Romanca

Sekundni trenutki v zasanjanih pogledih s priprtimi očmi, filmska zaljubljenost, ki ne mineva, tisoč let dolgi večeri. Namesto krvi se mi je po žilah začela valiti čokolada. Kdaj me je poletje začaralo, kdaj je pričaralo vse te ljudi z velikimi očmi? Sploh se ne sprašujem, v resnici me ne zanima. Samo ždim in verjamem, da veter piha v pravo smer. Ker me včasih oslepi s smetmi, ki mi jih napiha v oči, spet drugič odnese z mene vse odmrle celice in vse, kar je gnilo. Vsak dan se zbudim. Tako ali drugače, zato ne čutim potrebe po fatalizmu. To prepuščam slabotnim umom. Naj se zaposlijo, naj jim požene znoj skozi vse pore, naj jih zapeče nebo v ustih. Zame očitno nekdo skrbi. Danes sem dobila sporočilo, da moje bogo študentsko delo odpade, takoj za tem sem dobila sporočilo, da me mobilni operater več noče, ker ne plačujem redno položnic, in za tem še eno sporočilo od neznanke, ki želi kupiti moj artikel z Bolhe. Ha! Zasmeji se mi. Grem po sladoled, prižgem ventilator, mižim. Now, that's cool! In zaenkrat se je avgust začel obetavno. Bojim se edino, da ne pozabim sebe. Zato se opominjam, kdo sem. Otečena noga kot pri osmih letih, ko sem se s kolesom pognala po hribu navzdol in verjela, da mi jo bodo amputirali. Lepa sem bila v kratkih hlačah, poletje in rane gredo z roko v roki, ali bolje z nogo ob nekaj trdega. Hamze smo hipohondri prve klase. Že tri dni me oče kliče in natanko poizveduje v kakšnem stanju je moja oteklina. Pa brez skrbi, manjša se. Tokrat sem se poškodaovala na drugačen način, malce bolj odrasel, ali pa tudi ne. Hm. Oblečem si ogromne bombažne spodnjice iz Leclerca (kupljene v kompeltu petih), skuham odlično turško kavo, opomnim se, da je naša hiša še zmeraj brez fasade in da so vsi stroški, ki presegajo znesek nekaj deset evrov zaenkart še prestiž. But this time next year, we'll be millionaires. K svojemu opomniku dodam še to, da najlepši šopek rož zamenjam za Kishonovo kratko satiro. V resnici sploh nisem romantična.