"Tata, šta je to kohabitacija?"

Nadaljujem zgodbo o jezikovnem odraščanju oziroma kako sem postala Slovenka. Imam novo smučarsko opremo in redno obiskujem spletno stran smučišča.net. Nikoli se nisem učila smučat, nikoli nisem hodila v hribe, nikoli nisem imela pohodniških čevljev in nisem poznala imen gričev okoli Ljubljane. Bila sem mestni otrok, spomnim se, da me je oče v vrtcu postrigel na gobico, mi kupil usnjene mokasine z usnjenim podplatom in kariraste bermude. Izgledala sem torej kot Tom Sawyer, ki povzroča preveč hrupa, ko hodi, klap klap, moji osovraženi čevlji. Nič dolgih blond las spetih z roza pentljo, nič rožastih oblekic in ne imenujem se Nina. Na mojo takratno žalost. Med šolskimi počitnicami so me odpeljali k mestni babici v Zagreb, kjer sem gledala Kviskoteko z Oliverjem Mlakarjem. Nič smučanja. Čeprav sta si starša, kot hip jugoslovana, v poznih sedemdesetih letih kupila smučarsko opremo, ampak nikoli je nista uporabljala. Lansko poletje smo te popolnoma novo-stare smuči končno vrgli stran. Upanje je navsezadnje umrlo zadnje. Vendar podmladek se ne da! Čeprav sta straša že več kot trideset let v Sloveniji, se zdi, kot da sta na obisku. Z mamo se pogovarjam v slovenščini. Njen naglas je nenavadna mešanica mariborščine in otoške hrvaščine. Nikoli ni živela v Mariboru ali na kašnem hrvaškem otoku. Z očetom to ne gre. On je človek, ki jezikovno ustvarja, zato daje velik poudarek na to, da govorim pravilno hrvaščino, srbščino, bosanščino. Pojem srbohrvaščine je passe. Vsak od teh jezikov je drugačen, ne le v izrazih, besedah, temveč tudi v sintaksi. On tako lepo govori, da se rada trudim in mu pokažem, da znam tudi jaz. Včasih se hecava in ga pokličem "Oči!", na kar on odgovori, "Kaj je očijevo?", kar bi v prevodu zvenelo "Šta je tatino?". In dobi smisel! Vso to prebiranje otroških pravljic v bivšem skupnem jeziku, me je vsekakor obogatilo, ampak manjkala mi je celotna zbirka slovenskih besed. Slovenskega jezika sem se počasi učila sama, bila velikokrat osramočena, ker nisem vedela, kaj pomeni klošter, zacumprati, tudi klanec mi je bil dolgo časa tujka. Mislila sem, da je to ovinek. Zdaj te besede uprabljam ali vsaj vem kaj pomenijo, kdaj pa kdaj se še zmeraj zgodi, da se mi niti sanja ne, ampak potrpežljivi prijatelji razjasnijo stvar. Marsikdo pa ne ve, kaj je zumbul ali stečak. Ha! S smučanjem je podobno. Učim se sama s pomočjo potrpežljivega dragega. V družino pa vnašam nekaj novega, slovenski novi val! Kuhamo joto, matevž, štruklje. In oče jih najboljše pripravlja.