strokovnjak na tem področju in želim srečati kakšnega lastnika psa ter mu svetovati, s čim naj hrani psa, kako se najlažje znebi klopov in kako naj skrbi za štrinožca na plaži. Depiliram noge in probavam mamine kopalke. Kako sem vendar vitka. Grem v pekarno in si privoščim dva francoska rogljiča s čokolado.  Razveseli me novica, da imamo v hiši tudi palični mešalnik, zato si takoj naredim smoothie. Zvečer je na trgu sejem istrskih obrtnikov, ki ponujajo sir, med, oljčno olje, ročno izdelane suvenirje iz nekega  iglavca, nakit...Tudi tradicionalne istrske plese predstavijo v noše oblečeni mladeniči in mladenke. Večerjam palačinke z domačo figovo marmelado. Sladko zaspim.

4. jul. 2010

Trije poletni okvirji

1. Po naključju so se v zadnjem tednu nabrale na mojem računalniku spodnje fotografije. Podzavest mi govori, da hrepenim po soli in vlagi. Starša sta pa zasvojena s sardelami in njuni pogledi se lovijo med ribiškimi ladjicami in valovi. Kot bi me nalašč zbadala, medtem, ko jaz odštevam dneve, šparam za hladilnik in spim zgolj na modrih rjuhah. Ko se utapljam v sen, si potiho lažem, da lebdim tik nad gladino morja in v ušesih mi zašumi. Samo še malo.
















2. Stene barvava v belo. Samo v belo in če bi obstajala še bolj bela, bi jo imela. Nekateri se zgražajo, češ, da je bela dolgočasna, prazna, brez domišljije, tako passe. Imam občutek, da apelirajo name. Ampak me ne tangira... Jaz preferiram barve na krožniku, v omari, na nohtih, v vazi, ne pa na stenah. Tisoč okusov, o katerih se ne razpravlja. Skozi svoj objektiv življenja jaz lovim enake vtise kot nekdo drug, vendar se ti kopičijo v mojo zbirko. Ta se pa veča in spreminja obliko vsakodnevno. Zato te bele stene vidim popolnoma drugače kot nekdo drug. Imamo pač različne zbirke. Zelo enostavno je to razumeti, pa še vedno se mi zdi, da prevečkrat naletim na posmeh in pomilovanje. Pff, si mislim.

3. Maximum bid 15 €. Jaz sem zmagovalka in fotoaparat bo moj. Še ena luknjica skozi katero bom spuščala v svoje življenje sončne žarke, modrino vode, kamnite ulice in zvezdnato nebo. Pripravljam se na steklene poglede in to me blazno veseli, igram se kot nekoč, ko z razprtimi očmi čakam, da mi razvijejo film. Gledam fizične fotografije, vzhičena sem, kar tuj mi je ta občutek. Mar ni žalostno to, da živimo dvobitno življenje izza tekočih kristalov? Vse, kar je lepo, je v trenutku pozabljeno, klikam naprej, iščem še boljše, še lepše. Obračam se v preteklost in starši me opominjajo na prašne detajle. Brskam po mamičinih starih fotografijah in se sprašujem, kaj bom jaz lahko ponudila čez deset, dvajset let. Razpraskan cd ali morda usb ključ? Saj ne bom vendar večno živela in zares ne bi bila rada pozabljena. Zaslonko odprem do maksimuma in skoznjo vdre svetloba, jaz sem razsvetljena. To poletje bom torej analogno ovekovečila, ker se zna zgoditi, da se bom imela lepo in to bi si rada zapomnila.