Ozeleneli možgani

Pisala bi samo o nečem zelenem. Veliko razmišljam o naravi in kako me prevzema, vsak dan se zavem, da me vse bolj navdaja z energijo in da jo vsak dan boljše opazujem. Pogovarjam se o pticah, dežju, vonju pokošene trave...Ta me omamlja. Verjetno je bilo opaziti iz prejšnjih postov, da me drevesne veje, rože, vremenski pojavi spravljajo v različna stanja in na meni puščajo močan vtis. Torej to ni nič novega, nobena skrivnost. Ampak tokrat norim (ne tako negativno), ker mi je vse fascinantno, dišeče, romantično in pri vsem tem je moje hormonsko ravnovesje popolnoma ok! Regratove lučke kot prelahke snežinke po nebu, kako ostati ravnodušen?! S tem je povezano tudi moje sovraštvo do velikih avtomobilov, hiš z bazeni, svetlobnega onesnaževanja, navsezadnje tudi kontracepcijskih tablet! Ampak ne bom se pretvarjala, da živim ekološko neoporečno življenje, medtem, ko tipkam tole, pijem flaširano vodo in z vsakim nakupom posmetim z nekoliko PVC vrečkami. Bilo bi hinavsko. Nisem bio ali eko, ponujam veliko milejšo različico zelene sebe. Morda pa neham pisati blog in vnaprej vam zagotavljam, da bom verjetno preživljala svoj čas v objemu s kozo v leseni koči v bosanskih Ponijerih. Do takrat pa, mlada špinača z vrta, šelestenje listja, slano mrzlo morje, kosi, vrane, sadike sadnega drevja...Najbolj me je razveselila novica, da sta laboda, ki sta vsakodnevno nekajkrat priplula mimo hiše in ju več kot en mesec ni bilo videti, izlegla štiri majhne grde račke. Labodjo družinico sem po naključju našla kakšen kilometer stran od mojega doma, medtem, ko sem iskala mačka. Tega nisem našla, sam je prišel domov čez kak dan. Zdaj sem sebi dala duška in vam predogled, kakšen kičast blog bi tole bil, če ne bi imela vsaj malo samocenzure. Pa brez pomote, tudi mesta ljubim, oh kako se mi toži po Milanu, po tem najgršem, najbolj sivem industrijskem mestu, ki je meni lepše od New Yorka. Slednji namreč nima trga in s tem mora izgubiti krono velemesta! Times Square ne šteje, ker edino, kar spominja na trg je beseda v imenu. Milano pa ima nešteto ulic, atrijev za zidovi, najboljši sladoled in kavo, prisrčne tramvaje in zares modne trgovine. Včasih imam občutek, da mi bo srce razneslo, ko mislim na to mesto, ampak moja izjemna neresnost me je pripeljala do tega, da si še zdaj nisem uredila tistega zlobnega obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej počeno srce bi pomenilo za moje starše izjemen strošek, zato prepuščam milanske misli za zavarovane dni, ko bo sanjarjenje varno. Do takrat pa uživajmo v zelenem. Ali ste opazili kako bezeg te dni lepo diši? In s tem zaključujem ta kič!