Žaba

Ko sem bila majhna, sem si obljubila, da se moram do smrti naučiti govoriti nemško, igrati klavir in obvladati eno borilno veščino. Znam italijansko, všeč mi je Satie in če res močno stisnem kamen v pest, lahko koga resno poškodujem. Skratka, daleč sem od uresničevanja življenjske domače naloge. Vmes sem seveda tudi pozabila na obveznosti in se bolj posvetila Matiji, Martinu, Matku, Žigi, modrim senčilom, barvnim maskaram,  prenizkim kavbojkam, neocenjeni biologiji in fiziki. Smešno je, kako se vsako leto sebi zdim na vrhuncu zrelosti, in gledam nazaj, berem blog, to sem otročja jaz, od kod potreba, da se razgaljam, da pišem o neumnostih, s slabo dikcijo, kupom slovničnih napak, in poglej me, že spet delam isto, ampak tokrat se nasmiham sama sebi, kako sem zrela letos, lepše pišem in več veljam. Enajstega aprila prihodnje leto imam zmenek z današnjo sabo. Prinesem si ukradene rože in Milko. Do takrat pa malce živim, da bom lahko nekoč pripovedovala kratke zgodbice. Ko sem si zadala nalogo vseh znanj in veščin, sem bila zaljubljena v Ivora. Ivor je imel goste črne lase in igral je tenis. Živel je v majhni hišici s svojo družino. Pred hišico je bila velika magnolija in dobro se je videla skozi okno babičinega stanovanja. Babica mi je naredila kakav, jaz pa sem ga počasi srkala z okenske police in ure in ure strmela v Ivorjevo hišico. Ko je igral tenis, sem se tudi jaz igrala nekje v bližini. Skakala sem gumitvist s svojimi zagrebškimi prijateljicami, nabirala sem marjetice in polže, oblečena v sintetične mavrične kolesarke, še brez podočnikov in s palmo na glavi. Le kako me Ivor ne bi ljubil. Nekoč je s kredo napisal svoje ime na pločnik pred hišo in jaz, lisička, sem napisala svoje ime zraven njegovega, seveda, na skrivaj. Včasih me je gledal, ko se je vračal s tenisa, vlažne lase je imel, jaz sem sanjala o poroki in odštevala dneve. Nihče ni vedel, da sem samo njegova, dobro sem skrivala, vsaj mislila sem tako, dokler ni babica nekega dne zakričala iz kuhinje, naj se vendar že odlepim od balkona in neham buljit v "kuću onog malog" in pridem na kosilo. Osramotila me je, ni mi bila več ljuba, kako je v trenutku zmanjšala pomen zgodovinske romance do velikosti grahovega zrna. Gnilega grahovega zrna. Babi, babi! Ampak tako močna veza je tudi takšno ponižanje preživela in se samo ojačala. Naslednji dan je Ivor igral tenis, bila je topla poletna noč, Dinko, bratranec in jaz smo sedeli v travi, čakala sem konec treninga, da se bova spet srečala in si v pogledih izmenjala besede večne zaobljube in naklonjenosti. Ivor se je približeval, s svojim očetom je bil, morala sem opozoriti nase, da me ne bi spregledal, zato sem hitro ujela žabo in jo s ponosom začela kazati svojemu občinstvu, dvema petletnikoma, ki sta se glasno zgražala, Ivor pa je šel mimo mene, kot da ne obstajam. Jaz pa z žabo v roki, ki sem jo ujela samo zanj, strmim vanj, gledam kako odhaja in se ne ozira. Potočila sem solzo, nagnala Dinka in bratranca domov, kaj onadva vendar delata zunaj, na živce sta mi šla, saj sta bila kriva za vse hudo, kar se je tisti trenutek zgodilo v vesolju, uboga otroka. Ivor in njegov lopar sta počasi izginila v temo, polizala sem solze, ki so se stekale v usta, odložila sem hladno vlažno žival, si obrsala roke ob majico in odšla domov. Tudi Ivorjevi lasje so za zmeraj postali žabje hladni in vlažni.