Bobby McGee se pelje po obvoznici

Kdaj ste dobili svoj prvi glasbeni stolp? Jaz v petem razredu. To je bil poseben dan. Oddrvela sem v center po svoj prvi cd, Deep Purple Purpendicular. V tem obdobju so me vznemirjali hippie časi. Kaj je bilo tako posebnega, ne vem. Verjetno to, da nikoli nisem živela teh časov in zato sem konzumirala le dobre, fine, lepe produkte šestdesetih, sedemdesetih let. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi dozdeva, da ravno nismo imeli velike izbire glasbe. Minili so časi Čukov in podobnih skupin z odrov vrtcev in Gospodarskega razstavišča. Bili so Viva časi. Danes smešna glasba, takrat niti malo, Tic Tac Toe, Scooter, Backstreet Boys...Ti me niso navduševali. Posegla sem po Jugotonovih kasetah staršev. Dober okus za glasbo, lepa reč. Ob gledanju njunih starih fotografij, oblečena v očetovo usnjeno jakno, sem poslušala Boba Dylana. Podoživljala sem trenutke, ki jih nikoli nisem doživela. Moja glasbena zbirka se je večala. V lokalni knjižnici sem si sposojala cd-je in jih pridno presnemavala na kasete. Tako resna in zrela sem bila. Kakšen Plavi orkestar! Previdno izbran in pripravljen zunanji nastop. V allstarkah mrmram besedilo Stonsove Angie. Za zaprtimi vrati pa vadim francoski poljub na lastni roki. Resnost pa taka. Glede inštrumentalne glasbe, še to. Zmeraj sem čutila veliko ljubezen do klasične glasbe. Hodila sem tudi na ure klavirje. Spomnim se, da sem si za majhen denar privoščila mega pack desetih cd-jev klasične glasbe. O, kako se mi je vrtelo od vseh teh not! Feeling was born to stay. Zakaj pišem to, pred kratkim sem se peljala v avtu, na radiu Janis Joplin in Bobby McGee. Nič nenavadnega, ampak jaz sem se naježila in podoživela podoživet nedoživljen trenutek.