Kjer je dim,...

Dinko kadi. Dolgo časa se je skrival, medtem ko mu je iz ušes uhajal dim. To ne bi bil noben problem, če mati ne bi bila prepričana, da kajenje vpliva na njegovo kilažo. Njegova kilaža, najlažje izmerjena in izražena v dekagramih, je po maminih besedah huda in resna bolezen, s cigaretami pa Dinko svoje bolezensko stanje samo še slabša. Naj omenim še, da se svoje mamice iz otroštva spomnim kot ženske z blond trajno pričesko, rdečimi dolgimi nohti in s cigareto med prsti. Zdaj že dolgo ne kadi, ampak zgodilo se ji je to, kar se zgodi vsem ozdravljencem, postala je pasivno agresivna do vseh kadilcev, dim jo kar naenkrat moti in cigarete so sinonim za morilsko orodje. Enako kot novopečeni vegetarijanci, ki sovražijo meso bolj kot fašiste, politični spreobrnjenci, ozdravljeni narkomani, novonastali fanatični verniki.... Zaradi maminih prepričanj, Dinko ne sme doma kaditi. Zaradi Dinkove neposlušnosti in trme, Dinko kadi doma, v svoji sobi, naskrivaj. To nas vse jezi. Dinko je namreč otrok in nima kaj dosti pravic v naši hiši. Jaz sem tisti otrok, ki je nekako uspel prepričati starše o svoji uspešnosti in intelektualnih ambicijah, da sem si izborila veliko pravic, verjetno tudi pravico do kajenja, če bi seveda kadila. Oče je pa pač oče, človek vladar, moški tiran, glava družine, strastni kadilec, ljubitelj hercegovske škije, ki sme kaditi doma. Pri nas je torej še zmeraj čutiti tisti čudoviti jugoslovanski "kancelarijski" vonj, ki je po letu 1990 magično izginil iz puritanskih slovenskih domov in so ga nadomestili osvežilci zraka. Kot novopečena Slovenka sem tudi jaz pristašica vonja po alpskih dolinah, provansalskega cvetja in babičinega vrta. Ampak do danes nisem vedela, da bolj kot to ljubim jutranji vonj močne turške kave in dima prve zvite cigarete. Tega očetu nikoli ne bi priznala, saj se vendar stalno jezim in kričim, da je kajenje butasta razvada, da je nezdravo, da mi smrdijo oblačila... Če bi mu to priznala, bi bila večna poraženka v vseh najinih verbalnih vojnah. Amapk ne glede na vsa prerekanja in moje histerične izpade, moj oče tako začne svoj dan, zraven še pripomni, da ni naključje, da sva Hitler in jaz rojena 1 dan narazen. Hm. Trenutno je na svojem kreativnem dopustu na morju in njegove jutranje rutine ne voham že dva meseca, danes pa je Dinko naskrivaj začel svoj dan tako kot oče. Zadišalo mi je po ojdipovem kompleksu. Ugotovila sem, da me najbolj jezijo tisti, ki jih imam najraje, in da najbolj pogrešam tiste, ki me najbolj jezijo. Now you figure it out!