Mamina Buba

Stara sem osem let, oblečeno imam rdečo parko in poslušam Tajči na roza walkmanu. Tega mi je prinesla Zobna miška. Sedim na zadnjem sedežu s kapuco čez glavo in ignoriram brnenje volkswagnovega hrošča iz šestdesesetih let. Moj sram je velik kot eifflov stolp, ko stopim iz avtomobila pred vrstniki. Ampak avto še ni dovolj, le-tega vozi mamica. Nimamo Lade Samare in oče je vedno sovoznik. Počutim se nenormalno, kot bi rep skrivala pod oblekami. Nihče se ne trudi biti normalen. Sem v letih, ko opažam okolico in se venomer primerjam, s sošolci, sosedi, prijatelji. Oblikujem si vrednostni sistem in domača sfera se nekako ne poklapa z zunanjo. To me tišči, boli im  spravlja me v zadrego. Oče mi pove, da ima naš avto motor kot Porsche. Ferdinand Porsche je bil namreč tudi konstruktor Hrošča. Pa ja! To povem sošolcem, nihče mi ne verjame. Roko na srce, tudi jaz mu ne verjamem. To je bil začetek zavedanja, da smo rahlo drugačni. Zavračanje drugačnosti kaže človeško nemoč. To so mi dopovedovali celo otroštvo. Nisem mogla tega razumeti, morda tudi nisem hotela. Želela sem si, da sem kot ostali. Primerjala sem svoj "privatni jaz" z "javnimi jazi" sovrstnikov. Kakšen prepad! Videla sem svoje starše, očeta, s katerim se pogovarjam v bosanskem jeziku, človeka, ki ne nosi kratkih rokavov, človeka, ki ne hodi v službo ob sedmih zjutraj, ampak dela od doma, mamico, ki vozi Hrošča, žensko, ki peče sladice vsak drugi dan, žensko, ki nima bratov, sester, očeta in svojo mamo kliče po imenu, žensko, ki zna ročno izdelati okvir za očala. Rock on my parents! Ampak meni je šlo na bruhanje, ko me je oče pospremil na tečaj angleščine in se pred vsemi otroci z mano pogovarjal v NEslovenščini! "Tiho bodi! Sovražim te!",  mi je zvonilo v glavi. In še tisočkrat tako. Kako sem odrasla in prerasla vse te mini nočne more, v nadaljevanju. Danes ni nič drugače, le jaz sem velika. Ne jemo kosil skupaj, oče piše knjige in vozi kolo, mamica ima avto s petimi prestavami. Meni je postalo všeč.