I can't stand the rain

Celotedenski dež je z mene spral plasti barve in zasanjanosti. Zdaj sem gola in razdražena, preklinjam oblake in salutiram poletju. Rotim ga, da se mi približa, pošiljam mu poljubčke, še kruh mu bom spekla. Ampak zaenkrat nič, ignorira me, jaz sem pa sama in premočena. Končno vem, zakaj ima naslovna pesem toliko različnih izvedb. Večino sem jih preposlušala v jezi in razmišljujoč, kako se bom jutri spet prilagajala velikosti in hitrosti dežnih kapelj. Ne ugotavljam, zakaj me tokrat spravljajo ob živce. Nepotrebno, nezaželjeno, moteče stanje. In še več kislih ter grenkih občutij plapola po moji majhni sobi. Nič ne berem, nič ne pišem, veliko spim, malo jem, mislim na kemijske spojine, zastavno pravico in odtenke lakov za nohte. Nato grem še malo spati. Kakšen večer upam na lepše jutro, včasih mi je pa vseeno, če se ne zbudim. Nisem morbidna, le naveličana. In zakaj čakali bi na maj? Odgovor, ni nam treba. Jaz bi ga letos najrajši preskočila, ukinila, prepovedala....