Popravni izpit iz fižola

Moj doživljajski spis o jeseni iz tretjega razreda je šel (v skarjšani obliki) takole: "Nekoč je živela poročena gospa, ki je imela dva otroka. Bila je gospodinja in nekega dne je možu ter otrokoma pripravila kosilo. Skuhala je juho, ki je bila preslana, zato jo je morala vreči stran. Skuhala je novo juho, ta pa je bila tako okusna, da je vso pojedla sama. Ko se je mož z otrokoma vrnil domov, so morali jesti kruh in maslo."  Jesen? Učiteljica te mojstrovine ni ocenila, pripomnila je le, da ji je všeč, kako razmišljam, spisa pa ni mogla oceniti negativno, ker je bil slovnično pravilen, pa tudi stil se ji je verjetno dopadel. Ne vem, danes ugibam, zakaj je bilo tako, predvidevam, da zato, ker sem bila odlična učenka, zelo angažirana in na sploh pridna ter resna. Negativna ocena bi me mogoče popeljala v zgodnje alkoholiziranje ali narkomanijo. Kdo ve?! Danes mi je zelo zanimivo to, da sem bila zelo premlada, da bi se na takšen način zoperstavljala učiteljici in ignorirala njena navodila. Ali sem to storila, ker sem bila naveličana enovrstnega pisanja, zmeraj je šlo namreč za pomlad, cvetove, počitnice na morju, odpadanje jesenskega listja...ali ker sem preprosto kazala zametke anarhičnega razmišljanja že takrat? Zavedala sem se posledic svojega ravnjanja in ni mi bilo mar. Takšnih kreativnih izpadov nisem imela veliko, sem pa ves čas osnovnošolskega izobraževanja imela vzvišeno držo do učiteljic. Vem, zakaj je bilo tako, moj oče je takrat zelo veliko pisal ter objavljal v vseh jugoslovanskih časopisih, kar so meni dale do znanja tudi učiteljice. Moja računica je bila enostavna, ali bolje, poenostavljena. Meni nadrejene učiteljice so cenile nekoga meni bližnjega, torej meni nekdo bližnji je nad njimi, torej jaz sem nad njimi. Tako! Sama sebi sem se zdela izjemno pametna, velikokrat sem osvojila prvo mesto na raznoraznih tekmovanjih, vse bralne značke, obšolske dejavnosti in moj ego. Že v zelo zgodnjem otroštvu so starši začutili, da je pamet moja šibka točka, najbolj me je bilo strah, da bi se zbudila in pozabila poštevanko. Če česa nisem marala jesti, so mi rekli, da je to dobro za pamet in na silo sem zbasala dva krožnika meni neljube jedi. Tako ima še danes fižol poseben status v naši kuhinji. Odvraten mi je bil, ampak verjamem, da noben otrok ni pojedel toliko fižola v svojem otroštvu kot jaz. Pred vsako kontrolno nalogo so me nahranili s fižolom jaz pa sem verjela, da se z vsako žlico povečuje moj IQ. Danes ga jem iz navade. Pa brez pomote, nikoli nisem bila na kakršenkoli način nesramna do učiteljic, bila sem samozavestna in nisem čutila strahospoštovanja. Preobrat v gimnaziji, ali zona somraka, kakor bi ji rekli moji starši. Podivjani hormoni, želja za znanjem velika kot zrno fižola in zaljubljenost vase ter več fantov hkrati. Vsi so bili morski dečki, v času pouka sem nekajkrat zbežala na morje, dobila prepoved vstopa na Hrvaško, si nakopala več kot stopetdeset neopravičenih ur, imela nakajkrat pogovor z ravnateljem, kup neocenjenih predmetov, en popravni izpit. Vedela sem, da sem ga dobila zelo napravično, kar sem dokazala sebi s tem, da sem šla na izpit brez enega dneva učenja in ga uspešno opravila. Noben od staršev nikoli ni izvedel za popravni izpit. Razmišljam o tem, da jim danes povem, verjetno so si opomogli od vseh šokov iz preteklosti. Izpit sem pa naredila zahvaljujoč fižolu.