L

Po petih urah spanja sem se zbudila neizmerno žalostna, z ogromno luknjo v duši. Sedem let nazaj sva šla v park Tivoli, zrak je bil hladen, držala sva se za roke in imela sva prepotene dlani, dolgo časa sva vadila sprehode drug ob drugem, v vseh izložbah sem si ogledovala novonastalo dvojino, nisem mu mogla blizu, otrpnila sem vsakič, ko sem začutila njegov dih na mojem obrazu, težavo sva rešila z buteljko vina, poljubila sva se, določila sem dan začetka nečesa lepega, včerajšnji dan. Storila sem napako, ko sem sama, neodvisna, proslavila sedmico do sedmih zjutraj, stisnilo me je ob polnoči, skoraj sem se zadušila. Uživam v svoji samostojnosti, ne maram razlagati o zaupanju, o predanosti, še manj ljubim neme očitke, najmanj pa čestitke. Takole gre: "Opa, ti takole sama, kje je mož, čestitam, 7 let praviš!?" Poleg tega dobim zraven še gratis mehek dotik mojih las, jaz pripomnim, da nič ne vidim skozi goščavo na čelu. Predvidljive misli mi gredo skozi glavo, spet sem razočarana nad trivialnostjo pogovorov in nad lastnimi pričakovanji o svežini človeških umov. Perspektive pijanih noči! V ihti sem odšla domov, utopila sem svojo žalost, ki je proti jutru priplavala na površje, dodala sem ščepec samopomilovanja, krvav pljunek in grenko solzo. Zaspala sem v nogavicah, odeta v volneno jopo, nastrojena proti Ljubljani, K4, sebi, hrepeneča po drugačnem večeru, ki se ni zgodil. Vse bi bilo drugače, če se datum ne bi ujemal, in ne glede na vse poskuse, da ignoriram osladne obletnice, poljubčke in kičaste ljubkovalnice, sem si še bolj škodovala. Spravila sem se v situacijo, kjer si mazohistično dokazujem, da sem odrasla. Če bi bila odrasla, bi bilo to nepotrebno. Zdaj se oživljam, zbujam, srce mi tolče, ljubim ljubiti njega. Ljubim, kako spoznavam globino svojih čustev na nenavadne načine, všeč mi je, da to delam sama, se malce trpinčim in njemu postrežem z izpiljeno verzijo

Je t'aime