Jazi

Zbudila sem se v črno noč, zbudila sem se v zoro, zbudila sem se v sončno jutro. Preskočila sem službo. Razdrobila sem mavrične sanje na sekunde in jih ubila, ko sem kihnila za dobro jutro. V preveč prosojni spalni srajci in s premočno turško kavo sem gledala skozi okno ter ugotovila, da odkar ne živim v stolpnici, imajo moja jutra počitniški pridih. Dišeče češnjeve veje silijo v kuhinjo. Previdno sem srkala vročo kavo in si blažila bolečino ožuljenih stopal na hladnem parketu. To je vse od preozkih čevljev. Zajtrkovala sem jagode in se pretvarjala, da je zunaj deset stopinj več. Na okenski polici je počival osem let star Vogue, ki se mu je uspelo vsa ta leta uspešno izogniti reciklaži. Vedel je, da se bo njegov blišč razblinil. Še predolgo si je zatiskal oči pred usodo, ki ga čaka v toaletnem papirju ali šolskem učbeniku. Lisičji Vogue! Prosil me je naj ga še zadnjič prelistam in mi obljubil, da tokrat obeta nekaj novega. Oguljene stranice, nekatere manjkajo, drugim manjka le delček, verjetno kakšna silhueta, tisk ni več vrhunski, barvni drobci so se mi zalepili za prste. Ogledovala sem si Vuittonovo reklamo in si čisto potiho, s težkim srcem, priznala, da mi je bila nekoč davno zelo všeč. Srednješolske zvezke sem si znala zelo lepo okrasiti z modnimi reklamami in editoriali. Kar neokusno, a? Počakajte, nosila sem tudi prekratke puloverje, pretemen puder in preveč bižuterije. Prepričana sem bila v svoj nadvse izostren okus za estetiko. Hja. Kar prisilio me je, da sem se vprašala, kako bom gledala nase čez deset let. Zanimiva mi je bila tudi misel, kaj bi danes svetovala mladi sebi. Kako bi se skloftala, objela in resno pogovorila. Nujno v tem vrstnem redu. Dalibor Martinis mi je skočil v misli. Hrvaški umetnik, čigar intervju sem si ogledala pretekli teden. Skrajno zanimivo, intervju poteka med mladim in starim avtorjem. Pred tridesetimi leti je avtor posnel sebe in vprašanja, katera želi zastaviti oziroma bolje rečeno, na katera bo želel odgovoriti starejši on. Med drugim, starejšemu sebi postavlja vprašanje, ali misli, da sta ista oseba ali  nimata nič skupnega. Ob gledanju dveh oseb, ki ne razmišljata popolnoma enako, ne živita v istem trenutku, mi je težko verjeti, da sta ista oseba. Kateri izmed njiju je pravi on? Ali pa, kateri izmed "milijon njega" je pravi on? Ali smo zbir sebe vseh trenutkov, ki jih doživimo? Kar naenkrat se mi sekunde ne zdijo brezpredmetne, so kvečjemu zelo pomembne, polne materije, ki nas bodo definirale čez nekaj časa. Ah...Lahko noč.

Celotni intervju: 
http://danas.net.hr/kultura/page/2010/04/14/0153006.html