Trije poletni okvirji

1. Po naključju so se v zadnjem tednu nabrale na mojem računalniku spodnje fotografije. Podzavest mi govori, da hrepenim po soli in vlagi. Starša sta pa zasvojena s sardelami in njuni pogledi se lovijo med ribiškimi ladjicami in valovi. Kot bi me nalašč zbadala, medtem, ko jaz odštevam dneve, šparam za hladilnik in spim zgolj na modrih rjuhah. Ko se utapljam v sen, si potiho lažem, da lebdim tik nad gladino morja in v ušesih mi zašumi. Samo še malo.

2. Stene barvava v belo. Samo v belo in če bi obstajala še bolj bela, bi jo imela. Nekateri se zgražajo, češ, da je bela dolgočasna, prazna, brez domišljije, tako passe. Imam občutek, da apelirajo name. Ampak me ne tangira... Jaz preferiram barve na krožniku, v omari, na nohtih, v vazi, ne pa na stenah. Tisoč okusov, o katerih se ne razpravlja. Skozi svoj objektiv življenja jaz lovim enake vtise kot nekdo drug, vendar se ti kopičijo v mojo zbirko. Ta se pa veča in spreminja obliko vsakodnevno. Zato te bele stene vidim popolnoma drugače kot nekdo drug. Imamo pač različne zbirke. Zelo enostavno je to razumeti, pa še vedno se mi zdi, da prevečkrat naletim na posmeh in pomilovanje. Pff, si mislim.

3. Maximum bid 15 €. Jaz sem zmagovalka in fotoaparat bo moj. Še ena luknjica skozi katero bom spuščala v svoje življenje sončne žarke, modrino vode, kamnite ulice in zvezdnato nebo. Pripravljam se na steklene poglede in to me blazno veseli, igram se kot nekoč, ko z razprtimi očmi čakam, da mi razvijejo film. Gledam fizične fotografije, vzhičena sem, kar tuj mi je ta občutek. Mar ni žalostno to, da živimo dvobitno življenje izza tekočih kristalov? Vse, kar je lepo, je v trenutku pozabljeno, klikam naprej, iščem še boljše, še lepše. Obračam se v preteklost in starši me opominjajo na prašne detajle. Brskam po mamičinih starih fotografijah in se sprašujem, kaj bom jaz lahko ponudila čez deset, dvajset let. Razpraskan cd ali morda usb ključ? Saj ne bom vendar večno živela in zares ne bi bila rada pozabljena. Zaslonko odprem do maksimuma in skoznjo vdre svetloba, jaz sem razsvetljena. To poletje bom torej analogno ovekovečila, ker se zna zgoditi, da se bom imela lepo in to bi si rada zapomnila.