Na mestu voljno

Dinko je tisti moški v mojem življenju, za katerega velja: "Can't live with him, can't live without him." O njemu nisem pisala samo iz enega preprostega razloga. Živiva skupaj, s starši, večino časa imava napete pogovore, zmeraj na meji s kregom, da se razumemo, to je njegova krivda. Ne pospravlja svojih umazanih nogavic, poje več kot polovico skupne čokolade ali kakšne druge sladice parnega števila ali pa vsaj z možnostjo abstraktne razpolovitve, jemlje moj gel gel za prhanje L'Occitane, medtem, ko je njegova koža čisto primerna za Niveo ali Fa, pošilja sporočila z mojega mobilnega telefona, ko sem v kopalnici in tako dalje, zares grem lahko v nedogled! Ampak ne bom ga več črnila. Namenila sem se pisati o nečem lepšem. Tokrat so mu planeti naklonjeni, ali primerneje rečeno, nogometne reprezentance svetovnega prvenstva so naredile najino skupno bivanje bolj kvalitetno. Komunicirava samo med polčasi in med tekmami. Takrat pa on opravlja tudi druge človeške potrebe, kot so hranjenje in umivanje, zato nama ostane zelo malo časa za pogovor, kaj šele za kreg. Mislim, da se namerno izogiba spornim temam, zato da bi si prihranil energijo za navijanje, razumno bitje je on! Tako sva oredotočena na čim hitrejše reševanje logističnih težav, v smislu: zapreti ali odpreti okno, kdo gre prej pod tuš, dostava poštnih pošiljk in svežega perila zanj, ...Prosti čas, ki ga preživljam doma, prežet z zvokom vuvuzel in Bergantovim glasom, je, moram priznati, zelo kvaliteten, nekako sem pomirjena in  ko pomislim na svojega dragega bratca ter ga opazujem, kako bolšči v zeleno površino, pravi strokovnjak je, vam pravim, se sploh ne ujezim, kvečjemu mi je simpatičen. V tem prijetnem razpoloženju sem se spomnila tudi najine skupne preteklosti, natančneje, sedemnajst let nazaj, ko je imel Dinko pet, jaz pa devet let, bilo je poletje, kot sedaj, odšli smo na morje. Oba sva se veselila že mesece vnaprej, ampak čim smo prispeli, sem si jaz premislila. Zvečer smo šli namreč vsi skupaj na sprehod ob obali in jaz sem zagledala ulične umetnike, ki portretirajo turiste. To je bil zame drug svet, drugo vesolje, začarana sem bila. Čisto sem otrpnila, ko sem videla, kako pod prsti umetnika nastaja portret debelega roza nemškega otroka. Čudovito! Nisem si želela, da bi narisal mene, jaz sem hotela narisati nekoga, no ne kar nekoga, Dinka seveda! Pozabila sem na vse morske radosti in komaj sem čakala povratek v Ljubljano med svoje barvice. Dinku se niti sanjalo ni, kaj ga čaka ob vrnitvi domov, še bolje tako, vsaj odpočil si je v miru, se naužil svežega zraka, morja in sonca, nevede se je pripravil za trpljenje doma. V Ljubljano smo se vrnili zvečer, bili smo bili izčrpani, utrujeni, zaspani od dolge poti in vsi smo se odpravili spat. No skoraj vsi, če sem natančna, mami in oči. Jaz sem iz predala potegnila svojih 36 Jolly barvic, Dinka sem posedla na stol, mu prižgala luč v obraz in začelo se je. Dinkov portret. Res je bil izmučen, zaspan, zehalo se mu je, ampak pod mojo umetniško diktatorsko roko ni smel mežkniti, kaj šele zazehati. Manjakl je le še orkester in Carmina Burana in ta trenutek bi bil zame popoln. Na belem papirju pod otroškimi prsti je nastal Dinko kožne barve, s krivimi očmi, roza ustnicami in prevelikimi ušesi. Ali krajše, pošast. Zalepila sem ga na zid pri postelji, da se je lahko občudoval preden je zaspal in takoj ko se je zbudil. Upam, da ni imel nočnih mor. Opa, zdaj mi je jasno, zakaj je tak do mene.

Za opravičilo dobi spodnji portret, ki je nastal ob njegovi odsotnosti.