Zaspi, Ljubljana!

Pobirala sem smeti v petek in v soboto. Danes sem v pižami in citiram svoje življenje v Sirijinih besedah:
I'm reading The Dawn, I'm tossing anything too tight, I'm keeping my chin up, I'm buying fresh flowers and second hand furniture, I'm listening to Best Coast, I'm drinking homemade ginger fizz, I'm watching "Summer lovers" and Rohmer's "Six moral tales", I'm wishing for a dip in the Adriatic sea.
Zares potrebujem oddih od ljubljanskih fac, falične umetnosti, fluorescentnih barv in zastarelih prepričanj o tem, kaj je freš in kaj ne. Končala sem kletne noči, odpovedujem se koncertu New Young Pony Club in namesto tega rezerviram karte za Kralja Leara na Malem Brijunu. Ekspresivnost mi ne paše, ne najdem skupnega z jezika z nikomer, vse je banalno in površinsko. In resnica v besedilu Coconut records...The girls all look the same, The drinks all taste the same, And the nights all end the same...Upanje na sobotno muzejsko noč, ki se mi je v spomin vtisnila kot vroč dan, topla noč, kopica neznancev, preveč grisinov zalitih z vinom ob občudovanju fotografij ter tradicionalen zaključek v MGLC-ju s še več hrane, s še bolj sladkim vinom in z dobrim koncertom. Namesto tega, jesenski večerni post, vsa dela že videna in zopet zastarela prepričanja o tem, da je disco pop fluo trashy art tisto pravo! Postarani moški in njihove starikave dame, ki se bašejo s kosi potice, ki jo nudijo v eni od ljubljanskih galerij, fini ljudje so to, je opaziti iz dragih čevljev in suknjičev, ampak mastni prsti, drobtine hrane na obrazu, kozarec za kozarcem in dejstvo, da pograbijo vso potico v nekaj sekundah (celo zaloge si naredijo), jih izdajo. Grem raje domov. Odprem konzervo tune, jo pomažem z belim kruhom in berem pesmice o Ljubljani. "...je pa lahko Ljubljana tudi hladna kot kača in mrzla kot led zato pobegneš od nje v neznani svet..." (V. Möderndorfer)