Predolga vzreja pasme tako imenovane študentje

Občutim nelagodje, ko čakam na odstrel. Odstrel iz generacije brezbrižnosti ali pa izstrel v generacijo, ki ima pramen sivih las in ima plačano delovno dobo. Razumevanje je odvisno od vašega optimizma ali pesimizma. Jaz sem za odstrel. Saj ti novi ljudje govorijo jezik, ki je podoben hebrejščini, dnevno uporabljajo izraze leasing, pokojnina, moj nadrejeni...Meni je nadrejeno samo vreme. In v njegovi službi Agencija Republike Slovenije za okolje. Vse poštne pošiljke, ki prihajajo na moj naslov te dni, niso čestitke, kot bi bilo prav, ampak so neke vrste opomniki na to, da se bliža moj dan za odstrel. Ta dan študentsko delo ne bo več, kar je bilo in strošek zdravstvenega zavarovanja bom krila jaz. Jaz, tista, ki bo opravljala "študentsko delo" pod krinko, v resnici je to delo za sivolasce, ki jim pridno lažejo, da so študentje, psst, naj mislijo, da so mladi, cena, ki jo za to halucinogeno stanje plačajo je 22,5% akontacije dohodnine. Trava stane manj, samo njen učinek tudi ni tako močan. Za vsak slučaj, torej slučaj poplave, potresa, kraje, me še pokličejo, da se prepričajo o prispelih pošiljkah. Ko podpišem vse zlovešče papirje, da soglašam z evtanazijo, pardon, s počasnim odhodom iz študijskega življenja, mi mogoče kdo odstopi sedež na avtobusu in kaj kmalu ne bom več uporabljala besede 'krneki' ampak 'delovna knjižica'. Škoda. Če pa bo kamuflaža uspešna (beri: kefija + črni okvirji brez dioptrije), lahko še nekaj časa preskakujem jutra in kličem mamico, ko mi je hudo. Časi, ko Ryan Air ne bo edina opcija, lahko še malo počakajo. Pretty please! Sploh pa, kako si drznejo printat in pošiljat vsa opozorila o prihajaočem rojstnem dnevu brez voščila. "Stari boste 26 let in do 19.4.2010 morate storiti blablabla...S spoštovanjem blablabla". Ni sledu o "Prihaja vaš nejlepši čas, želimo vam vse sladko in lepo, vi ste inteligentni in vse to zmorete, bogati, uspešni boste...". Nič. Tudi gub nimam, preverim vsak dan, kvečjemu imam mozolje, kolikor pa vem, le-ti niso pokazatelj starosti. Naslednjič naj se prepričajo o starosti. Ta je relativna. Imam namreč zamisel. Naj vsakemu skoraj šestindvajsetletniku ob osmi uri zjutraj potrkajo na vrata in ocenijo dejansko stanje. Ocena naj temelji na naslednjih variacijah : 1) skoraj šestindvajsetletnik se je pred kratkim zbudil, vohate kavo in vohate jutranji časopis, 2) skoraj šestindvajsetletnik miži na eno oko, ni prepričan, ali je leto 2010 ali 2100 in tudi po večkratni obrazložitvi, kaj je namen obiska, ne more razumeti, 3) skoraj šestindvajsetletnik ima alkoholni dah in po vsej verjetnosti je preskočil nočni počitek. 2. in 3. naj pustijo pri miru, vsaj še eno leto ali deset. Drugače kličem Amnesty International in prijavljam kršitev človekove pravice, pravice vsakega posameznika, da sam odloči, kdaj se želi postarati.