Princeske in čebela

Vrtec in maškare. Nočna mora zame in za starše. Našemljeni, nasmejani, radostni. Pozabili smo na mukotrpne priprave v kričanju in solzah. Starši so me vzgajali kot nekakšnega brezspolnika, imela sem kupe in kupe knjig, igric za urjenje spomina in jezikovnega ustvarjanja...Najraje sem se igrala šole, najljubša igrača mi je bilo kolo sreče, ki mi ga je naredil oče. Nisem imela roza sobe, nisem imela preveč barbik, o pričeski sem že pisala. Zato me niso nikoli šemili v pretirano ženstvene like. Mene namreč niso preveč spraševali, dojemali so vzgojo otrok kot obveznost, ki jim jo je naprtila partija in to so jemali zelo resno. Vzgajali so bodoče državljane in ne nekakšnih Julij, ki bodo trpele zaradi ljubezni ali razcepljenih lasnih konic. Ostrigla sem se na gobico pred kakšnim tednom, mislim, da je to primeren podatek za tole zgodbo. Skratka, jaz sem bila za maškare zmeraj neka žival, strokovnjak ali literarni lik. Tukaj mislim predvsem na Rdečo kapico in Piko Nogavičko, nisem bila namreč kakšen orwellovski prašič ali Aljona Ivanovna. Tiste princeske, kraljične, vile, v glavnem roza plapolajoče maškare, so bile deklice, ki so se zgodaj zavedale svoje "ženskosti" in so v njej uživale. Igrale so se mamice (to se mi zdi celo izprijeno, saj so se vendar ravnokar rodile, pa že zibljejo plastično dete in si tlačijo blazine pod majco), kuharice, tekmovanja za miss...Do fantov so bile rezervirane, gnusili so se jim in zdeli so se jim neumni, no vsaj bolj neumni od punc. Zgodnji girl power! Ampak te njihove obleke, tako lepe, narejene iz starih zaves, tisoče volančkov in čipk, in trimetrski premer. Hja. Meni so bile to najlepše dolgolase šestletnice na svetu. Jaz pa v črno rumeni opravi s tipalkami na glavi. Kako razložiti staršem, da mi to ni v redu in si želim biti priceska? Gledajoč nazaj, mi to ni uspelo, kljub večmesečnemu moledovanju, očitno nisem uspela formulirati uspešne prošnje in jim pojasniti, zakaj bi bilo dobro zame, če bi bila tudi jaz kakšno leto kraljica ali pa vsaj princesa. Modri starši so vedeli, kaj delajo. Mi je danes jasno. Tiste maškarade mi pa niso nikoli prijale kot so njim, oni so tisti, ki se iz začetka te zgodbe smejijo in občudujejo svojo malo čebelico. Čebelica pa negativno nastrojena in komaj čaka, da koga piči. Najraje svojo drago mamico. Komaj sem čakala konec maškar, konec dneva, ko so se priceske vihtele in so vsi božali njihove kodre, medtem, ko smo miške, zdravnice in čebele sedele v kotu in barvale pobarvanke. Naslednji dan normalno stanje, čebela ni več čebela in princeska ni več princeska. Smo le šestletnice v svetu, kjer več velja tisti, ki več ve, bolje bere in riše. Moj svet! Jaz sem bila princeska! Še dobro, da je danes vsak dan tak...