Čokoladni poljubčki Laibach

Genialci imajo okli sebe zmeraj nered. S tem se tolažim, ko gledam svoj dom. Svinčniki, kovanci, ključi, očala, vijaki, bonboni, krema za roke, ravnila,...Predstavljajte si vse te stvari zložene in pospravljene na svojih mestih. In zdaj si predstavljajte nekaj popolnoma obratnega. Dobrodošli! Vsakodnevno, ni res, lažem, vsakotedensko prispejo na očetov naslov raznovrstne publikacije kulturnih vsebin. Gospod je namreč kulturni delavec in kot tak zaveden v mnogih registrih kulturnih ustanov, ki vestno obveščajo svoje člane o raznoraznih dogodkih. Večina dogodkov je brezveznih, kot na primer vabilo na etnološko razstavo o mestu Ig, najdejo se pa tudi kakšni zanimivejši. Živimo v razgibanem svetu, bombardirani z informacijami vsako sekundo, katere moji pridni starši, znani tudi kot lovilci informacij, probajo ujeti čimveč v najkrajšem možnem času. Moja mati je moderna ženska, ki včasih zboli za folklorno boleznijo. To je bolezen, ki navzven ni vidna, v akutnem stanju pa nastopijo trenutki lucidnosti, kar se kaže skozi verovanje v horoskop, astrologijo, srečne loto številke, ki največkrat vključujejo datume rojstev najljubših sorodnikov, obvezno pa je tudi beleženje vseh informacij, kajti sindrom te bolezni je tudi pozabljivost. Za to boleznijo zbolijo moderne ženske starejše od petdeset let, katerih otroci so preveliki, da bi za njih skrbele, imajo pa veliko prostega časa in ponavadi uživajo v vrtnarskih opravilih in filmih z Lassiejem ali Clooneyjem v glavni vlogi. Moja mati si torej vse številke in črke, ki pridejo iz televizijske škatle, zapisuje na različne predmete, ki jih ima v tistem trenutku pod prsti. Bojim se, da bo nekega dne šel oče iz hiše s tetoviranim receptom za zelenjavni narastek na svoji levi roki. Moj oče pa verjame v svoje otroke, še posebej v svojo hčer, ki je pretenciozna in razvajena, torej kriva je bila preveč liberalna vzgoja, in se rada hvali, da sledi vsem pomembnejšim kulturnim pripetljajem v državi. Kar seveda ni res. Udeležujem se otvoritev razstav ljudi, ki jih poznam, ljudi, ketere poznajo ljudje, ki jih poznam in otvoritve razstav z bogato ponudbo slanih prigrizkov. Tako me lahko najdete tudi na predavanju o frančiškanskem redu na Brezjah, če bodo udeležencem nudili kaj od sledečega: šparglji, kozji sir, pršut, rožmarinov kruh, črne olive, pinjole, rukola, divjačinska salama, losos,...Tako oče vsepovsod optimistično smeti z vabili na prej omenjene zanimive in manj zanimive kulturne dogodke, upajoč, da se jih bo kdo udeležil. Njegovi upi se največkrat ne uresničijo ampak res je, da nam pride vsa papirologija prav, vendar na nekoliko drugačen način. Torej, vabila natisnjena na debelejši papir imajo funkcijo podstavkov za kozarce, vabila večjih formatov služijo za zavijanje smetk, kot so mandarinini ali krompirjevi olupki ter čajne vrečke, vabila s svetlejšim printom pa so kot nalašč za zapisovanje receptov in izžrebanih številk iger na srečo. Ostalo prepuščamo domišljiji. Vidite, kako spontani in kreativni smo mi. Reciklirali smo tudi zadnje vabilo na otvoritev razstave Gesamkunst Laibach v MGLCju. Naša verzija gre takole: "V četrtek 2 beljaka in 50g temne čokolade, vas ob 20. uri vabimo v na 130°C segret mednarodni grafični pekač na odprtje 1 zavitka vanilijevega sladkorja GESAMKUNST LAIBACH temelji s peki papirjem. Vabljeni med stepanjem in postopnim dodajanjem kakava!"