Dear Diary

Zares bi morala spati, imam rdeče veke in raztrgan prsni koš od kašlja, ampak ne morem sanjati, obračam se budna v nočni mori, kjer čas polzi, jaz pa čakam kot na kakšni plaži, zleknjena in popolnoma neobremnjena, pokrita s flis dekico, sprašuejm se, če bo mami opazila, ko jo bom odnesla v novo stanovanje...Blog spi in verjetno bo še nekaj časa tako, ker preprosto ne zmorem iz sebe iztisniti nobenega hudomušnega spomina ali romantične pripovedke. Moje hišne zgodbe se končujejo, rojevajo se stanovanjske zgodbice, manj akterjev, moški in ženska, mlad par, najstniška preteklost in veliki upi. Želim si mirnih noči, ker spim kot zajec, vse slišim. V familiji Pište Hufnagela (lik iz češke risanke Miazgovci; od kadar pomnim, imenuje oče našo družino tako) živijo nočne ptice, ki motijo moj zajčji spanec, lahko rečem, da sem kronično neprespana odkar sem se rodila, verjetno me je mama rodila v nepravem trenutku, ko sem morda trdno spala...Ampak spanec ni edina težava, ki me tare pretekle dni. Postala sem absolventka. Lotevajo se me alergije, ker odlašam z izpiti, diploma lebdi nekje med Saturnom in Uranom, jaz lebdim nekje v Ljubljani, vročična in ogorčena, opravljam bedasto študentsko delo. Silim se v optimizem. Saj je vendar september, zmeraj se mi je zdelo prav, da bi novo leto praznovali jeseni. So novi začetki, nove šole, službe, ljubezni, hiše, barve in volitve. Tudi jaz sem nova, prerojena iz poletne pubertete prihajam sama sebi naproti, si žugam s prstom, viham nos, pljunila bi si v obraz, ker sem sinonim za lenobo in lenoba je sinonim za me. Govorim o univerzitetnih obveznostih, ker za vse drugo imam čas. Kopljem v rudniku, rešujem polarne medvede in se učim jadranja, vse to namesto upravnega prava. In upravnega spora, in upravnega postopka. Naj se gredo solit. Lažem si, da imam nujnejša opravila, pakiram poceni h&m majice, toaster, skodelice, mamimo marmelado, likalnik za lase. Same diplomatske reči, nimam časa za šolo. Jaz odhajam, siromašna in obogatena, tukaj puščam ljudi, ki so me vzgojili, naj se znajdejo brez mene. Upam, da se bom jaz brez njih. Še dobro, da je oče na morju in ne bere mojih neumnosti, lahko mu ukradem nekaj knjig, on ima zares najlepšo zbirko, ki sem jih kadarkoli videla. Še dobro, da je mama v Zagrebu in ne bere mojih neumnosti, lahko ji ukradem pekač za torto. Še dobro, da je Dinko tukaj, da ne morem jokati. Bilo bi me namreč sram. I'm a big sister! Velike sestre odhajajo ponosno in brez solz.