Bližajo se super časi

Zamalo sem se odločila, da bi ponovno zapustila svoj bivalni prostor in spet bi brisala solze, tvoje in moje. Zadnje dni zlagam majhne sanje in jih spravljam v še manjšo škatlico pod posteljo. Čakam, da odidem in zamenjam glavne akterje v spalnici. Tako močno čakam in stiskam zobe, da me včasih zaboli in kaj naredim je,  zamižim in globoko diham. Razmišljam o Shimamoto in njenih skrivnostih, razmišljam o Kawakubinih velikih modrih pikah in razmišljam o majhni nočni omarici z neštetotimi predali, v katere bi spravila svoje majhne sanje. Ko odprem oči, iščem zasilne izhode, pod zemljo ali 1000 km stran. Slednjega sem se nepremišljeno začela lotevati, ampak tudi norost ima meje. Spremenila sem plan in odšla pod zemljo. Ura pol štirih zjutraj, hodim po ozki poti, stopam po zamrznjenem pesku, kamenčki se oprijemajo mojih mehkih usnjenih podplatov. Rezek zrak me biča po licih in oči se mi napolnijo s solzami. Zaradi vetra, ne od žalosti ali sreče. Z rokavico previdno popivnam solzo, senca ostane na svojem mestu in presenetljivo, prikrade se še ena. Tasrečna! Pff! Sama sebi se zdim razvajena in smotana. Ledeni kozarec in ledena noč. Kako mraz dobro trezni misli!