Zdaj ni v redu

Mir in tišina me več ne poznata. Mogoče me sovražita. Mogoče ob koncu zgodbe ugotovim, zakaj. Mogoče pa ne, mogoče samo pozabim. Zabrisani, motni spomini na Milano in zeleno garsonjero. Takrat je bil zadnji ménage à trois. S Tišino in Mirom nemreč. Bila sem skoraj sama, skoraj en mesec, skoraj v popolni tišini. Gledala sem obračališče enice ob zajtrku, kosilu, večerji. Jurij ne mara zelene hrane, meni je ta najljubša. V miru in tišini sem torej uživala veliko zelenih živil. Ni bilo vetra, samo glasne misli in jedilni pribor. Misli so se mi počasi topile, vrtelo se mi je, zrak je bil vroč in nevihte so se zdele stoletja stran. Ko sva postala dva, je tudi veter zapihal. Danes hrup, ropot, preveč človeških glasov, vse njihove intonacije poznam. Kihajo, kašljajo, kolcajo, vsak v svoji lestvici. Tukaj igrajo glasbila televizija, računalniki, hladilnik, ure, pralni stroj, voda iz pipe, še rastline se slišijo rasti. Melodije take, da je Vivaldija sram. Tako je pri nas doma. Hrušč! Čakam, da domači band zaspi, da lahko sanjarim in igram pomembno vlogo v utopični prihodnosti. Vem, da le-ta ne pride, ampak si jo privoščim in moje misli so vse bolj fetišistične. Preglasijo zbujenega frontmana, ki glasno išče ključe od poštnega nabiralnika. Kako je razvajen! Nič zato, nadaljujem svojo igro, kjer se stapljata tiha in mirna preteklost s pastelno prihodnostjo. V prihodnosti stojim pod šopom pisanih balonov in slišim samo svoj nos, ki žvižga. Vzamem Operil in to je to! Tišina in mir se vrneta in zaspimo objeti.