Čakalnica

Modrina iz preteklih dni je obmolknila in posivela, jaz pa sem se že prehitro naveličala lenih in zdolgočasenih ljubljanskih popoldnevov. Večere pa še vseeno obožujem. Še posebno, če se zaključijo s polnočnimi prigrizki ohlajenih ostankov pite. Welcome home. Lepo je priti, si pritisniti nekaj vlažnih poljubov, izmenjati informacije o količini turistov in temperaturi morja, ter spet oditi. Se že pripravljam na ponovni pobeg. Ta bo na hribu, dišal bo po tartufih in ovit bo v filmska platna. Jaz bom na nasprotni strani platna, navkljub vsem otroškim prizadevanjem, da bom pri šestindvajsetih letih femme fatale s hišo v Cannesu. Kaj pa še hočem, tudi s križiščem dveh ljubljanskih cest sem zadovoljna. V resnici je poletje skozi moje okno navdihujoče in pomirjujoče. To je že drugo poletje s pogledom na zeleno travo, zeleno reko, zelene krošnje. Pa še vedno sem velikokrat nemirna, jezna, ogorčena, kaj bi šele bilo, če me ne bi obkrožalo zeleno. Krivo je čakanje. Odkar sem se  vrnila iz Milana, so vsi moji dnevi razvlečena stagnacija in čakanje na novo življenjsko obdobje. Nestrpnost se veča, širi, v lastni koži mi je pretesno. Zato tako rada odidem. Odidem, da si ohladim glavo, da pozabim na prazne bančne račune in manjkajoče izpite ter da zamenjam golobe za galebe. Še maček me je zapustil. Tako žalostna sem zaradi tega. Kratkoročno pa rešujem težave s spominjanjem na tisto modrino in gostoto morskega zraka. Še nekaj ga imam v pljučih, ampak šparam ga za bolj črne dni. Saj veste, tiste tadeževne, z glasovi povišenih tonov in razbitih črepinj. Pozabimo na te neumne trenutke in spomnimo se morja. Tam je pot do sonca čisto kratka. Tam govorim nekaj stotin jezikov, za katere sploh vedela nisem. Sporazumevam se z raki, palmami, čmrlji in galebi. Vzamejo me za svojo. Tam je morje mehko, bel kruh diši drugače, veter šumi skozi krošnje borovcev. Kako osladno, si mislite. Pa ni! Tam imam stalno slane ustnice, zlepljene trepalnice in nohte bele kot zakrknjen beljak. Z vsakim skokom v morje imam bolj prazno glavo. In prvič razumem očeta, ki želi umreti na barki ter oditi v morje. Naj ga sol poje. Obljubim mu to. Sebi pa obljubim lignje na žaru, čimprej.