Krasna nova pomlad

April traja že štiri dni. V teh štirih dneh se je zemlja napila, moje ocene so končno postale dvomestne številke, poliestrske pletenine sem zložila v najgloblji in najbolj temačen predal, misli mi divjajo in poletne želje počasi dobivajo obliko. In tale blog je napol mrtva stoletna pohabljena želva, ki je častna sodelavka Agencije RS za okolje, ker vsak post začnem s podatki o vremenu in edino imena mesecev ter količina padavim v meni zbuja željo po pisanju. In čisto vseeno mi je, ker je april moj mesec in mi ga nihče ne more vzeti in si želim, da bi trajal do leta 3015 in jaz bi tudi takrat živela, s sivimi lasmi in letečo toyoto, prebivala bi na planetu Aerth, kjer bi jedli zvončke in pili martini. Četudi malce drugačna situacija 2012, politično ozračje, ki diši po zasušenem bruhanju prelitem s prevretim red bullom, ekspanzija neoliberalističnih idej, ki mejijo na fašizem, Francija kot sinonim začetka križarskih vojn...ugh, resnično se mi je izmuznila pozitivna misel, ki naj bi sledila tem gnilim dejstvom. Kakorkoli že, v aprilski hiši ljubčka in ljubice se veliko študira, pišejo se diplome, pečejo se ribe, kopičijo se ideje, posteljnina cveti, zbuja naju zloben sončni kvadrat, jaz plešem v plisiranem krilu in včasih zajtrkujem v kopalkah, čisto tako, iz užitka. Zelo težko je uživati, mi pravi mama, nekateri trdijo, da je to danes skoraj nemogoče, večina pa pripomni, da tudi užitek ne more trajati večno. Zares škoda, ker tudi jaz namreč ne trajam večno. Bližam se polnoletnosti, če je verjeti zimzeleni trideseta so nova dvajseta, tudi zaradi tega sem vzhičena in napeta in malce me oblije pot ob misli na rojstni dan. Ne zaradi starosti, ali morda zaradi tega, ker nimam službe, ker nimam otroka, ker (še) nimam diplome, nimam poznanstev v pravosodju, ker sta moje kolo in olympus mju vse moje bogastvo. Ne zaradi tega, ampak zaradi daril, se razume!