14. mar. 2010

Bubblegirl

Nimam vozniškega izpita, imam kolo in mesečno vozovnico. Ne maram avtobusov, ker mi ljudje smrdijo in imajo neverjetno slab okus za glasbo. Ljubim pomlad, ker obvladujem Ljubljano s kolesom in lepimi pesmicami. Svet mi je lepši, ko sem sama in si delam utvare, da so mimoidoči zaljubljeni, odišavljeni, s polnimi trebuhi, morskih sadežev po možnosti, gredo v gledališče, kul službo, njihovi otroci so odličnjaki in imajo velike oči, modre. Tako lahkotno je moje bivanje ob teh mislih. BAM! Obiščem dermatološko kliniko in čakam. Zmeraj čakam, če sem pravočasna. Če sem pet minut prepozna me dvanajst ljudi prehiti. Teh dvanajst ljudi sedi in čaka. Vsi smo zaključena skupina ljudi, v določenem času, z določenim namenom. Tvorimo skupino, če bi se zgodil bombni napad, bi mi, TA skupina, tako naključna, obstajali za zmeraj. Jaz bi bila del te skupine, brez vprašanja, bila bi del te skupine za zmeraj. To me moti, ampak nimam težav z dihanjem ali strahom pred infarktom. Sem pomirjena, ker je zgodaj. Na moji levi odvraten človek, ima kratke noge, ogromen trebuh, mislim, da ne more videti svojih čevljev, če bi jih videl, jih mogoče ne bi bil obul. Bere srbski rumeni Svet in se utaplja v članku o Seki. Kaj kmalu se bo utopil, saj je obilen človek, verjetno zelo težek. Ima debele kratke prste in se počasi gladi po stegnih, gor dol gor dol. Vonj ima po nepriključenem zatohlem hladilniku. Presedem se. Nasproti mamica in deklica. Ima dolge dolge nohte, francoska manikura. Deklica namreč. Nima plastelina izza nohtov. Stara je enajst, ampak ne dam roke v ogenj. Pogovarjata se. Mamica je kratka teta s premočnim make upom in previsokimi petami. Razlaga hčerki o možnem nakupu posebne lučke za nohte. Utrdijo se, so še lepši, še bolj sijoči, še bolj dolgi. Dolgo se o tem pogovarjata nakar se lotita poslušanja naloženih melodij zvonenja na mobilnem telefonu. O! Pokličite me, operirajte me, lobotomijo prosim.
Majhne banalne situacije, katerih ne maram videti. Z leti jih težje prenašam.
Vsak dan beremo o pedofilih, mučiteljih živali, nasilnežih...Dragi moji, to so ljudje v vrsti v trgovini za tabo, na avtobusu in dermatološki kliniki.
Kako elitističen post. Buy yourself a Big Red and float in that bubble!

2 komentarja:

  1. ada, tole si pa supr napisala! sm kr mal paf, kako dobr si znala zapisat tele občutke...

    OdgovoriIzbriši
  2. ej mi2 must b soulmates or sth ker moj "blog post" v Evi ma tut svoj sanjavi del, ki ga prekine BAM :)))
    sploh se pa najdem u tej zgodbi, se posebi v teh mislih "Majhne banalne situacije, katerih ne maram videti. Z leti jih težje prenašam."

    and I too love BIG RED <3 :) fave! skoda k tko kmal zgubi tru okus...

    OdgovoriIzbriši