Aprilske muhe in račke

Zrem v pomlad. Kot je zrak nabit z majhnimi vlažnimi drobci, kot se skozi difuzno jutranjo meglo obeta sonce, tako se počutim tudi jaz. S solznimi očmi in z nasmehom. Lepa žalost je to. Kri mi vre po žilah in prvič letos čutim, da lahko vse. Pričakovanja v višavah, superlativi in vlaga v zraku, ki blagodejno vpliva na moje dihalne poti. Rojena v aprilu, slavim življenje kar cel mesec. Tudi kot deklica sem zelo intenzivno doživljala aprilske dni. Muhasto je bilo vreme in muhaste so bile misli. Za vsak rojstni dan praviloma jočem. Morda sem si ustvarila ritual, nezavedajoč se,  pri štirih letih, ko sem evforično/histerično vsem okrasnim sladkornim račkam pojedla kljunčke in oči na dan praznovanja. Torta bi bila gola in tega sem se zavedla v trenutku, ko sem žvečila zadnji kljun. Popadla me je huda groza in žalost, kar sem izrazila skozi glasen stok. Račke so poginile, ampak niso trpele, trpela sem jaz. In to kako! Sobota zjutraj je bila, leto 1988, mamica je v visoki nosečnosti pospravljala, pomivala, pekla, kuhala...oče je bil službi, ni bilo mobilnih telefonov in Maximarket je delal do enih popoldne. Kako mu je javila, da kupi nove račke, ne vem. Superoče je rešil težavo in si za zmeraj zapomnil, kako je rešil otroka iz agonije in ženo iz panične nervoze tistega aprilskega dne.